Je Bahmut ukrajinski Stalingrad?

Zgodovinarji so si enotni, da je bila bitka pri Stalingradu (avgust 1942-februar 1943) preokretnica v 2. svetovni vojni. Nemški poraz ni pomenil samo tega, da je bila razbita elitna nemška 6. armada, da je Nemčija izgubila skoraj 1 milijon vojakov in da je po tem porazu nastala luknja v nemški vojski oziroma pokrivanju dolge napadalne fronte od atlantskega oceana do Kavkaza, pač pa je pomenil tudi in predvsem simbolični poraz nemške agresije. Pomenil je simbolično in psihološko preokretnico v drugi svetovni vojni. Po tem porazu sta se v nemško vojsko, narod in vodstvo naselila dvom v superiornost nemškega vojaškega stroja in malodušje. Tako velika, da se Hitler ni želel pojaviti ob obletnici desetlenice svojega prihoda na oblast in odrecitirati svojega običajnega gromovniškega nažiganja množic.

Vojaški analitiki pa so si edini, da je bila največja napaka nemškega vodstva, (1)  da so se sploh lotili Stalingrada, namesto da bi sile koncentrirali na Kavkaz in zasedbo naftnih polj, in da se (2), ko so se je 6. armada znašla obkrožena v Stalingradu, Hitler navkljub stalnim prošnjam feldmaršala Friedricha Paulusa, če se lahko njegova armada umakne iz mesta, vztrajal, da v mestu ostanejo in ga držijo. Še en dan pred porazom je Hitler feldmaršalu Paulusu prepovedal predajo pod zelo ugodnimi pogoji. Zaradi simboličnega pomena. Stalingrad je tako postal “mesoreznica” za nemško vojsko. V bitki pri Stalingradu je umrlo med 750 in 870 tisoč pripadnikov nemških sil (900 uničenih letal in 1,500 uničenih tankov ter 744 letal, 1,666 tankov in 5,762 zaseženih topov). V tej bitki je sicer umrlo tudi več kot 1.1 milijona ruskih vojakov, toda Rusija je imela na voljo še 16 milijonov za bojevanje sposobnih moških. In Stalinu ni bilo mar, koliko kmetov bo še mobiliziral in jih poslal v mesoreznico, če bo treba.

Zdi se, da se je povsem podobna zgodba v zadnjih devetih mesecih odvila v ukrajinskem Bahmutu. Vodja ruskih plačancev Prigožin (Wagner) in general Surovikin sta v Bahmutu ubrala podobno strategijo kot general Žukov v Stalingradu. Obkrožila sta nasprotnika in mu pustila eno odprto prometnico. Ukrajinska vojska se je pustila skoraj povsem obkrožiti v mestu in je na zahtevo ukrajinskega političnega vodstva, kljub nestrinjanju vodstva ukrajinske vojske in svarilom zahodnih zaveznikov, vztrajala pri držanju mesta. Zgolj zaradi simboličnega pomena. Kajti za razliko od Stalingrada, ki je za Nemce imel strateški pomen zaradi industrijske baze in predvsem prometnice (Volga) med Kaspijskim morjem in notranjostjo Rusije, pa Bahmut za Ukrajino ni imel realnega strateškega pomena. Za ukrajinsko vodstvo se zdi, da je šlo bolj za prestižno bitko, kjer si je obetalo, da si bodo ruske sile na “trdnjavi Bahmut” polomile zobe.

