Odličen komentar Marcela Štefančiča Jr. v Mladini o zlaganosti brezmejne podpore Zahoda Ukrajini za nadaljevanje neskončne vojne, v kateri Ukrajina nima niti najmanjše možnosti za zmago. Zahod Ukrajino potrebuje zgolj za izčrpavanje Rusije. Zato mora vojna trajati v neskončnost. Ukrajinci pa morajo biti zadovoljni, da se lahko borijo proti Rusiji namesto zahodnjakov:

“Ukrajinci so Evropi v napoto. Saj je lepo, da se namesto nas borijo proti Rusiji, a zakaj nam ves čas težijo? Zakaj od nas stalno nekaj hočejo? Okej, tu imate orožje, da boste lahko na fronti trpeli in umirali za nas, ampak nikar nam ne težite!

Lahko trpite in umirate za nas, a ne boste jedli za našo mizo!”

___________

Ko je ameriški predsednik Joe Biden februarja obiskal ukrajinskega predsednika Volodimirja Zelenskega, mu je obljubil zvestobo do groba. »Opominjate nas, da je svoboda neprecenljiva. Zanjo se je vredno boriti, kolikor je treba. In toliko časa bomo z vami, gospod predsednik – kolikor bo treba.« Biden bo z Ukrajino, kolikor bo treba. To ponavlja ves Zahod. In Nato tudi. Lepo. Ganljivo. Srčno. Brezpogojna solidarnost, ki bo trajala dolgo, res dolgo, kolikor bo pač treba – neskončno dolgo, če bo treba. As long as it takes.

Toda v tej zahodni, ameriški in natovski srčnosti je vendarle nekaj zoprnega in mučnega. Zoprna in mučna pa je prav ta implicitna predpostavka o neskončnosti ukrajinske vojne. Zoprna in mučna je implicitna predpostavka o vojni, ki ne predpostavlja miru. Zoprna in mučna je implicitna predpostavka o neskončni, brezkončni, večni vojni, v kateri bodo umirali Ukrajinci, mi pa bomo z njimi – v mislih in molitvah. Zoprna in mučna je implicitna predpostavka o neskončnem trpljenju in umiranju Ukrajincev.

Zahod nenehno poudarja, da je izbral pravo stran – Ukrajino. Pri tej vojni ne moreš biti nevtralen – to bi bilo sprevrženo in nemoralno, saj je jasno, da je Rusija agresor, Ukrajina pa žrtev. Toda zdi se, da Zahod – velika koalicija voljnih (Amerika, Evropa in Nato) – Ukrajino vojaško, finančno in moralno podpira le zato, da bi bila dovolj močna, da bi lahko ostala v vojni z Rusijo, da bi torej lahko ta vojna trajala. Po možnosti neskončno dolgo. As long as it takes. Kar vzemite si čas za to svojo vojno!

In zakaj naj ta vojna traja, kolikor bo treba, magari neskončno dolgo? Iz preprostega razloga – ker izčrpava Rusijo. Zahod je dobil nepričakovano darilo: vojno, ki izčrpava Rusijo. Natanko nekaj takega si je želel: naj začne že kdo izčrpavati Rusijo! Vseeno, kdo! Če Ukrajina, pa Ukrajina! Za Američane je Ukrajina tako daleč (kot nekoč Koreja, Vietnam, Irak in Afganistan), da niti ne vedo, kje je, a tudi Evropi ni bila nikoli tako blizu, da bi jo vzela v Evropsko unijo. Ni je škoda. Naj se vojskuje za »nas«! Naj trpi za »nas«! Dlje ko bo trajala vojna, bolj izčrpana bo Rusija.

Takšne priložnosti za ekonomsko in vojaško izčrpavanje velike tekmice ne zavržeš. Zato se z diplomatskimi rešitvami in pogajanji ne mudi. Zato te vojne nočejo kar končati. In zato jo pozicionirajo kot neskončno. Ker vojno prepuščajo neskončnosti, brezkončnosti in večnosti, lahko sami preštejejo, koliko vojnih zločinov bodo s tem še dopustili – ukrajinski tožilci so do sedaj identificirali že več kot 80 tisoč vojnih zločinov.

Prepuščanje vojne neskončnosti je tako sprevrženo in nemoralno kot nevtralnost.

…

Američani vojno podaljšujejo, da bi čim bolj izčrpali Rusijo (na rovaš Ukrajine, ki ima le status kolateralne škode!), a obenem jo podaljšujejo tudi zato, da bi čim bolj izčrpali svojo drugo veliko tekmico – Evropo. Evropa precej bolj čuti ekonomske posledice vojne kot Amerika. Zakaj Evropa, ki nima niti zdaleč takšnega budžeta kot Amerika (in ki ji zaradi vsega tega grozi militarizacija vsakdanjega življenja, radikalizacija prebivalstva in vzpon fašistoidne desnice), sprejema to igro? Zakaj dela proti sebi? Ker je tako kot v času hladne vojne le privesek Nata, ki je ameriško orodje – orodje ameriške sile, ameriških interesov, projekta za novo ameriško stoletje in ameriškega Drang nach Osten.

