Letno srečanje BRICS držav prejšnji teden, petnajsto po vrsti, je vzbujalo zelo mešane občutke. Na strani t.i. »tretjih držav«, to je držav izven kluba razvitih držav, članic OECD, so bili sentimenti izjemno pozitivni, na strani kluba razvitih držav pa bodisi previdni bodisi omalovažujoči, češ da gre za poskus oblikovanja novega gibanja Neuvrščenih držav.

Postavimo najprej zadeve v kontekst. Kot pravi Branko Milanović, so BRICS danes enako kot Neuvrščeni nekoč reakcija na globalizacijo Nata. Tako Neuvrščene nekoč kot BRICS danes naj ne bi družile neke skupne vrednote, ideologija ali težnja po hegemoniji, pač pa to, da ne želijo biti del drugega, ideološkega bloka.

Glede te Milanovićeve opredelitve sta potrebni dve razjasnitvi. Prvič, gibanje Neuvrščenih držav je bila akcija držav, ki niso želele biti del nobenega ideološkega bloka. Ne ameriškega in ne sovjetskega. Po padcu železne zavese je ostal samo en blok, to je blok razvitih zahodnih držav pod vodstvom ZDA. Skupina BRICS, tri desetine držav, ki so izrazile željo po vključitvi in še tri desetine udeleženk zadnjega srečanja (skupaj 67 držav), si želi alternative temu, kar ponuja zahodni blok.

In drugič, združevanje držav okviru BRICS naj ne bi bila reakcija na globalizacijo kot tako, pač pa na njeno instrumentalizacijo s strani zahodnega bloka razvitih držav, ki jo enoročno vodijo ZDA ter uveljavljajo prek vojaškega bloka Nato držav in legitimizirajo prek skupine največjih držav G7. Kot je nekoč na eni večerji plastično opisal dober prijatelj iz Splita: globalizacijo vodijo ZDA in če jo želijo učinkovito uveljavljati, morajo imeti po vsem svetu vzpostavljeno mrežo vojaških baz ter s političnimi intervencijami (udari) in po potrebi z letali in tanki kredibilno zaščititi globalno mrežo trgovinskih poti in finančne infrastrukture. Kot so nekoč V. Britanija, pa tudi Avstro-Ogrska, z vojaškimi oporišči varovale svoje trgovinske poti, le da ZDA to počnejo na globalni ravni in bistveno bolj kompleksno, saj ob trgovinskih in finančnih tokovih nadzirajo tudi informacijske ter politična omrežja. In kot kaže zgodovina zadnjih desetletij, ZDA nimajo kakšnih moralnih zadržkov pri igranju te vloge globalnega gospodarja in policaja.

Na drugi strani je dejstvo, da je danes neomejeni trgovinski globalizaciji najbolj naklonjena Kitajska, vendar – ker je slednja gospodarsko in tehnološko preveč zrasla in postala grožnja globalni hegemoniji samih ZDA – so ZDA začele globalizacijo omejevati in prek trgovinskih, investicijskih in tehnoloških blokad Kitajsko izključevati iz globalizacije. Kitajski angažma v skupini BRICS z namenom zaščite svojih gospodarskih interesov in trgovinske mreže je zato povsem razumljiv.

Razumljiv je tudi angažma »tretjih držav«, ki računajo na to, da se bodo prek BRICS lahko bolj enakopravno vključile v globalizacijo. Kot pravijo mnogi voditelji »tretjih držav«, medtem ko nam ameriški politiki hodijo predavat in žugat, nam Kitajci gradijo letališča. Kitajska se v »tretjih državah« angažira v investicijah v izkoriščanje naravnih virov in proizvodnjo, v gradnji infrastrukture, v kreditiranju razvojnih projektov in možnostih barterske menjave ali menjave v lokalnih valutah, s čimer »tretjim državam« omogoča lažje in bolj polno vključevanje v globalizacijske tokove.

Torej je skupina BRICS zgolj novo gibanje Neuvrščenih ali gre za nekaj potencialno bistveno večjega? Za razliko od Milanovića menim, da danes države BRICS (in pretendente za članstvo) druži bistveno več, kot je nekoč Neuvrščene. Prvič, imajo skupno agendo, to je razvoj, neodvisen od pravil, ki jih določajo ZDA. In drugič, BRICS imajo alternativo (in krmarja), ki je Neuvrščeni niso imeli. Kitajska kot najmočnejša gospodarska sila in najmočnejša trgovinska partnerica večine držav ter država, ki obeta, da bo tehnološko in trgovinsko dominirala v prihodnosti, s svojo trgovinsko integracijo in velikostjo daje »tretjim državam« potrebno zavetje in varnost. Kitajska je hkrati edina država, ki ima vključujoč globalni načrt z mrežo ekstenzivnega razvojnega sodelovanja večine »tretjih držav«. Kitajska ima Belt and Road Initiative, v okviru katere gradi pomorsko in kopensko infrastrukturno mrežo, ki železniško in pomorsko integrira Evropo, Azijo in Afriko in jo s tem tudi  trgovinsko in gospodarsko integrira.

In drugič, paradoksalno, s tem, ko se BRICS krepi z novimi članicami in z dolgo listo pretendentov za članstvo, BRICS+ dobiva tudi ideološko podstat. Ne lastno, pač pa jo definira ideologija nasprotnega bloka. Ameriško dominirana Nato in G7 ter kimajoča podružnica EU namreč na BRICS lepijo etiketo, da gre za združenje nedemokratičnih držav oziroma držav z avtoritarnimi režimi. To pomeni, da se nam ne obeta samo globalna gospodarska polarizacija na osi “Globalni Zahod” (OECD) proti “Globalnemu Jugu” (BRICS+), pač pa tudi piarovsko postavljena politična globalna polarizacija, ki jo bodo zahodni mediji postavili na osi “demokratični svet” proti “nedemokratičnemu svetu”.

Toda se mora zahodni blok bati širjenja BRICS, ki – kot pravi francoski predsednik Emmanuel Macron – »kaže namero zgraditi nov svetovni red, alternativni sedanjemu, in ki bi lahko predstavljal tveganje za oslabitev Evrope« in kar je »treba preprečiti«? Iz ekonomskega vidika ja: letos je glede BDP po pariteti kupne moči peterica BRICS držav že prehitela sedmerico gospodarsko največjih zahodnih držav G7 (32.1% proti 29.9%). Po letošnji širitvi bo skupina BRICS+ presegla 35% svetovnega BDP, po številu prebivalstva 45%, pri nafti 43% in rezervah plina več kot 60% ter podobno pri surovinah, ki so ključne za zeleni in tehnološki prehod. In če pride do politične konfrontacije ter upada globalizacije, lahko slednje postane velik problem za zahod.

Vprašanje je, ali si zahod sploh lahko privošči spopad z BRICS. Že sankcije proti Rusiji so pokazale, da zahod nima več zob. Menim, da je za vse najboljša opcija strategija sodelovanja. Trgovina namesto vojne. Je pa res, da bi se v tem primeru ZDA morale odpovedati vlogi globalnega policaja. In to se zdi, da je danes največja ovira.

_________

* Izvorno objavljeno v Dnevniku