Kdaj bo konec vojne v Ukrajini?

Odgovor na to vprašanje ni odvisen od tega, kako hrabro in koliko časa se bodo Ukrajinci upirali ali bojevali proti ruski agresiji ter koliko orožja jim bodo posredovali vojni dobičkarji iz ZDA, pač pa bolj od tega, kateri tabor zahodnih držav bo prevagal – mirovniki ali pravičniki. Med prve spadajo velike evropske države (Nemčija, Italija, Francija), ki se precej dobro zavedajo, kaj dolgo nadaljevanje vojne v Ukrajini pomeni za njihova gospodarstva. Na drugi strani so pravičniki, ki se zavzemajo, da bi Rusijo čim bolj kaznovali, pri čemer pa ne tvegajo veliko, saj so njihova gospodarstva manj prizadeta z ukrajinsko vojno.

Pomembno je, kot piše The Economist, da se po treh mesecih vojne krepi tabor mirovnikov, saj postaja jasno, da bo z Rusijo ne samo treba živeti tudi po tej vojni, pač pa, da je vloga Rusije zelo pomembna za globalno stabilnost. Kdo drug kot Henry Kissinger je ta teden v Davosu poudaril, da ima Rusija pomembno vlogo pri evropskem ravnovesju moči in da je ne bi je smeli  potiskati v “trajno zavezništvo” s Kitajsko. Upajmo, da bo (čimprej) zmagala pamet nad vojnim dobičkarstvom.

The war in Ukraine, says its president, Volodymyr Zelensky, will be won on the battlefield but can end only through negotiations. When to stop fighting, and on what terms? The West says that is for Ukraine to decide. Yet three months into the war, Western countries are staking out positions on the endgame.

They are splitting into two broad camps, explains Ivan Krastev, of the Centre for Liberal Strategies, a think-tank in Sofia. One is the “peace party”, which wants a halt to the fighting and the start of negotiations as soon as possible. The other is the “justice party”, which thinks Russia must be made to pay dearly for its aggression.

The argument turns in the first instance on territory: let Russia hold on to the land it has conquered thus far; push it back to its starting line on February 24th; or try to shove it even farther back, to the international border, to recover territories it seized in 2014? The debate revolves around much else besides, not least the costs, risks and rewards of prolonging the war; and the place of Russia in the European order.

The peace camp is mobilising. Germany has called for a ceasefire; Italy is circulating a four-track plan for a political settlement; France speaks of a future peace deal without “humiliation” for Russia. Ranged against them stand mainly Poland and the Baltic states, championed by Britain.

What of America? Ukraine’s most important backer has yet to set out a clear objective, beyond strengthening Ukraine to give it a stronger bargaining hand. America has spent nearly $14bn on the war so far, and Congress has just allocated a further $40bn. America has rallied military donations from more than 40 other countries. But this help is not unlimited. It has delivered artillery, but not the longer-range rocket systems that Ukraine is asking for.

Remarks by Lloyd Austin, America’s defence secretary, add to the ambiguity. After visiting Kyiv last month he embraced the justice party, saying the West should help Ukraine “win” and “weaken” Russia. Three weeks later he seemed to tack to the peace camp, calling for an “immediate ceasefire” following a phone call with his Russian counterpart, Sergei Shoigu. The Pentagon insists there is no change of policy.

Another blow to the justice party was an editorial in the New York Times arguing that the defeat of Russia was unrealistic and dangerous. Then Henry Kissinger, a former secretary of state, said negotiations should start within two months to avoid “upheavals and tensions that will not be easily overcome”. There would ideally be a return to the line of February 24th; “pursuing the war beyond that point would not be about the freedom of Ukraine, but a new war against Russia itself,” he declared at the World Economic Forum, a talkfest in Davos. Russia, he said, had an important role to play in Europe’s balance of power; it should not be pushed into a “permanent alliance” with China.

