Po začetku ruske agresije na Ukrajino in po uvedbi sankcij je prišlo tudi do obojestranske informacijske blokade. V Rusiji večinoma ne morejo (legalno) spremljati zahodnih medijev, mi pa ne ruskih. Kljub vsemu pa je pomembno poznati, kaj se dogaja na drugi strani informacijske zavese. Ne zgolj za obveščevalne službe in politična vodstva, pač pa tudi za nas navadne državljane. Za lažje razumevanje in boljšo presojo situacije. V naslednjih dneh bom objavil nekaj tekstov Aleksandra Nepogodina, novinarja, rojenega v Odessi, ki jih objavlja na spletu RT, ruske mednarodne TV mreže, pod kontrolo ruske države.

Prvi tekst, ki se nanaša na prihodnost regij, ki jih je zavzela Rusija (in vse ostale tekste), berite seveda z ustrezno dozo previdnosti ob zavesti, da je bil objavljen na mediju pod kontrolo ruske države. Kljub temu pa iz njega lahko izluščite pomembne informacije, zakaj so zasedene regije gospodarsko in politično tako pomembne. Na kratko: hrana, energija in kopenska povezava s Krimom. Za lažje razumevanje je spodaj najprej zemljevid Ukrajine, ki kaže stanje na dan 3.7.2022.

Nadaljujte z branjem→

Stanko Štrajn

Hvalevredno je, da je Vlada pretekli teden sprejela Program za odstranitev žičnih in panelnih ograj, ozaljšanih z bodečo žico na vrhu. Golobova Vlada je očitno po šest letih, odkar na slovensko- hrvaški meji stoji spomenik neumnosti Cerarjeve in nato Janševe Vlade, odločila, da ograja, ki povzroča škodo Sloveniji in njenim državljanom ter povzroča utapljanje beguncev v Kolpi, preprečuje napajanje divjadi in ribolov ter čolnarjenje in kopanje v najdaljši čisti in topli reki na meji s Hrvaško, nima nikakršnega smisla in jo bo odstranila, kot to določa sprejeti načrt. Kaj v tem načrtu piše, ne vem, saj ni javno objavljen.

Po javno dostopnih informacijah na spletu Vlada vehementno obljublja, da bo ograja odstranjena do konca leta, ministrica za notranje zadeve pa je napovedala, da bo ograjo odstranila slovenska vojska v 150 dnevih. Z odstranjevanjem ograj bo slovenska vojska začela še ta teden, nekako okoli 15. julija 2022. Ker je slovenska vojska po izjavi ministrice Bobnarjeve sposobna odstraniti borih 200 m ograje na dan, lahko ugotovimo, da bo v napovedanih 150 dnevih lahko odstranila 150 dni x 200 m = 30.000 m ograj, oziroma le 30 km ograj do konca leta.

Nadaljujte z branjem→

Razen pesmi “Precious” mi Depeche Mode nikoli sedli pod kožo. Ni bilo kemije. Čeprav sem se enkrat prisilil iti na njihov koncert. No, ta priredba pesmi The Cure (“Facination Street“) pa je res dobra.

Ena izmed boljših verzij te pesmi

Nemščina je lahko zelo lepa. Nežna. Poetična. Goethe. Heine. Kadar je seveda ne izgovarjajo Američani. Ali kadar ne služi kot mašilo v (slabih) porničih. Ali kot vzkliki v parizanskih filmih.

No, tak primer je Weckerjeva “Wenn der Sommer nicht mehr weit ist”, ki ima name podobno magično moč kot “I was born to love magic” Nicka Drakea. Dva odličneža iz vrste izumrlih trubadurjev.

Wenn der Sommer nicht mehr weit ist
Und der Himmel ein Opal
Weiß ich, dass das meine Zeit ist
Weil die Welt dann wei ein Weib ist
Und die Lust schmeckt nicht mehr schal

Wenn mein Ende nicht mehr weit ist
Ist der Anfang schon gemacht
Weil′s dann keine Kleinigkeit ist
Ob die Zeit vertane Zeit ist
Die man mit sich zugebracht

Odličen intervju z Ano Stanič, našo najboljšo specialistko za evropsko pravo, o realnosti evropskega odklopa od ruskega plina. Ana se, za razliko od kolegov ter uradne politike, spozna na pogodbeno pravo in prav zato lahko razmišlja izven uradnega političnega okvirja. Če povzamem, Ana pravi, da ni realno, da bi se EU države hitro odklopile od ruskega plina. Tudi če bi, bi pogodbena obveznost plačila distributerjev do Gazproma ostala, prav tako pogodbena obveznost dobave plina do odjemalcev plina.

