Jasmina Držanič

Pred tedni sem opisala, kako v Franciji obdavčujejo nepremičninsko premoženje. Mnenja sem, da bi morali nekaj smiselno podobnega uvesti tudi pri nas. Obstaja več razlogov za to:

Prvič, ta davek ima v sebi elementarno pravičnost, ker obdavčuje samo najbolj bogata gospodinjstva. Zavezanci za ta davek so ljudje, ki imajo nadpovprečno veliko nepremičninskega premoženja v Franciji (tudi tujci). Osnova za davek je vsota vrednosti nepremičnin manj neodplačana glavnica kreditov, ki so bili namenjeni za nakup in prenovo teh nepremičnin.  Davčna obveznost ulovi ljudi, ki so kupili nepremičnine brez kreditov, večina državljanov, ki je varčevala in sedaj odplačuje kredite, davka na nepremičninsko premoženje ne plačuje. V Franciji davek na nepremičninsko premoženje doseže najbolj premožno družbeno skupino (5% najbolj bogatih). Če je država tako ali drugače omogočila tej družbeni skupini, da ima več premoženja, naj potem tudi plačuje davke. Ta logika je tudi v političnem smislu zelo praktična, ker so tudi konservativne stranke precej zadržane v tem, da bi  brezrezervno zagovarjale najbolj bogate, ker taka pozicija ne prinese glasov na volitvah.

Nadaljujte z branjem→

But as the conflict in Ukraine has reached predictable stalemate, Nato’s strategy has lost all coherence. This is the moment when such wars run out of control. For two years now, western leaders have polished their macho images at home by visiting and goading Kyiv’s president Volodymyr Zelenskiy to seek total victory with their help. It was Boris Johnson’s favourite pledge, but then his voters were merely paying for it, not dying. France’s Emmanuel Macron has at least suggested sending troops.

Equally predictable was that total victory was never on the cards. This meant that at some point doubts would ensue. Jens Stoltenberg, Nato’s secretary general, now declares we must “stay the course”, without saying what that means. Germany’s generals may want escalation, but its chancellor, Olaf Scholz, has long been cautious. So, too, is a large swathe of US public opinion, while the secretary of state, Antony Blinken, remarks only that the west must ensure Russia’s war “continues to be a strategic failure”.

Moscow at war can always play long. Horrific though it seemed at the time, the mooted deal in spring 2022 to revert to some version – almost any version – of the pre-February 2022 border would have made sense. Instead Ukraine has come to seem ever more like a Nato mercenary for western generals wanting to boost their budgets and relive the cold-war games of their youth. The price is paid by their taxpayers and Ukraine’s young men.

Nadaljujte z branjem→

Bila je znana kot podsekretarka za posebne namene. Kjerkoli po svetu se je pojavila v času pred volitvami, je bil to znak, da je ameriški State department aktivno involviran v manipuliranje volitev. Leta 2014 se je sprehajala po ulicah Kijeva in demonstrantom po ameriškem orkestriranem puču delila piškote. Od tod njen vzdevek “Cookie monster”. Takrat, kot pričajo objavljeni posnetki, je sestavljala novo ukrajinsko vlado in izrekla slavno krilatico “Fuck the EU”. No, dve leti po začetku ukrajinske vojne, ki jo je pomagala zakuhati in v kateri je bila glavni avtor (neslavno propadle) zahodne strategije v tej vojni in glavni strateg (neslavno propadlih) sankcij proti Rusiji kot načina, da bi oslabili Rusijo, je pri starosti 62 let zaprosila za predčasno upokojitev.

To lahko razumemo kot priznanje ameriškega poraza v tej proxy vojni in kot beg podgan s potapljajoče ladje. Sploh, če vzamemo v obzir, da bo Nulandovo nadomeščal John Bass, nekdanji veleposlanik v Afganistanu, ki je nadzoroval umik ZDA iz Afganistana.

No, to hkrati pomen svetel signal Ukrajincem, da so se Američani naveličali igrati svoje vojne igrice v Ukrajini, da bo vojne kmalu konec in da bodo lahko začeli obnavljati državo in nekoč spet normalno zaživeli.

Spodaj je dober komentar iz MoA.

Nadaljujte z branjem→

Današnji Politico opisuje novo “obrambno industrijsko strategijo“, ki naj bi jo danes predstavila Evropska komisija in ki naj bi bila deležna subvencij v višini 1.5 milijarde evrov. Strategija naj bi predvidevala skupen program nakupov orožja in preusmerjanja civilne industrije v vojaške namene (po ameriškem vzoru). Denar naj bi šel le v evropska podjetja. Ukrajina bo obravnavana kot kvazičlanica in bo lahko sodelovala pri skupnih nakupih orožja.