Behind all this lie two contradictory worries. One is that Russian forces are still strong and will prevail in a grinding war. The other is that they are brittle. If routed, Russia could lash out at nato, or resort to chemical or even nuclear weapons to avoid defeat. In the long term, says Emmanuel Macron, the French president, Europe will need to find a way of living with Russia. Estonia’s prime minister, Kaja Kallas, retorts, “It is much more dangerous giving in to Putin than provoking him.” American and European officials have quietly been helping Ukraine develop negotiating positions. One point is its demand for security guarantees from the West. Short of a promise to defend Ukraine directly, ideas include the ability to “snap back” any sanctions on Russia that are lifted; and rearming Ukraine quickly if it is attacked again.

Right now, Ukraine is reasonably optimistic. It has denied Russia an easy conquest, and new Western weapons are appearing on the front lines. But speaking from the sandbagged presidential headquarters, Mykhailo Podolyak, Mr Zelensky’s chief negotiator, says he is increasingly concerned by the “fatigue” in some European countries. “They don’t say it directly, but it feels like an attempt to force us to capitulate. Any ceasefire means a frozen conflict.” He also complained of “inertia” in Washington: weapons are not arriving in the quantities Ukraine needs.

When the war ends will depend in large part on Russia. It is in no hurry for a ceasefire. It seems determined to conquer all of the Donbas in the east, and talks of taking more land in the west. “The paradox of the situation is that both sides still believe they can win,” says Volodymyr Fesenko, a political analyst in Kyiv. “Only if we really reach a stalemate, and Moscow and Kyiv recognise it as such, can any talk of compromise be possible. Even then, it is likely to be temporary.”

Vir: The Economist

5 responses

  1. Tri mesece je minilo od začetka odkrite vojne v Ukrajini in počasi se v razmišljanje razgretih glav pričenja vračati kanček razuma predvsem pa gospodarskega in političnega pragmatizma. Čeprav je potrebno povedati, da dejansko traja državljanska vojna v Ukrajini že od leta 2014.

    Večina javnosti o tem konfliktu praktično ni vedela nič. Leta 2014 in 2015 sta bila podpisana dva sporazuma Minsk 1 in Minsk 2 med Ukrajino in pokrajinama Lugansk in Donetsk, ki sta si želeli večje avtonomije v okviru Ukrajine. Garanti za udejanjanje sporazuma so bili Nemčija, Francija in Rusija. Predvsem Nemčija in Francija nista storili nič, da bi se sporazum spoštoval. Ukrajinska vlada je po nastopu predsednika Zelenskega še bolj zaostrovala konflikt in z vojaško silo nameravala pokoriti obe pokrajini, kar dokazuje tudi intenziteta spopadov na meji s pokrajinama in utrjenost mejnih linij ter koncentracija vojaštva na meji.

    Čas za mirno rešitev situacije v Donbasu je potekel 24.2.2022, tega dne je bil prestopljen Rubikon. Sedaj bi evropski politiki, ki v vsem tem času od leta 2014 niso storili nič za mirno rešitev spora in namerno preslišali vsa opozorila Rusije in zahteve po varnostnih zagotovilih, radi vrnili situacijo v čas pred napadom na Ukrajino. »Investicija« Rusije v ta konflikt je prevelika, da bodo pristali na to. Pri vsej bojeviti retoriki okoliških držav (Poljske, baltskih držav in nekoliko manj preostalih držav bivšega Varšavskega pakta), oboroževanju, predvsem pa podpihovanju konflikta s strani ZDA, bi bil to za Rusijo samomor in še večja verjetnost jedrskega spopada. Krim in njegovo zaledje Donbas je za Ukrajino zelo verjetno izgubljen. Svet je ne nazadnje »pristal« že na kar nekaj takih dejstev zagotovljenih z vojaško silo (Golanska planota, Kosovo, …)

    Evropski politiki se igrajo z usodo skoraj pol milijarde državljanov EU ter usodo preostalih prebivalcev Evrazije in navsezadnje celega sveta. Ali res živijo v svojem svetu lastne pomembnosti in so popolnoma izgubili zdravo pamet? Ali v vsem birokratskem aparatu ni gospodarskih, finančnih in geostrateških ter vojaških analitikov, ki bi znali predvideti to kar se je zgodilo? Situacija pa je zelo nevarna in v enotnosti držav EU se že kažejo razpoke, čeprav glavna kriza šele prihaja. Evropa je pred težko preizkušnjo in razpad je zelo verjeten, s tem pa tudi velika verjetnost notranjih konfliktov. Evropa še nikdar po 2. svetovni vojni ni bila v krizi, ki prihaja.