Vendar si niso. Bahmut je postal “mesoreznica” za ukrajinsko vojsko. Za razliko od generala Žukova v Stalingradu, ki je proti koncu zaprl edino prometnico do obkrožene nemške vojske v mestu, se zdi, da so ruske sile namerno pustile odprto edino prometnico v Bahmut, da bi tja privabile še več ukrajinskih okrepitev in jih počasi zmasakrirale. In ukrajinsko vodstvo je tedensko pošiljalo nove okrepitve z elitnimi silami v gotovo smrt. Življenjsko pričakovanje novih okrepitev je bilo 6 ur. Po zahodnih ocenah naj bi v Bahmutu do sedaj ukrajinska vojska izgubila med 15 in 20 tisoč vojakov (nekatere ocene se približujejo tudi 70 tisoč pobitih in ranjenih ukrajinskih vojakov), Rusija pa med 32 in 42 tisoč. Zahodne agencije in ukrajinska vlada so navajali, da naj bi na vsakega mrtvega Ukrajinca v Bahmutu umrlo med 5 in 7 Rusov. Vendar pa lahko Rusija mobilizira 4-krat več vojakov od Ukrajine, če bo to potrebno. Že iz časov caristične Rusije, pa prve in druge svetovne vojne in današnje vojne v Ukrajini je jasno, da za rusko vodstvo človeška življenja ne štejejo in da nimajo težav, če jih umre milijon, dva ali trije.

Toda glavni problem v zvezi z Bahmutom se zdi v tem, da je ukrajinsko vodstvo izčrpavalo svojo vojaško moč in svojo vojsko poslalo v smrt za mesto, ki ni bilo strateškega pomena, namesto da bi jo razporedilo vzdož strateškega južnega dela 1,000 km dolge fronte, kjer bi se priključili spomladanski kontraofenzivi.

Ukrajinsko vodstvo je poslalo v smrt nekaj deset tisoč mladih vojakov zgolj zaradi prestiža in simbolnih razlogov. Zdi pa se, da ji je ta poteza prinesla zgolj in absolutno negativne učinke. Po eni strani je s tem Ukrajina po nepotrebnem izgubila okrog 30 tisoč usposobljenih vojakov (20 tisoč mrtvih in 10 tisoč ranjenih), zaradi česar se je zmanjšala njena udarna  moč v primeru spomladanske kontraofenzive. Na drugi strani pa ta poraz pri Bahmutu pomeni ogromen psihološki udarec za ukrajinsko vojsko in prebivalstvo. Poraz v Bahmutu lahko za Ukrajino in njeno vodstvo pomeni isto, kot je za nemško vodstvo pomenil poraz v Stalingradu. Psihološki, demoralizirajoči moment. Bahmut lahko simbolizira začetek poraza Ukrajine proti Rusiji in malodušje med ljudmi.

Pomemben pa je še en moment. In sicer moment politične odgovornosti za to ogromno strateško napako. Ne pozabimo, da je vodja plačancev Prigožin pred dvema mesecema prek video sporočila ukrajinskega predsednika Zelenskega pozval k temu, da se lahko ukrajinski branilci po edini odprti prometnici umaknejo iz Bahmuta. Zelenski je to opcijo zavrnil in namesto tega zavestno pošiljal še več mladih fantov v gotovo smrt. In vsak dan za tem bi se ukrajinske sile lahko umaknile iz Bahmuta. Vendar ukrajinsko vodstvo ni prižgalo zelene luči. Zelenski nosi politično odgovornost, da je v smrt, po nepotrebnem in brez realnega upanja zmage, poslal nekaj tisoč ali deset tisoč mladih fantov. Namesto tega je prek socialnih medijev širil propagando “Bakhmut holds”. Bomo videli, kako bo zgodovina ocenila to njegovo dejanje. Bosim se, da nič drugače kot Hitlerjevo odločitev o vztrajanju 6. nemške armade v stalingrajski mesoreznici.

En odgovor

  1. Tega si ne bi upal objaviti noben slovenski main-stream-medij. Je pa treba dodati še nekaj.

    Bahmut je STRATEŠKO pomemben. Je glavno prometno vozlšče v Donbasu in ključna obrambna točka treh pasov obrambnih linij, fortifikacijskih objektov, ki jih je Ukrajina gradila 8 let, tj. od 2014 dalje. S padcem Bahmut-a ter Avdijevke in Marinke (ki sta obe na pol obkoljeni) pade cela ukrajinska obrambna linija. Za Bahmut-om je stepa, precej manj ugodno ozemlje za obrambo. Naslednja velika geografska prepreka je Dnjepr, to pomeni izgubo vsega vzhoda in večine juga Ukrajine. Ter večine industrijskega, rudninskega in kmetijskega potenciala Ukrajine.