No, problem cele strategije je – denar. Torej na kakšen način bi članice EU lahko zagotovile za 100 milijard evrov sredstev za pogon nove / okrepljene evropske orožarske industrije, brez da bi dvignili davke in brez da bi spremenili usmeritve novega fiskalnega pakta o vzdržnem dolgu. In točno glede tega dogovora ni, zato se pojavljajo ideje o skupnih “obrambnih obveznicah” (čemur nasprotujejo frugalne države, na čelu z Nemčijo), da bi dovolili Evropski investicijski banki financiranje orožarskih projektov in in da bi spremenili taksonomijo glede trajnostnih dejavnosti – torej, da bi vlaganja v orožarsko industrijo postala “ESG friendly”. Slednje pomeni, da bi podjetja in investitorje, ki vlagajo v orožarske projekte finančni vlagatelji lahko brez sramu obravnavali, da delujejo v skladu s trajnostnimi načeli. Torej da so okoljsko, družbeno in upravljalsko prijazni.

Ključen (ali zgolj bizarno zanimiv) je tale odstavek:

Other ideas include groups of countries teaming up to jointly issue defense bonds; changing the rules for the European Investment Bank to allow it to invest in defense; and tweaking the EU’s taxonomy for sustainable activities to explicitly include military projects.

Česa takega si ne moreš izmisliti. Ampak če smo že do zdaj prekršili vse tabuje in če je Evropska komisija Ukrajini pošiljala orožje v okviru proračuna za mirovne aktivnosti, je tudi proizvodnja orožja lahko okoljsko, družbeno in upravljalsko prijazna.

Predvsem pa bo finančno prijazna. Kajti med glavnimi investitorji v orožarska podjetja najdete največje sklade (denimo State Street Corp., Vanguard in Blackrock imajo 30 % delež v največjem proizvajalcu orožja Lockheed Martinu) in med največjimi financerji vojaške industrije in pošiljanja orožja so največje banke, med prvimi je Deutsche bank.

Ne bom se spuščal v objavo ujetih prisluhov vrha nemške vojske, ko so diskutirali, kako zminirati ruski most na Krim (glejte spodaj). Pomembno je le, da bi to lahko vodilo v bistveno eskalacijo vojne v Ukrajini oziroma v pravo in ne več samo proxy vojno med Rusijo in Natom. Kar seveda močno poveča nevarnosti ali tveganja glede jedrske vojne.

Komu bi takšna jedrska vojna koristila? Na prvi pogled neumno vprašanje, vendar razmislite še enkrat. Poglejmo od zadaj – komu takšna vojna ne bi koristila. Takšna vojna prav gotovo ne bi koristila Evropi, predvsem Nemčiji, Italiji, Belgiji, Nizozemski in Turčiji, kjer naj bi bilo nameščenih po 20 ameriških jedrskih konic v vsaki. Francija naj bi imela 290 jedrskih konic, Velika Britanija pa 225. Zelo verjetno je pričakovati, da bi bile te evropske vojaške baze prve tarče ruskega napada. Glede na to, kako blizu Sloveniji je ameriška vojaška baza v Avianu (blizu mesta Pordenone), je seveda neposredno ogrožena tudi Slovenija. Na drugi strani bi bile tarče vojaška oporišča v Rusiji in Belorusiji, kjer ima Rusija nameščene jedrske konice. Druge ruske tarče bi bile v ZDA. S tem, da v ZDA lahko upajo, da bi morda imeli čas in sposobnost sklatiti ruske balistične rakete še v zraku, preden bi zadele tarče v Ameriki (kar je sicer dokaj jalovo upanje glede na domet in trajektorije ruskih supersoničnih raket, proti katerim ZDA nimajo protiorožja). Torej Evropi, Rusiji (in Belorusiji) in ZDA jedrska vojna ne bi koristila.

Kaj pa preostalemu svetu? Če bi jedrska vojna izbrisala pomemben del Evrope, del Rusije in del ZDA, pa bi bili učinki na preostali svet relativno majhni (razen če bi se vanjo vključili še Kitajska, Indija, Izrael in Pakistan). Hipotetično bi Azija in južna polobla ostali (vsaj neposredno) neprizadeti zaradi jedrskega spopada med Rusijo in Natom (prizadeti bi bili posredno prek prekinitve trgovinskih in finančnih tokov). Drugače rečeno, medtem ko bi jedrski spopad med Rusijo in Natom izbrisal pomemben del zahodne civilizacije, bi za ostali del sveta to pomenilo zgolj geopolitični reset. In v tem resetu bi dominantno vlogo prevzela Kitajska kot novi hegemon.

Jedrski spopad med Rusijo in Natom pomeni samomor za zahodno civilizacijo. Pomeni tudi detronizacijo ZDA in ustoličenje Kitajske kot novega globalnega hegemona. Se torej ZDA, Franciji in Nemčiji splača izzivati jedrski spopad z Rusijo?

Medtem ko so med 1995 in 2010 ZDA izgubile 6 milijonov delovnih mest v industriji (“izvozile” so jih v Ktajsko, Mehiko in druge države z iskanjem profita na podlagi nizke cene delovne sile v tujini), je Kitajska ustvarila 40 milijonov (!!!) novih delovnih mest v industriji. Kitajska se je okrepila zaradi ameriške stratešje napake, vendar je korist od tega več kot popeterila.

Primer George Galloway (ogromna zmaga radikalnega ljudskega populista na nadomestnih volitvah za britanski parlament) je lahko zgolj enkratna bizarnost (se pač zgodi, da populist z igranjem na aktualno politično temo zadene sentiment volilcev) ali pa opozorilo etabliranim strankam, da jih njihovo implicitno sodelovanje v tem nepojmljivem sramotnem in neoviranem masakru nad Palestinci lahko stane ponovne izvolitve. Če politiki že nimajo hrbtenice, pa dobro razumejo ta signal. Slednje je vse, česar jim je mar.

Toda problem je večji – da sploh nimajo pravice spremeniti “svojih” stališč. Ker so to stališča, ki jih o tej zadevi morajo imeti. 

____________

The landslide victory of a radical working-class outsider like George Galloway — former Labour MP, longtime anti-imperialist and pro-Palestinian advocate, and now leader of the Workers Party of Britain, an old-school anti-NATO and anti-EU socialist party — is causing a political earthquake.

Galloway placed the bipartisan support of the UK’s two main parties for Israel’s exterminationist campaign in Gaza at the centre of his grassroots campaign, with a particular emphasis on the complicity of Keir Starmer’s Labour. It paid off: Galloway won twice as many votes as Labour and Conservative combined. “Keir Starmer, this is for Gaza”, Galloway said in his victory speech. “You will pay a high price for the role that you have played in enabling, encouraging and covering for the catastrophe presently going on in occupied Gaza, in the Gaza Strip”.

Nadaljujte z branjem→

Poročilo Združenih narodov o nadomestnih migracijah iz leta 2000 je prineslo velik šok v akademsko in politično sfero. Iz poročila je sledilo, da bi za popolno ublažitev učinkov upadanja in staranja prebivalstva Evropska unija morala do leta 2050 »uvoziti« 674 milijonov migrantov, v Južno Korejo pa bi se moral naseliti ves svet. Ja, več kot 5 miljard ljudi bi se moralo preseliti v Južno Korejo, da bi kompenzirali za pomanjkanje želje po razmnoževanju južnih Korejcev in ohranili njihovo blaginjo na isti ravni.

Številne analize so kasneje preverjale te šokantne izračune, vendar so v osnovi potrdile rezultate simulacij poročila Združenih narodov. Zgolj za ohranitev obsega prebivalstva iz leta 2000 bi morale države EU do leta 2050 pripeljati dodatnih 47 milijonov tujih državljanov. Toda ker se prebivalstvo stara – delež podmladka se zmanjšuje, s tem pa delež bodoče delovne sile – bi za ohranitev obsega ljudi v aktivni dobi (15 do 64 let) v EU potrebovali dodatnih 79 milijonov migrantov. Vendar pa to ne bi zadostovalo za ohranitev socialne države, kot jo poznamo v Evropi. Za ohranitev obstoječe ravni socialne države oziroma za ohranitev t.i. podpornega razmerja (število oseb v starosti 15–64 let na eno starejšo osebo, staro 65 let ali več) bi potrebovala EU omenjenih neverjetnih dodatnih 674 milijonov tujih državljanov. Torej za skoraj 30 % več od sedanjega števila prebivalcev EU. Takšno povečanje števila migrantov se zdi neverjetno, predvsem pa politično nevzdržno.

Nadaljujte z branjem→

Sprovociranje vojne v Ukrajini, provociranje vojne s Kitajsko glede Tajvana, lansiranje hladne vojne s Kitajsko, in predvsem hranjenje vojne v Gazi s pošiljanjem orožja Izraelu kljub njegovi uporabi za načrtno masovno pobijanje civilnega prebivalstva ter efektivno spodbujanje stradanja 2 milijonov ljudi v Gazi itd. se bo zapisalo v zgodovino kot neslavni dosežki predsedniškega mandata Josepha Bidena.

Stradanje otrok in hranjenje vojn je zelo slaba politika. To je Bidenova dediščina. Sramotno in neoprostljivo.