Česar sicer ni v tem intervjuju: Ana dvomi, da bo Rusija letos jeseni enostransko prenehala z dobavami plina državam EU, ki spoštujejo dekret Putina glede plačil v rubljih. Hkrati pa miri, da Slovenija v primeru zaprtja Severnega toka ne bi bila prizadeta, ker dobiva glavnino plina prek Madžarske. Slednja pa je zelo pametno odigrala partijo v času teh nesmiselnih sankcij in z Rusijo sklenila dolgoročno pogodbo o dobavah plina ter zaklenila nizke cene plina. Le zakaj Slovenija ni ravnala enako?

Ambicija Evropske unije in zahodnih držav je, da bi v prihodnjih mesecih drastično zmanjšali odvisnost od ruskega plina. Je to ekonomsko in tehnološko izvedljivo?

Komisija je marca objavila, da bomo do konca tega leta zmanjšali uvoz za dve tretjini. To ni izvedljivo že na tehnološki ravni: na trgu ni dovolj drugega plina. Povečanje energetske učinkovitosti v enem letu je nerealno. Nerealen je tudi plan povečanja obnovljivih virov. Pa tudi s praktičnega vidika ne, saj je EU že do zdaj uvozila tretjino letne količine ruskega plina, kar pomeni, da bi zdaj morali do konca leta prekiniti vse bodoče nabave. Nihče pa ni naredil dejanskih ekonomskih izračunov, kaj bi to pomenilo za evropsko industrijo, saj so že zdaj cene plina in drugih energentov visoke. Do zdaj so se s temi izračuni največ ukvarjali v nemški industriji in v think tankih ter ocenjujejo, da bi takšna poteza pomenila ekonomski polom.

Nadaljujte z branjem→

Javnost se je glede pogleda na rusko posredovanje v Ukrajini večinoma razdelila na dva tabora – na pravičnike in na realiste. Medtem ko realisti pri presoji situacije upoštevajo zgodovinski in politični kontekst, ki je privedel do vojne, ter širše geopolitične in gospodarske posledice dolgotrajne vojne, pa pravičniki krivdo absolutno obesijo na imperialista Putina. S čimer je zanje zadeva končana.

Tudi evropski politiki so se skorajda enoglasno, če zanemarimo Viktorja Orbana, opredelili za pravičniško narativo. Ruski predsednik Vladimir Putin je napadel suvereno sosednjo državo, za kar mora biti Rusija kaznovana. S totalnim kaznovanjem ruskega gospodarstva, oligarhov, prebivalstva, športnikov in umetnikov je treba Rusiji povzročiti tolikšno bolečino, da bo prenehala s svojo agresijo v Ukrajini.

Nadaljujte z branjem→

George Friedman leta 2015 na Chicago Council on Global Affairs

Drago Pavšelj

Revija Bild je 6.7.2022 objavila zaskrbljenost nemškega gospodarskega ministra Roberta Habecka iz vrst zelenih, da se načrt, kako vsaj delno nadomestiti dobave zemeljskega plina iz Rusije z dobavami LNG, začenja krhati. Nameravali so nadomestiti 13 milijard m3 plina z dobavami LNG, vendar so »ugotovili«, da Nemčija nima flote tankerjev. Okrog 500 tankerjev, ki po svetu prevažajo LNG, pa je zasedenih z dobavami drugim porabnikom po svetu na osnovi dolgoročnih pogodb. Poleg tega zaradi nastale krize narašča povpraševanje po LNG. Pri čemer je potrebno poudariti, da Nemčija na leto uvozi 150 milijard m3 plina, od tega so ga iz Rusije uvozili skoraj 90 milijard m3.

Jaz, navaden državljan iz druge države, sem že v začetku aprila zaznal ta problem in ga podkrepil s številkami.

Nadaljujte z branjem→