Poročilo Združenih narodov o nadomestnih migracijah iz leta 2000 je prineslo velik šok v akademsko in politično sfero. Iz poročila je sledilo, da bi za popolno ublažitev učinkov upadanja in staranja prebivalstva Evropska unija morala do leta 2050 »uvoziti« 674 milijonov migrantov, v Južno Korejo pa bi se moral naseliti ves svet. Ja, več kot 5 miljard ljudi bi se moralo preseliti v Južno Korejo, da bi kompenzirali za pomanjkanje želje po razmnoževanju južnih Korejcev in ohranili njihovo blaginjo na isti ravni.

Številne analize so kasneje preverjale te šokantne izračune, vendar so v osnovi potrdile rezultate simulacij poročila Združenih narodov. Zgolj za ohranitev obsega prebivalstva iz leta 2000 bi morale države EU do leta 2050 pripeljati dodatnih 47 milijonov tujih državljanov. Toda ker se prebivalstvo stara – delež podmladka se zmanjšuje, s tem pa delež bodoče delovne sile – bi za ohranitev obsega ljudi v aktivni dobi (15 do 64 let) v EU potrebovali dodatnih 79 milijonov migrantov. Vendar pa to ne bi zadostovalo za ohranitev socialne države, kot jo poznamo v Evropi. Za ohranitev obstoječe ravni socialne države oziroma za ohranitev t.i. podpornega razmerja (število oseb v starosti 15–64 let na eno starejšo osebo, staro 65 let ali več) bi potrebovala EU omenjenih neverjetnih dodatnih 674 milijonov tujih državljanov. Torej za skoraj 30 % več od sedanjega števila prebivalcev EU. Takšno povečanje števila migrantov se zdi neverjetno, predvsem pa politično nevzdržno.

Vir: UN (2000), Replacement migration: Is it a solution to declining and ageing populations?

Vendar niso vse države EU v istem položaju. Paradoksalno so v najboljšem položaju zahodne članice, v najslabšem pa vzhodne članice. V enem četrtletju po začetku tranzicije (med 1990 in 2015) se je prebivalstvo šestih vzhodnih članic EU zmanjšalo za 10 % do 26 % zaradi kombinacije velikega izseljevanja in nizke rodnosti. To veliko izseljevanje ima hude posledice za te države »pošiljateljice« migrantov, kot so pospešitev že tako hitrega staranja prebivalstva, depopulacija, zmanjšanje velikosti in staranje delovne sile ter zmanjšanje števila rojstev zaradi nižjega reproduktivnega potenciala, ker so izseljenci ponavadi mladi delavci v produktivni in reproduktivni dobi.

Vir: Potančoková et al., 2021

Ena zadnjih študij (Potančoková et al., 2021), narejena z zelo razčlenjenim demografskim modelom, je analizirala različne scenarije gibanja evropskega prebivalstva v odvisnosti od stopnje domače rodnosti ter obsega in vrste migracij iz tujine v EU. V scenariju brez zunanjih migracij v EU bi se celotno prebivalstvo EU s sedanjih 523 milijonov do leta 2060 zmanjšalo na 466 milijonov, kar je na ravni iz osemdesetih let prejšnjega stoletja. V srednjem scenariju z nadaljevanjem sedanjega trenda migracij bi tuji migranti (plus 57 milijonov) do leta 2060 nadomestili ta izpad Evropejcev.

Vir: Potančoková et al., 2021

Mnogi evropski politiki temu nasprotujejo in proti temu oblikujejo politike, ki podpirajo družine in spodbujajo večjo rodnost, da bi tako brez povečanega priseljevanja ublažili škodljive učinke upada in staranja prebivalstva. Takšna »domača alternativa«, torej brez zunanjih migracij, bi bila povečanje stopnje rodnosti za četrtino, kar je nekoliko nad ravnijo nadomestitve (2,1 otroka na žensko v fertilni dobi). Samo v tem primeru bi lahko EU ohranila sedanje število prebivalcev na isti ravni. Kar pa je precej neverjetno glede na sedanje trende upadanja stopnje rodnosti.

Vendar pa to ne bi zadostovalo za ohranitev sedanjega števila ljudi v delovni dobi, saj se bo zaradi v preteklosti prenizke rodnosti obseg produktivnega prebivalstva v naslednjih dvajsetih letih nujno zmanjšal. V zahodnih članicah EU je problem manjši, ker pridobivajo migracije tako izven EU kot iz južnih in vzhodnih članic EU, toda kljub povečanju rodnosti za četrtino bi se število delovno aktivnega prebivalstva do leta 2060 zmanjšalo za 10 milijonov (8 %). Zelo velik problem pa bi nastal v obeh skupinah perifernih članic EU. V južnih članicah EU bi se število delovno aktivnega prebivalstva zmanjšalo za 30 %, v vzhodnih članicah pa zaradi povečanih migracij v zahodne članice kar za 36 %.

Vir: Potančoková et al., 2021

Torej »domača alternativa« ne bo dovolj, da bi EU ohranila proizvodni potencial. Kot kažejo simulacije, bi zgolj v primeru podvojitve tujih migracij do leta 2060 število delovno aktivnega prebivalstva v EU ostalo na sedanji ravni.

Medtem ko bo predvidena populacijska dinamika povzročila manjši obseg potencialne delovne sile, pa lahko vpliv na povečanje izobrazbe potencialno izravna nekatere škodljive učinke manjšega obsega delovno sposobnega prebivalstva. Bolj izobražena delovna sila je potrebna za povečanje produktivnosti in za predvideno povečanje robotizacije proizvodnje. To pa lahko dosežemo na dva načina – z izboljšanjem ravni izobrazbe domačega prebivalstva in z izboljšanjem selekcije tujih priseljencev v smeri višje izobraženih, kot počne Kanada.

Z izboljšanjem izobrazbene strukture je sicer mogoče dvigniti stopnjo rasti produktivnosti in omiliti učinek padca števila prebivalcev na gospodarsko rast (gospodarska rast je vsota rasti produktivnosti in rasti prebivalstva). Vendar pa ni zelo verjetno, da bi se na ta način lahko izognili tako padcu trendne rasti BDP kot padcu socialne blaginje. Po nekaterih študijah bi za omilitev posledic zmanjševanja prebivastva in njegovega staranja morali upokojitveno starost dvigniti na 75 let ali pa ustrezno znižati pokojnine. Ob tem pa dvigniti davke za financiranje povečanih stroškov zdravstvenih storitev za starajoče prebivalstvo.

Pred Evropo so torej težke izbire. Imamo predvsem naslednje štiri: Evropejci močno povečamo rodnost, v Evropo pripeljemo bistveno večje število tujih državljanov, močno povečamo produktivnost ali pa pristanemo na poslabšanje socialne države. Toda ker se ne želimo več razmnoževati, bomo na koncu pristali v kombinaciji zadnjih treh izbir.

__________

* Izvorno objavljeno v Dnevniku