Jasmina Držanič

Kako je odhajajoča vlada zapacala NNOO in kako ga bo morala nova vlada popraviti.

V seriji zapisov o nepovratnih sredstvih Evropske unije tokrat govorim o tem, kaj bo morala nova vlada nujno popraviti pri Nacionalnem načrtu za okrevanje in odpornost (NNOO). Tema je bila najavljena že v predvolilni kampanji in je sedaj tudi med koalicijskimi zavezami.

EU je 2020 slavnostno najavila vzpostavitev Mehanizma za okrevanje in odpornost (Recovery and Resiliance Fund – RRF). Gre za 723,8 milijard EUR od ECB sposojenega denarja (za razliko od npr. kohezijskih sredstev, ki so vključena v osnovni proračun EU). Na temelju NOO je potem vsaka članica EU pripravila svoj nacionalni NOO (NNOO).

V septembru 2020 so bile silne diskusije o tem, kako teh 723,8 milijard EUR razdeliti med nepovratna sredstva in koliko za posojila, po osnovni matematiki (v smislu, da se 723,8 milijard deli po populacijskem razmerju med številom prebivalstva v Sloveniji do celotnega prebivalstva EU) pa je bilo takrat za Slovenijo predvidenih 2,1 milijard EUR nepovratnih sredstev in 3,6 milijard posojil. Janez Janša je v zanj značilnem slogu s poudarkom na povečevanju svojih zaslug povedal, da so sredstva izpogajali. No, ko je Slovenija aprila 2021 oddala svoj NNOO, je bil znesek že manjši in sicer 1,8 milijarde EUR nepovratnih sredstev in 700  milijonov EUR posojil in garancij. Takratna razlaga zakaj samo 700 milijonov EUR posojil je bila patetična – da se lahko ceneje zadolžujemo na trgu – no, zdaj gremo v obdobje, ko bi bila obrestna mera teh posojil zelo ugodna, ampak, kot pravijo na Balkanu, prošla baba sa kolačima.

Kako se je NNOO v Sloveniji sestavljal, ve zelo malo ljudi. Do točke, da so celo po ministrstvih, ki niso bila najbolj v fokusu SDS interesa, težko prišli do informacij.

Za razliko od drugih držav, kjer so pri tem angažirali vso strokovno javnost, vse prvoligaške svetovalne službe, gospodarstvo, javni sektor in naredili naslednje:

• Popisali so vse potrebe.
• Potrebe so potem kategorizirali po panogi, namenu (zeleni prehod, digitalizacija, okrepitev javnega zdravstva, zaposlovanje)
• Potem so iz teh potreb opredeljevali projekte. Ta del je najbolj zahteven, ker je potrebno dobro oceniti, koliko projektov lahko izvedejo velika podjetja, koliko se nameni za projekte majhnih in srednjih podjetij, katere stvari izvaja javni sektor (in se potem te investicije prikazujejo v proračunu).
• Potem so iz ocene iz prejšnje alineje naredili mapiranje projektov. Mapiranje pomeni, da so vse velike projekte gospodarstva in javnega sektorja pripeljali do nivoja predinvesticijskih študij, kar pomeni, da se je na podlagi vseh teh dokumentov naredili kosolidiran teminski plan. Tako so dobili ocene, kako bodo države uveljavljale svoje zahtevke do EU, da se sprostijo tranše denarja,
• In seveda so ocenili tudi dinamike razpisov, ki so namenjeni majhnih in srednjim podjetjem.

Zapomnite si te alineje, ker se na njih sklicujem v nadaljevanju teksta.

Zakaj je to potrebno? Mehanizem za okrevanje in razvoj je eno velikansko posojilo in pri posojilih je tako, da je treba kolikor toliko natančno opredeliti, kdaj se bo kakšna tranša črpala. Vsaka država lahko črpa denar dvakrat letno pod pogojem, da so izpolnjeni pogoji, ki jih je država sama definirala. Če projekt zamuja, bo denar prišel kasneje, torej vsaj pol leta kasneje. Pa še nekaj je: NOO ima končni rok za porabo in to je 31. 12. 2026. Torej, če se s projektom ali projekti improvizira in se zamudi še ta rok, potem denarja iz tega naslova ne bo več. Pika.

No, Slovenija je nekako prišla do prvih dveh prej omenjenih alinej, ostalo pa preskočila in potem oddala, kar je pač oddala. Sicer ne gre soditi knjige po platnicah, ampak že to, kako je slovenski dokument narejen, kaže na to, da so v zadnjih dneh delali copy-paste, da je nastal tekst, redakcija je pa umanjkala, tako da je poraba po ukrepih nekje sumirana, nekje pa ni, časovnice niso narejene na enak način, konsolidiranega prikaza ni. Če ne bi Slovenija v tem času predsedovala EU, bi verjetno komisija zadevo zavrnila, tako so pa nekako pogoltnili ne najbolje narejen izdelek (v upanju, da bo nekdo nekoč zadevo popravil). Za primerjavo se sladokusci lahko sprehodijo po dokumentu, ki je narejen tako, kot je treba. V španskem dokumentu je – za razliko od slovenskega –  prikazan tudi makroenomski učinek vseh investicij in sektorski učinki (od strani 225 dalje).

Slovenska blamaža z NNOO se, žal, nadaljuje. Ker ni narejeno mapiranje projektov, Slovenija nima narejenega nabora projektov (pipeline), ki bi jih lahko že sedaj prijavljala na EU in dajala zahtevke. Namesto tega se nekaj frčka z razpisi (ob tem opozarjam, da razpisi niso edini način za pridobivanje sredstev) in se tako ustvarja vtis, da se nekaj dela. Razpisi pa po vsebini bolj spominjajo na razpise za kohezijska sredstva. S tem se zakriva dejstvo, da Slovenija v letu 2022 še nima načrta, kako bi sploh porabila denar iz kohezijske ovojnice za obdobje 2021-2027. Ker ga SVRK ni naredil.

Tu ne bom morila bralstva z razlago razlik med kohezijsko politiko in NOO, namesto tega prikazujem primer površne priprave razdelitve sredstev – ko niti mapiranja najbolj kritičnih vodovodov niso bili sposobni narediti.  V decembru 2021 je ministrstvo za okolje in prostor najavilo razpis za sofinanciranje manjših javnih vodovodov (za manj kot 10.000 prebivalcev) in razpis za energetsko učinkovitost prečiščevanja komunalnih vod. Skupaj naj bi šlo za ta razpisa 107 milijonov EUR. Višina sredstev je od 250.000 EUR do 1.000.000 EUR, vendar ne več kot 50% od upravičenih stroškov investicije. In so hkrati vabili občine, da naj povedo, če imajo interes za ta sredstva? Za mero vrednosti: pred 7 leti so med Mirno in Trebnjem naredili vodovod za 9.800 prebivalcev, stal je 1,7 milijona EUR. Iz tega se da sklepati, da v letu 2022 takih projektov, ki bi bili bistveno cenejši, verjetno ni. Oziroma drugače, si predstavljate neko zelo majhno občino, ki bo šla sama v investicijo vodovodnega sistema (ker praviloma se občine pri tem povezujejo) ki ne stane več kot 500.000 EUR in se bo zato, da bi dobila 250.000 EUR neizmerno mučila z izpolnjevanjem obrazcev? Pa to isto še sosednja občina? Mar ne bi bilo mnogo bolje, da bi ministrstvo za okolje, ki ima zanesljivo popis najbolj kritičnih vodovodov, lepo v jeseni 2020 zbrala te občine skupaj, povedalo, da imajo možnosti za sredstva, samo da je treba narediti predinvesticijske študije in da naj to storijo do januarja 2021 in bi tako imelo ministrstvo že cel nabor potrebnih investicij. In bi potem za vsak projekt ugotovili, koliko se maksimalno lahko sofinancira (ker elementa »assisted area«, kjer se še dodatno povečuje višina nepovratnih sredstev, v razpisih, ki sta bila objavljena januarja 2022, ni) in bi že v sam NNOO navedla seznam vseh investicij in pričakovana sredstva?

Ampak ne, zakaj bi po ministrstvih mislili, če pa lahko štancajo razpise in s tem neumorno zaposlujejo ljudi, ki kontrolirajo obrazce, namesto da bi se te ljudi naučilo kaj bolj kreativnega, recimo tehnik mapiranja projektov in razumevanja poslovnih modelov? In po drugi strani, zakaj bi pa, npr. pomagali majhnim občinam, same so si krive, če ne znajo oddajati vlog na razpise….

No, in tako, kot bi moralo biti narejeno mapiranje za vodovode (kar je še relativno najbolj enostavno) bi moralo biti narejeno mapiranje za približno 90% vseh vsebin, ki jih NOO financira. Ker niso bila, jih bo morala zelo hitro in z nadurami narediti nova vlada. Torej, nekako iz do sedaj zbranega iti na tretjo alinejo in potem do konca po alinejah. Znosen približek, kaj to časovno pomeni je, da bi moralo vsaj 100 ljudi (takih, ki res znajo) samo na tem delu delati vsaj štiri mesece, če bi želeli do konca leta imeti kak efekt. Upam, da se stranke koalicije tega zavedajo.

Ker med teh 100 ljudi še nisem vključila  potrebnih kadrov  za kohezijsko politiko in porabo sredstev iz Sklada za pravični prehod, o čemer bo govora v prihodnjem zapisu.