    V sistemu, ki je imel na vrhu vrednot zasebno lastnino, smo priča zaplembam premoženja brez sodnih postopkov. Mednarodno pravo je zamenjala vojaška moč in zakoni divjega zahoda. Dejansko gre za odkrit razpad sistema. Negativna selekcija in popolna odsotnost odgovornosti razen »politične«, je pripeljala do situacije, v kateri so nas politiki prisilili v dolgoletno stagnacijo in neperspektivno prihodnost. Evropa je verjetno zamudila čas, ko bi se dejansko lahko osamosvojila od nadvlade velikega brata preko Atlantika. Izjave vidnih politikov v ZDA, ki so »ušle« v javnost (F**** EU), so dovolj zgovorne. EU je samo figura na šahovnici, ki so jo ZDA pripravljene žrtvovati za svoje geostrateške interese. Dogaja se globalni reset in morda je celo načrtovan, kajti svet je bil tik pred gospodarsko krizo, dolgovi držav, predvsem ZDA so dosegli zgodovinski vrh. Veliki hegemon želi na novo prešteti »kdo je kdo« in ustvariti novo koalicijo voljnih. Kljub medijskemu enoumju in cenzuri se pojavljajo razmišljanja (Henry Kissinger in drugi, ki se upajo izpostaviti), ki kažejo na to, da se je morda prižgal žarek upanja na mirnejšo rešitev. Vsekakor pa se svet ne bo izognil najhujši krizi po 2. svetovni vojni.

  2. Ljudje božji, ta kriza bo trajala ne leta ,ampak desetletja in mnogi ne bodo doživeli njenega konca. Šlo bo do konca, do propada ene od strani (Kitajska &Rusija proti Zahodnemu svetu). Preveč tabujev se je porušilo, da bi bil umik lahak ali verjeten

    Na žalost Zahodu zelo slabo kaže. Kriza ga je ujela oslabljenega od Covid-a, države so tehnično nesolventne, gospodarstva čedalje bolj nekonkurenčna v primerjavi z Vzhodom, populacije so v težki demografski krizi. Da krize verednot niti ne omenjam. Soft power (Mojo bi rekel Austin Powers) Zahoda je na zgodovinsko nizki točki, s tem tudi njegov “sex-appeal” preostalemu svetu. ZDA enostavno niso več “Amerika” kot so nekoč bile.

    Kriza v Ukrajini je obupen poskus Zahoda ustaviti trend relativnega nazadovanja, z izbijanjem ključnega igralca v igri (Rusija) dokler ne bo prepozno.

    Izgleda, da “spiel” ne gre po načrtu. “Barvne revolucije” v Belorusiji, Kazakstanu in Armeniji, ki naj bi oslabile Rusijo na bokih so spodletele. Ruska ekonomijo napad presenetljivo dobro (kar kaže, da je bila na konflikt temeljito pripravljena) prenaša, namesto zloma rublja imamo njegovo krepitev, namesto zloma proračuna pod vojnimi izdatki imamo rekorden proračunski presežek v prvih 4. mesecih (2,800 milijard rubljev), rekorden presežek v trgovinski bilanci (200 milijard USD v 1.kvartalu) in last but not least rekordno podporo obstoječi oblasti pod vodstvom predsednika Putin-a (med 74% in 82% podporo). Namen notranje razklati Rusijo se je popolnoma ponesrečil. Zahodni mediji kažejo po par sto ali par tisoč demonstrantov v 14 milijonski Moskvi, ob tem pa se zamolči, da oblast podpira 130 milijonov državljanov.

    V svoji arogonci je Zahod popolnoma narobe prebral Ruse. Za Ruse je vojna v Ukrajini osvobodilna vojna ruskega prebivalstva, ki je 8 let trpelo fašistično prevlado na zgodovinsko ruskih ozemljih in ne norost njhivega predsednika. Če Putin ne bi šel v vojno, bi ga tako nomenklatura kot ljudstvo odnesla. Ne pozabite, da so največja opozicija Putin-u v Dumi komunisti. In če ti pridejo na oblast, bi bila ruska reakcija bistveno močnejša.

    Rusi v tem konfliktu premočno zmagujejo. In prav nič se jim ne mudi. Zakaj pa bi se jim, če kriza radikalno dviguje cene njihovih izvoznih artiklov? Poleg tega je eden od namenov postopnega lomljenja ukrajinske vojske in eliminacije skrajno desnih milic, da se ubija psihološki odpor ukrajincev. Realnost na bojiščih je precej drugačna od tiste, ki jo slišite v medijih. Ubitih je že več kot 50 tisoč ukrajincev, 8 tisoč ujetih, kakih 40 tisoč je dejansko obkoljenih, njihova usoda pa zapečatena.

    Pozabite na zahodne pošiljke orožja. Večina jih itak izgine neznano kam, 1/3 uničijo rusi še preden pride do bojišča, preostanek v pogojih zelo otežene logistike, onemogočenega vzdrževanjaj, kratkega usposabljanja in popolne operativne blokade, enostavno ne more prevesiti tehtnice. Večina ukrajinskih vojakov je pobita s strani artilerije, preden jim sploh uspe sprožiti svojega javelin-a ali spike-a.

    Ob tem pa so se že začeli protesti mater in žena v zahodnem delu Ukrajine, ki prispeva večino najbolj izurjenih in motiviranih ukrajinskih borcev, ki so predmet obkolitve v Donbasu. Kaj bo šele, ko bo prišla zima. Ukrajinci navijajo za ustavitev dobav plina, ampak v teh pogijih bo najbolj kratko potegnila Ukrajina sama. V Nmečiji so zime mile, alternative obstajajo, v Ukrajini minus 20 ni nič posebnega. Kakšen bo odnos do voje, ko bo velika množica moških pobitih, izgubljenega bo še več ozemlja, gospodarstvo uničeno, gretja in počasi hrane, pa ne bo…..

    Se še sprašujete, zakaj se Rusom nič ne mudi? Ameriški obrambni minister je v zadnjem klicu Šojgu-ju zahteval premirje. Premirja ponavadi ne zahtevaš takrat ko zmaguješ….

    Kar se pa mirovnikov in pravičnikov tiče. Delitev je čista bedarija. Pravičniki?

    Ne me hecat. Če že hočete delitev, potem je tale bolj ustrezna:

    Države, ki so pod popolnim vplivom zahodnega “deep state” in države, ki kljub temu vplivu še premorejo kanček suverenosti in avtonomne moči.

    • Marko,

      Strinjam se s tvojo odlično analizo. Situacija je resnejša in bo imela dolgoročnejše posledice, kot si večina misli. Predvsem bo dolgoročno (poleg razrušene Ukrajine, jasno) najslabšo slamico potegnila Evropa, zato me čudi, da v tako resnih razmerah ne prevlada razum in da jedro EU končno ne udari po mizi in vojnim hujskačem na čelu z ZDA, baltskimi državami in Poljsko ne pokaže vrata ter se začne z Rusijo neposredno pogajati o končanju vojne.
      Vsaka kriza pospeši razčiščevanje zablod in iskanje novih rešitev (ali propad luzerjev). Čas bi bil, da se to zgodi tudi v EU, če nočemo tudi mi (p)ostati luzerji.

      Drago Babič

  3. Sem slišal po poročilih, da se Macron in Schulz že pogovarjata s Putinom. Mogoče so še možnosti za preprečitev najhujšega, vendar je velika škoda že storjena.
    Pa ne bi bilo treba vsega tega gorja, če bi odločevalci prebrali in upoštevali starega grka Tukidida in njegovo Zgodovino peloponeških vonj, kjer je že bila opisana t. im. “Tukididova past” in usoda Ukrajine (takrat Milosa).

%d bloggers like this: