Prejšnji teden je hrvaški Forbes objavil, da je slovenski minister za delo Luka Mesec zagrozil, da bi lahko Slovenija sprožila ukrepe proti Hrvaški na ravni EU, ker vse več slovenskih podjetij zaradi ugodnejše zakonske rešitve za podjetja, ki pošiljajo delavce na tuje trge, napoveduje morebitno selitev poslovanja na Hrvaško. Gre za še eno v seriji na videz dobronamernih, vendar škodljivih potez ministrstva za delo, ki uničujejo slovenske izvoznike.

Slovenska podjetja so močno usmerjena tudi v izvoz storitev. Pri izvozu storitev pa ne gre samo za turizem. Od skupno 11.8 milijard evrov izvoza storitev v lanskem letu, je na izvoz turističnih storitev odpadlo 3.2 milijardi evrov (27.5 %), 5.6 milijard evrov (47.4 %) pa na izvoz transportnih, gradbenih in tehničnih storitev. Od tega 3.2 milijardi evrov na izvoz transportnih storitev, 850 milijonov evrov na izvoz gradbenih storitev in 1.5 milijard evrov na izvoz tehničnih storitev (montaže in servisiranje).

Tukaj je pomembna ključna razlika v vrsti izvoza. Pri izvozu proizvodov in turističnih storitev se dejavnost opravi v Sloveniji, pri izvozu transportnih, gradbenih in tehničnih storitev pa se opravi v državi, kamor se stoitev izvozi. To pomeni, da je potrebno napotiti delavce na delo v tujino. Slovenija je za Nemčijo in Poljsko tretja najmočnejša država v EU po številu začasno napotenih zaposlenih.

Za začasno napotitev na delo v tujino je potrebno delavce ustrezno motivirati z višjo plačo. Hkrati so se stare članice EU, na čelu z Avstrijo, kljub načelni prosti trgovini s storitvami, zaščitile pred konkurenco iz vzhodnih EU držav s sprejemom EU direktive o čezmejnem izvajanju storitev, ki določa, da morajo podjetja pri napotovanju delavcev v drugo EU članico dosledno upoštevati ureditev nagrajevanja v gostujoči državi (upoštevanje kolektivnih pogodb, enake plače, bonusi, olajšave in povračila za iste profile zaposlenih). V praksi to pomeni, da mora slovensko montažno podjetje za čas montaže v Avstriji slovenskim delavcem plačevati enako plačo, kot jo dobivajo avstrijski delavci enakega profila.

To za slovenska podjetja doslej ni bil problem. V Sloveniji je donedavnega veljala ureditev iz 2. odstavka 144. člena ZPIZ (zavarovalna osnova 2), da se zaposlenim za čas napotitve upošteva plača, ki je enaka kot v državi napotitve za isto vrsto dela, vendar pa se prispevki za socialno varnost obračunavajo od osnove, enake bruto plači v Sloveniji za isto vrsto dela, medtem ko se dohodnina obračunava od plače, ki bi jo zaposleni za enako delo prejeli v državi napotitve. Letos pa je začela veljati določba iz 35. člena novele zakona o čezmejnem izvajanju storitev (ZČmIS), ki to ureditev ukinja.

Pred leti smo s kolegi za Štajersko gospodarsko zbornico naredili analizo, kaj ta sprememba ZčmIS pomeni za slovenske izvoznike storitev. Izračuni kažejo, da bi se ob upoštevani bruto plače tehnika v višini 2,000 EUR, ki bi jo za enako delo prejeli zaposleni v Avstriji, zaradi te zakonske spremembe skupni strošek delodajalcev za posameznega napotenega delavca povečal za skoraj 1,150 EUR oziroma za 30% glede na sedanjo ureditev oziroma 20-odstotno povečanje celotnih stroškov podjetij. To seveda pomeni bistveno zmanjšanje konkurenčnosti slovenskih podjetij pri čezmejnem izvajanju storitev glede na ostale članice EU iz Srednje Evrope.

Te zakonske spremembe so dokaj radikalne glede na ureditev v drugih državah, hkrati pa v Sloveniji obstajajo različne ureditve za različne poklicne skupine. Denimo v Avstriji za napotene delavce (za napotitve več kot 400 kilometrov od sedeža podjetja) velja zavarovalna osnova 2 (osnova za prispevke in dohodnino je plača za enako delo kot v domači državi), hkrati pa so socialni prispevki od prejemkov napotenih delavcev omejeni navzgor s socialno kapico, medtem ko se v dohodninsko osnovo za napotene delavce šteje samo 40 % siceršnje davčne osnove. V Hrvaški se v davčno osnovo ne prištevajo povračila stroškov v zvezi s službenim potovanjem (dnevnice, stroški prevoza in prenočišča) do višine 70 evrov na dan. Po avstrijskem modelu bi se stroški plač za napotene delavce zvišali za 7 %, po hrvaškem pa znižali za 4 %.

Zato ne čudi, da se po uveljavitvi ZčmIS slovenski izvozniki gradbenih in tehničnih storitev odločajo za selitev dejavnosti v Hrvaško in Avstrijo. To pa pomeni, da je ogroženo okrog 15 tisoč delovnih mest, okrog 2.3 milijarde evrov izvoza in da bi se letni prihodki v pokojninsko in zdravstveno blagajno ter iz naslova dohodnine lahko zmanjšali za okrog 240 mio evrov. Po anketi, ki so jo naredili letos na GZS, pa učinek selitve dejavnosti v tujino anketiranih podjetij pomeni okrog 145 mio evrov manj prihodkov za javne blagajne.

Zakaj se je slovenska vlada odločila za to radikalno potezo? Argument, da je bilo potrebno uskladiti zakon o napotovanju delavcev z EU direktivo nikjer ne zahteva tovrstne spremembe. Prav tako Slovenija ni predmet tožbe Evropske komisije zaradi nelojalne konkurence. Poleg tega so te spremembe nenačelne. Spremembe ZČmIS ne posegajo v ureditev za javne uslužbence, za katere še naprej velja dosedanja ureditev. Prav tako obstaja izjema za voznike v mednarodnem cestnem prometu, za katere se v davčno osnovo za obračun dohodnine ne všteva povračilo stroškov prehrane v času napotitve za obdobje 90 dni, medtem ko za ostale skupine poklicev velja le 30 dni.

Nobenega racionalnega razloga ni, da smo v Sloveniji sprejeli ureditev, ki je bistveno bolj radikalna kot denimo v Avstriji in Hrvaški in ki pomeni selitev podjetij v tujino.

_____________

* Izvorno objavljeno v Dnevniku