    Drugič, vse ruske izgube v 14 mesecih vojne ne dosegajo 30.000 vojakov. Skupaj z Wagnerjem verjetno nekaj čez 20 tisoč. Ta isti Scott Ritter, ki ga citiraš v članku, in ki je bil v svoji karieri med drugim tako obveščevalni kot artilerijski oficir, omenja ukrajinske izgube na nivoju 320.000 tisoč mrtvih.

    Ne verjamete?

    Poskusimo z enostavno matematiko? V modernih vojnah artilerija predstavlja več kot pol izgub, tipično okoli 3/4. Na primer: v jugoslovanskih vojnah je bila artilerija kriva za več kot 85% vseh žrtev, pa te vojne niti niso bile (z izjemo Vukovarja) zelo artilerijsko intenzivne. Zdaj pa poglejmo Ukrajino. Tam je uporaba artilerije, vsaj na ruski strani, naravnost strahotna, “off the chart” vseh zahodnih vojnih planerjev. Rusija uporablja do 60 tisoč granat (velikih kalibrov in raket) DNEVNO (v povprečju med 20 in 40 tisoč), ukrajinska pa od 10 do 20 krat MANJ!!!.
    Kje bo potem več žrtev? Dodajte k temu še superiorni ruski ISR sistem, tj. sistem za odkrivanje, identifikacijo ciljev in kontrolo ognja in imate “perfect storm” za ukrajinsko stran.

    To kar delajo Rusi je načrten pokol ukrajinske vojske, kar govorim na tem blogu že od samega začetka. Je vojaški način kako preprečiti ukrajinski Afganistan, tj. dolgotrajno in drago gverilsko vojno, ki bi izčrpala Rusijo, tako kot je Afganistan izčrpal tako Ameriko kot Sovjetso zvezo. Podobno Vietnam Ameriko. Je način, da uničiš vojaške sile (in populacijo), ki bi to gverilsko vojno bile sposobne voditi in da “moralno” utrudiš ne samo vojsko (kolikor je sploh še ostane) ampak samo prebivalstvo. Na kratko, ubiješ voljo do odpora. Članek na ruskem Tsargrad TV je pred kratkim podal trenutno demografsko situacijo med 20 do 25 letniki ukrajinske populacije. Ti so samo še na tretjini predvojne velikosti. Ali so bili pobiti ali pa so se izselili. Kdo se bo potem boril? Za gverilo rabiš mlado fanatično populacijo, ki je pripravljena umreti in prenašati izjemne napore in odrekanja, da psihičnega pritiska preganjane divjadi niti ne omenjam.

    Ozemlje je v tej strategiji, v tej fazi, povsem drugotnega pomena.

    Rusi so NATO in Ukrajince (kot izvajalce) v tej vojni, tako kot je pravilno ugotovil predtem tako Jaques Baud, Douglas Mcgregor, sedaj Scott Ritter in še mnogi drugi, povsem nadigral.

    Šef ameriške vojske general Milley je je pred kratkim dejal, da Rusija izgublja taktično, operativno in strateško. Realna slika je povsem obratna. Zahod izgublja taktično, operativno in strateško. O slednjem najlepše govori naslednji članek:

    https://www.zerohedge.com/geopolitical/marco-rubio-accidentally-makes-great-argument-against-us-dollar-hegemony

    Za tiste, ki raje poslušate kot berete, tokrat odlični Tucker Carlson na FoxTV.

    V 14 minutah tudi za tiste, ki niso makroekonomisti, razloži za kaj gre pri tej vojni.

    Liked by 1 person

%d bloggers like this: