V Sloveniji imamo precejšnje težave z nataliteto, ki so se po letu 2017 spet zaostrile. Spodaj je del zapisa o rodnosti v Sloveniji, objavljenem na portalu Statističnega urada RS. V letu 2020 je bil naravni prirast najnižji po letu 1945. Seveda je na slednje vplivala predvsem visoka smrtnost zaradi Covid v zadnjem četrtletju 2020, vendarje naravni prirast prebivalstva že od leta 2017 naprej negativen. Stopnja rodnosti se je sicer med letom 2003 (ko je bila zgodovinsko najnižja) močno dvignila (iz 1.20 na 1.62), vendar pa po letu 2017 spet upada. Prav tako rapidno upada število rojenih otrok – od 2010 do 2020 se je zmanjšalo iz 10.9 na 8.9 otrok na tisoč prebivalcev.

Problem upadanja rodnosti pa ni samo v izumiranju slovenstva, pač pa tudi povsem ekonomski. Če število prebivalstva upada, začne stagnirati tudi gospodarska rast. Povečana produktivnost (BDP na prebivalca) namreč ne more kompenzirati upada števila prebivalcev, zaradi česar začne trendno upadati stopnja rasti BDP (zmnožek med rastjo BDP na prebivalca in številom prebivalcev). To je eden izmed glavnih razlogov gospodarske stagnacije Japonske. Za ZDA pa ocene kažejo, da je 70% padca v trendni rasti BDP mogoče pojasniti z nižjo demografijo (Vollrath, 2020).

Nekaj časa je ta problem upadajoče rodnosti mogoče nadomeščati s povečanimi imigracijami (tudi pri nas je bilo lani 13% otrok rojenim materam s tujim državljanstvom). Toda po določenem času, ko ta odstotek močno naraste, to lahko postane problematično iz vidika ohranjanja kulture in homogenosti prebivalstva ter porasta političnega populizma, kar se kaže v nekaterih zahodnih državah (pri nas pa “preventivno” na desnici). Problem rodnosti bo treba resno nasloviti in uvesti premišljene ukrepe za povečanje rodnosti (ob seveda ukrepih za spodbujanje imigracije ciljanih skupin prebivalstva, denimo s programi modrih kart).

Vir. Statistični urad RS

Nadaljujte z branjem→

Bine Kordež

V zadnjih letih lahko zelo pogosto zasledimo pobude, kako bi morali aktivirati ogromne depozite prebivalstva, ki “mrtvi” ležijo na bankah in jaih nameniti za razvojne projekte Slovenije. S tem naj bi pospešili vlaganja države na primer v infrastrukturo in energetiko, na drugi strani pa bi prebivalci za svoja vložena sredstva dobivali več kot danes, ko jim neobrestovan denar na bankah najeda še inflacija. Pobude so seveda dobrodošle, razumejo se kot državotvorno dejanje in verjetno bi dosegle veliko podpore in zanimanja, a na žalost imajo tudi precej omejitev zaradi katerih bo praktična realizacijo kar težko izvedljiva. Poglejmo nekaj teh omejitev oz. dejavnikov, ki vplivajo na pripravo takih projektov.

Nadaljujte z branjem→

Stereotip, ja, seveda, ampak ne spomnim se boljše kombinacije v špageti vesternih 😀

Sergio Leone & Ennio Morricone, pa še Clint Eastwood zraven

Celoten svet se sooča z grozečimi nevarnostmi podnebnih sprememb. Dodatno k temu pa se Evropska unija sooča še z velikim razvojnim zaostajanjem za ZDA, tehnološko pa tudi za Kitajsko. Oboje, boj za omejitev podnebnih sprememb in tekma za tehnološko konkurenčnost, zahtevata povečane investicije EU držav. Nasproti pa jim stoji izjemno togo fiskalno pravilo.

Prvi razlog za zaostajanje je evrska kriza, ki je članice evro območja niso uspele razrešiti. Drugi razlog pa je uvedba Fiskalnega pakta iz začetka leta 2012, katerega namen je bil ozdraviti finance evrskih držav po finančni krizi, vendar jih je zaradi svoje nerazumne restriktivnosti še globlje pahnil v stagnacijo. In če ne bi bilo Maria Draghija na čelu ECB, najprej julija 2012 z izjavo »whatever it takes« in nato marca 2015 z lansiranjem programa odkupovanja državnih obveznic, ki je sprostil fiskalni pritisk na šibkejše evrske države, bi se gospodarska stagnacija zavlekla do začetka epidemije.

