Ta slika pove prvo tragično resnico o nemški norosti glede stave na obnovljive vire: CO2 emisije nemškega elektroenergetskega sistema so za 4 do 5-krat večje od francoskega, ki nekaj več kot polovično temelji na jedrski energiji.

https://twitter.com/Ales_Kralj14/status/1646183423160074249

Druga tragična resnica pa je, da je v to norost Nemčija do sedaj vložila za več kot 500 milijard dolarjev in da Nemci zadnje desetletje sistematično plačujejo za okrog 70% višje cene električne energije kot Francozi. Tretja tragična resnica pa je, da je nemški elektroenergetski sistem zaradi večjega deleža obnovljivih virov sonca in vetra izjemno nestabilen in da ga zgolj povezava v evropsko omrežje rešuje pred kolapsi. S tem pa Nemčija celotno evropsko omrežje dela nestabilno.

Kak te tragične resnice imenovati drugače kot norost? Wahnsinn. Je neprimerno dražje, povzroča za nekajkrat višje izpuste CO2 in je nestabilno.

Odgovor je seveda, da je energija vetra in sonca izjemno draga, kar pa njeni zagovorniki strašansko prikrivajo prek uporabe koncepta “poenotenih stroškov energije” (Levelized cost of energy oz. LCOE). Problem tega koncepta je, da meri zgolj mejne stroške enote proizvodnje posameznega vira energije, ne upošteva pa celotnih stroškov proizvodnje električne energije iz posameznega vira. In sicer, LCOE koncept ne upošteva:

(a) potrebe po rezervni energiji, shranjevanju in stopnjah rezerv za ohranjanje zanesljivosti sistema,

(b) vrednosti električne energije, dobavljene v različnih obdobjih dneva ali leta, in

(c) potrebe po prekomernem povečanju vetrnih in sončnih zmogljivosti za zadovoljitev povpraševanja v močno dekarboniziranih sistemih.

Nadaljujte z branjem→

Francija se je leta 1966 po dolgoletnem trudu tedanjega francoskega predsednika Charlesa de Gaulla umaknila iz Nata. Francoske sile so se tega leta dokončno umaknile iz skupnih sil, Natove sile pa so se iz Francije leta 1967 morale umakniti v Belgijo, nadzor nad jedrskim orožjem pa je bil prenešen na Francijo:

NATO’s unity was breached early in its history with a crisis occurring during Charles de Gaulle‘s presidency of France.^[26] De Gaulle protested the strong role of the United States in NATO and what he perceived as a special relationship between it and the United Kingdom. In a memorandum sent to US President Dwight Eisenhower and British Prime Minister Harold Macmillan on 17 September 1958, he argued for the creation of a tripartite directorate, which would put France on an equal footing with the US and the UK.^[27]

Considering the response to be unsatisfactory, de Gaulle began constructing an independent defense force for his country. He wanted to give France, in the event of an East German incursion into West Germany, the option of coming to a separate peace with the Eastern bloc, instead of being drawn into a larger war between NATO and the Warsaw Pact.^[28] In February 1959, France withdrew its Mediterranean Fleet from NATO command,^[29] and it later banned the stationing of foreign nuclear weapons on French soil. That caused the United States to transfer 300 military aircraft out of France and to return control of the air force bases that it had operated in France since 1950 to the French by 1967.

Nadaljujte z branjem→

Zgodovinarji so si enotni, da je bila bitka pri Stalingradu (avgust 1942-februar 1943) preokretnica v 2. svetovni vojni. Nemški poraz ni pomenil samo tega, da je bila razbita elitna nemška 6. armada, da je Nemčija izgubila skoraj 1 milijon vojakov in da je po tem porazu nastala luknja v nemški vojski oziroma pokrivanju dolge napadalne fronte od atlantskega oceana do Kavkaza, pač pa je pomenil tudi in predvsem simbolični poraz nemške agresije. Pomenil je simbolično in psihološko preokretnico v drugi svetovni vojni. Po tem porazu sta se v nemško vojsko, narod in vodstvo naselila dvom v superiornost nemškega vojaškega stroja in malodušje. Tako velika, da se Hitler ni želel pojaviti ob obletnici desetlenice svojega prihoda na oblast in odrecitirati svojega običajnega gromovniškega nažiganja množic.