Toda to, kar počne Evropa, je še toliko bolj sprevrženo in morbidno, ker dvema globalnima velesilama, ki sta v zatonu in ki svoj zaton kompenzirata z agresivnostjo, omogoča in pusti, da se na njenem dvorišču, v Ukrajini, vojskujeta za geopolitični primat in poravnavata stare račune. Rusija, ki je v Ukrajini intervenirala v slogu sovjetske intervencije na Madžarskem leta 1956 in na Češkoslovaškem leta 1968, se hoče maščevati za postsovjetsko ponižanje, Amerika, ki je hladno vojno dobila brez boja, pa hoče Rusijo potolči še v boju.

Obe vodi ista logika: tako kot ameriški predsedniki vedno rečejo, da jim ne preostane drugega, kot da tej ali oni državi napovejo vojno (spomnite se le Busha, ko je šel nad Irak, Obame, ko je šel nad Libijo, Trumpa, ko je šel nad Sirijo, in Reaganove »šale«, da »čez pet minut začnejo bombardirati Rusijo«), je tudi Putin rekel, da mu ni preostalo drugega, kot da je napadel Ukrajino. Nasproti si torej stojita dve velesili, ki ljubita vojne, ki jih povzročata, ki jih komaj čakata, ki povzročata probleme in potem za to krivita druge, teroriste, in ki drugih opcij in alternativ vojni sploh ne znata misliti. Briga ju – te vojne itak ne potekajo na njunem ozemlju. Poleg tega – mir se jima ne izplača. Obe, Amerika in Rusija, pa skušata tudi na vsak način prikriti svoj zaton – in Evropa jima drži svečo.

To pove vse o Evropi.

In kot se zdi, Zahod res potrebuje to vojno – vse večjo vojno. Dovolj veliko, da bo zanesljivo trajala – in izčrpavala Rusijo. Zakaj bi sicer Ukrajini pošiljal rakete dolgega dosega ter res pogubne in toksične kasetne bombe, ki so prepovedane v 123 državah, če pa je jasno, da se bo kasetnega streliva in raket dolgega dosega potem na polno oprijela tudi Rusija? Zakaj bi v nadaljevanje vojne investirali toliko milijard? Zakaj bi morebitni mirovni sporazum že kar vnaprej prikazovali kot nagrado za Putina? Zakaj bi se Nato še naprej tako izzivalno in nakurčeno širil? Zakaj bi Nato vztrajal, da se lahko mirovna pogajanja začnejo šele, ko se Rusi v celoti umaknejo z ukrajinskega ozemlja? Zakaj bi Zahod tako vneto zavračal mirovna pogajanja? Mar se niso Rusi in Ukrajinci pogajali že kmalu po začetku ruske invazije, pa so jih Američani nagnali od mize – iz strahu, da bo vojne prehitro konec?

…

Kaj čakajo? Kaj mislijo? Kaj računajo? Da bo Ukrajina premagala Rusijo? Da je Rusija vojno že izgubila? Da bo kapitulirala? Da bo Putin umrl? Da ga bodo zrušili? In da bo ta, ki ga bo zamenjal, toleriral Natovo vojsko in Natove lansirne ploščadi na svojem dvorišču? Glede na zamotanost, zapletenost, zavozlanost in zagonetnost situacije je itak nemogoče reči, kaj bo z Rusijo, pravi Zoran Thaler, nekdanji zunanji minister, ki ima zdaj veliko časa za kakovostno razmišljanje: »Rusija bo čez petdeset let morda najmočnejša evropska država, morda pa je sploh ne bo več, ker bo razpadla – kot Jugoslavija.«

Genialnost kompromisa

Ukrajinska vojna je marsikoga spomnila na kubansko raketno krizo, ki je leta 1962 zagrozila z jedrsko apokalipso – Rusi so na Kubo, nedaleč od Amerike, namestili izstrelitvene ploščadi z jedrskimi raketami. Američani so to ugotovili. Svet je zatrepetal. John F. Kennedy in Nikita Hruščov – Amerika in Rusija – sta si stala iz oči v oči. »Drugi je pomežiknil,« pravijo. Kar je mit – v resnici sta oba, Kennedy in Hruščov, pomežiknila drug drugemu, tako da se je vse skupaj končalo s happy endom.