Vojaški analitiki pa so si edini, da je bila največja napaka nemškega vodstva, (1)  da so se sploh lotili Stalingrada, namesto da bi sile koncentrirali na Kavkaz in zasedbo naftnih polj, in da se (2), ko so se je 6. armada znašla obkrožena v Stalingradu, Hitler navkljub stalnim prošnjam feldmaršala Friedricha Paulusa, če se lahko njegova armada umakne iz mesta, vztrajal, da v mestu ostanejo in ga držijo. Še en dan pred porazom je Hitler feldmaršalu Paulusu prepovedal predajo pod zelo ugodnimi pogoji. Zaradi simboličnega pomena. Stalingrad je tako postal “mesoreznica” za nemško vojsko. V bitki pri Stalingradu je umrlo med 750 in 870 tisoč pripadnikov nemških sil (900 uničenih letal in 1,500 uničenih tankov ter 744 letal, 1,666 tankov in 5,762 zaseženih topov). V tej bitki je sicer umrlo tudi več kot 1.1 milijona ruskih vojakov, toda Rusija je imela na voljo še 16 milijonov za bojevanje sposobnih moških. In Stalinu ni bilo mar, koliko kmetov bo še mobiliziral in jih poslal v mesoreznico, če bo treba.

Zdi se, da se je povsem podobna zgodba v zadnjih devetih mesecih odvila v ukrajinskem Bahmutu. Vodja ruskih plačancev Prigožin (Wagner) in general Surovikin sta v Bahmutu ubrala podobno strategijo kot general Žukov v Stalingradu. Obkrožila sta nasprotnika in mu pustila eno odprto prometnico. Ukrajinska vojska se je pustila skoraj povsem obkrožiti v mestu in je na zahtevo ukrajinskega političnega vodstva, kljub nestrinjanju vodstva ukrajinske vojske in svarilom zahodnih zaveznikov, vztrajala pri držanju mesta. Zgolj zaradi simboličnega pomena. Kajti za razliko od Stalingrada, ki je za Nemce imel strateški pomen zaradi industrijske baze in predvsem prometnice (Volga) med Kaspijskim morjem in notranjostjo Rusije, pa Bahmut za Ukrajino ni imel realnega strateškega pomena. Za ukrajinsko vodstvo se zdi, da je šlo bolj za prestižno bitko, kjer si je obetalo, da si bodo ruske sile na “trdnjavi Bahmut” polomile zobe.

Nadaljujte z branjem→

Prejšnji teden smo v organizaciji Trombe (Agencije za promocijo znanosti, kreativnosti in inovativnosti) imeli na Fakulteti za računalništvo in informatiko zanimivo interdisciplinarno diskusijo o uporabnosti in omejitvah softverskih orodij, ki temeljijo na algoritmih umetne inteligence (UI). V diskusijo sem šel z veliko distance in nelagodja glede uporabnosti in nevarnosti orodij, ki temeljijo na UI, kot je ChatGPT, nekako v skladu s pomisleki, ki so jih v New York Timesu izrazili Noam Chomsky, Ian Roberts & Jeffrey Watumull, v sami diskusiji pa se je izkazalo, da se omejitev teh orodij več kot zavedajo kolegi, mi se ukvarjajo z razvojem tej orodij oziroma njihovo praktično uporabo (Blaž Zupan, Miha Ravnik, Andrej Bauer, Špela Vintar).