Toda ni se zgodil kak »čudež« niti ni odločila kaka Kennedyjeva »genialnost«.

Au contraire: odločil je povsem pragmatičen kompromis, ki sta ga sklenila prek »rdečega« telefona – no, prek tajnega diplomatskega kanala. Dogovorila sta se, da bo Hruščov z ameriškega dvorišča umaknil rakete, Kennedy pa bo pol leta kasneje – tiho in diskretno, brez medijskega pompa – umaknil jedrske rakete jupiter iz Turčije (in Italije). Jasno, te rakete so bile obrnjene proti Sovjetski zvezi. In Hruščov je rakete na Kubo namestil prav zaradi raket, ki jih je Amerika leto prej namestila na sovjetsko dvorišče, v Turčijo (in Italijo). Ta je pač tedaj neposredno mejila na Sovjetsko zvezo. Ko je Kennedy privolil v umik jedrskih raket iz Turčije, je bilo apokaliptične jedrske grožnje konec. Svet je nehal trepetati.

…

Slej ko prej bo prišel Dayton – letos, čez pet ali sto let. Toda: kaj, če bo mirovni kompromis, ki ga bodo sklenili čez sto let, v resnici tak, kot bi bil zdajle, ali pa še huje – tak, kot bi bil tri dni po začetku ruske invazije?

Nenehno poslušamo, kako Evropa tako rekoč brezpogojno, neizpodbitno in neovrgljivo podpira Ukrajino – in kako kar poka od načelnosti. Ni dileme: smo na ukrajinski strani! Naše srce bije za Ukrajino! Vse bi storili zanjo! Toda ta načelnost, ki jo tako patetično oglašujejo, je le navaden fejk. Ne pozabite, da so Poljska, Slovaška, Romunija, Bolgarija in Madžarska mirno prepovedale uvoz ukrajinskega žita (pšenice, koruze, sončničnih semen), to pa zato, da bi zaščitile svoje kmetijstvo. Ukrajinsko žito bi lahko namreč preveč prizadelo poljske, slovaške, romunske, bolgarske in madžarske kmetovalce. Tako pravijo. To, da s tem Ukrajincem grenijo ekonomsko življenje, jih ne moti – saj so itak v vojni! Vajeni so stiskanja, zategovanja, pomanjkanja, stradanja! Zaradi vojne so že tako potolčeni in razdejani, da se jim naša blokada ne bo poznala! Rusija jih tako muči in trpinči, da naše blokade še opazili ne bodo!

Ja, te evropske države so Ukrajino sankcionirale, kot da je agresorka, ne pa žrtev. Kar ni le cinično, temveč tudi perverzno. Kakor je cinično in perverzno to, da imaš do države, ki je žrtev vojne agresije, vzvišen, pokroviteljski odnos – pač v duhu logike »kamor je šel bik, naj gre pa še štrik«. Te države so z blokado ukrajinskega žita le legitimirale rusko agresijo – in rusko dehumanizacijo Ukrajincev.

A blokada ukrajinskega žita je resnica evropskega odnosa do Ukrajine: vsi ji obljubljajo podporo, obenem pa ji dajejo vedeti, naj ne zahteva preveč in naj bo lepo zadovoljna s tem, kar dobi. »Veste, nismo Amazon,« je rekel britanski obrambni minister Ben Wallace. »To sem jim povedal lani, ko sem se vozil 11 ur, da so mi izročili seznam.« Evo, to je evropski, zahodni, natovski odnos do Ukrajine: državi, ki jo pustoši vojna, očitaš, da hoče preveč. Še več: pozivaš jo, naj klikne na ikono, ki jo bo preusmerila na Amazon. Kaj v resnici kaže ta odnos, je na dlani: prvič, Evropi se zdi, da Ukrajinci niso dovolj hvaležni, in drugič, Ukrajinci so Evropi v napoto. Saj je lepo, da se namesto nas borijo proti Rusiji, a zakaj nam ves čas težijo? Zakaj od nas stalno nekaj hočejo? Okej, tu imate orožje, da boste lahko na fronti trpeli in umirali za nas, ampak nikar nam ne težite!

Lahko trpite in umirate za nas, a ne boste jedli za našo mizo!

…

In ja, ameriška/evropska/Natova načelnost je polna cinizma in non sequiturjev: od ukrajinske vojne pričakujejo, da bo neskončna, brezkončna in večna, toda Joe Biden je Zelenskemu na Natovem vrhu v Vilni rekel, da bo Ukrajina postala Natova članica šele, ko bo te vojne konec. Kar pomeni, da Ukrajinci krvi ne prelivajo za svobodo in demokracijo, temveč za članstvo v Natu.

Vir: Marcel Štefančič Jr., Mladina