Kot ekonomist se zavedam, da je uporaba orodij, ki temeljijo na UI, izjemno široka – od iskanja vzorcev v velikih podatkih, financ, marketinga, jezikovnih orodij, robotike in avtomatizacije proizvodnje, do diagnostike v zdravstvu in razvoja novih zdravil itd. Se pa hkrati zavedam, da je uporaba teh orodij hkrati tudi zelo omejena (ni inovativna, ker temelji na permutacijah obstoječih informacij; razen ko je preveč kreativna in si na osnovi obstoječih informacij izmišljuje verjetne nove) in celo nevarna (denimo pri mehanizmih nadzora prebivalstva, pri poskusih nadomeščanja človeškega odločanja z uporabo algoritmov, lahko vodi v psevdoznanost, če izpostavi razlage z največ empirične podpore, ne razvije pa teorije na osnovi vzročno-posledičnih povezav itd.). V glavnem uporaba AI bo v bodoče zelo porasla, lahko nam bo v veliko pomoč, moramo pa jo zelo regulirati, da se izognemo zlorabam (kot so denimo manipulacije prek socialnih omrežij, mehanizmi nadzora prebivalstva itd.). Ne verjamem pa, da bo uporaba UI dvignila produktivnost – tako kot je (paradoksalno) niso ne računalniki in ne internet. Stopnja rasti produktivnosti v zadnjih 40 letih še naprej trendno upada, računalniki in internet tega upadanja produktivnosti niso zaustavili.

Pogovor je pripravila in vodila Ines Petric.

Top cover verzija Bowiejeve klasike. Fantastičen zvok kitar. In škoda, ker se je Lemmy poslovil

Vse države, ki so danes uspešne, predvsem tiste najbolj inovativne in tehnološko razvite, so svojo transformacijo izvedle na osnovi zelo dolgoročne vizije in strategije. Pri vseh je v ozadu fokus na eno izmed področij. Morda je bil osnovni impulz slučajen ali kaprica ali posledica določenega zgodovinskega konteksta, toda ta fokus se je kasneje zaradi sproženega procesa izostril in okrepil ter danes daje državi prepoznavno primerjalno prednost. Bodisi v poslovnem okolju, digitalizaciji, nanotehnologijah, vojaških tehnologijah, itd.

Nadaljujte z branjem→

V Sobotni prilogi Dela je intervju z odličnim Budimirjem Lončarjem, nekoč obrazom Neuvrščenih in zadnjim zunanjim ministrom nekdanje skupne države. Pri 99 letih je Lončar ne samo pronicljiv analitik in sogovorec, ampak izstopa njegova zavezanost k mirnemu, diplomatskemu reševanju sporov. Njegova maksima je; “Za konec vojne je treba iskati kompromis tudi s hudičem“.

In v tej točki me vedno znova prešine, kako so “stari diplomati” oziroma “politiki in diplomati stare šole” privrženci mirnih rešitev (naj ob Lončarju omenim še Henryja Kissingerja in  Zbigniewa Brzezinskega ter naša najbolj ugledna top politika Milana Kučana in Danila Türka), medtem ko so mlajše generacije politikov in diplomatov neprimerno bolj militantne oziroma iščejo rešitve v eskalaciji sporov, namesto v njihovem pomirjanju. Kot najbolj logična razlaga te generacijske razlike se mi zdi dejstvo, da imajo politiki in diplomati stare šole izkušnjo s hladno vojno po 2. svetovni vojni. Takrat je bil svet dvopolaren, nasproti sta si stala dva vojaško enakovredno močna bloka, oba enakomerno jedrsko oborožena. V takšni dvopolarni ureditvi sveta ni bilo mesta za vojaške eskalacije, saj bi to lahko vodilo v vseuničujočo jedrsko vojno. Zato so se vedno našle mirne rešitve, kot denimo v Kubanski krizi leta 1962, katerih rešitev je predvidela, da Sovjetska zveza umakne jedrske konice iz Kube, ZDA pa iz Italije in Turčije in da ZDA ne bodo napadle Kube. Obe strani sta deeskalirali napetosti. In vedno je šlo za iskanje kompromisnih rešitev, ki bi zagotavljale sprejemljivo ravnotežje. Tako kot so sporazumi o omejevanju jedrskega oboroževanja in medsebojnem obveščanju o vseh premikih jedrskega orožja. Nadaljujte z branjem→