V prejšnjem desetletju so zaradi tega vse evrske države močno zmanjšale investicije kot delež v BDP. Tudi države, ki so imele zdrave javne finance in dovolj manevrskega prostora. Voditeljem EU in Evropske komisije je na oči padla računovodska siva mrena fiskalne konsolidacije, v kateri pa so pozabili na ključne zadeve – gospodarsko rast, delovna mesta, rast blaginje, tehnološki razvoj in podnebne spremembe.

Nadaljujte z branjem→

Sistem plač v javnem sektorju se je resnično izrodil v svoje nasprotje, v nesistematično zmedo. Nihče se v njem več ne počuti dobro. Vsi se počutijo podplačani. Kako razrešiti ta kaos?

Včeraj je v oddaji Tarča Boštjan Koritnik, minister za javno upravo, dal zelo smiseln predlog možne bodoče ureditve sistema plač v javnem sektorju:

• kot osnovo se vzame 4-5 primerljivih držav (denimo Avstrija, Nemčija, Belgija, Nizozemska),
• določijo se razmerja med različnimi profili zaposlitev na podlagi povprečja primerljivih držav,
• plače v plačnih razredih se določijo glede na razmerje med BDP na prebivalca v Sloveniji ter povprečjem BDP na prebivalca v primerljivih državah,
• dodatno: plače se letno korigirajo navgor na podlagi rasti produktivnosti (rasti BDP na prebivalca) v preteklem letu, pomnoženega s faktorjem, denimo 0.75 (da plače v javnem sektorju nekoliko zaostajajo za rastjo produktivnosti,  s čimer se tudi delno korigira za obdobja recesij, ko bi se plače sicer morale znižati, pa se ne)

Moj povzetek treh predlogov, izraženih danes v konzultaciji z Evropsko komisijo:

1. »Green« fiscal rule (see Mrak, 2021) is fine as a principle, but not enough. To strengthen the future growth (and shift the potential growth trajectory upwards), all investment into green and digital transition and just transformation as well as into traditional and social infrastructure is substantial. Hence, all investment should be exempted from the fiscal rule, but capped at e.g. 5% GDP.
2. To support the first proposal, it is essential to make the NextGen and Eurobonds that finance it permanent. It requires creation of new EU own resources. This would reduce the burden on national budgets and hence ease the balancing of the budgets. On the other hand, transparent »Green-digital-just« national programs confirmed by the European Commission and annual reviews will introduce the required discipline.
3. New, simple GOLDEN rule (PAYGO rule in terms of the headline deficit) (see Ubide, 2021). Increases in current discretionary spending or tax cuts should be ‘paid for’ (offset with lower spending or higher taxes) on a five-year forward basis. The rule should be suspended during the economic downturns. The PAYGO rule introduces discipline and the five-year forward period allows for a gradual adjustment. In addition, the process of finding offsetting measures typically leads to improvements in efficiency.

My favorite s prvega (in edinega zares poslušanja vrednega) albuma (Pablo Honey).

Povzetek naše nove raziskave o učinkovitosti cepljenja, pravkar objavljene kot working paper ter poslane v ugledno mednarodno akademsko revijo. Kratek povzetek v slovenščini:

V raziskavi na velikem vzorcu 110 držav preučujemo vpliv stopnje polne precepljenosti na dinamiko širjenja novih primerov COVID ter težji potek bolezni. Naši rezultati potrjujejo, da so cepiva dokaj učinkovita tako pri omejevanju širjenja okužb kot pri omejevanju hujšega napredovanja bolezni pri simptomatskih bolnikih. Prvič, rezultati kažejo, da je stopnja polne precepljenosti dosledno negativno povezana s številom novih primerov COVID, pri čemer je 10-odstotno povečanje stopnje precepljenosti povezano z 1,3 do 1,7-odstotnim zmanjšanjem novih primerov COVID.

Drugič, ocene kažejo, da obseg cepljenja pomembno prispeva k zmernejšemu napredovanju hude bolezni. V povprečju 10-odstotno povečanje stopnje precepljenosti vodi k približno 5-odstotnemu zmanjšanju števila novih hospitalizacij, 12-odstotnemu zmanjšanju števila novih bolnikov na intenzivni negi in 2-odstotnemu zmanjšanju števila novih smrti, povezanih s COVID-19.

Tretjič, ocene potrjujejo, da učinek cepiv na število primerov in smrti nastopi šele, ko je stopnja precepljenosti dovolj visoka.

In četrtič, s primerjavo podatkov za isto obdobje med letoma 2020 in 2021 preverjamo tudi, kako dober nadomestek je cepljenje za lockdowne oziroma manj stroge vladne zaščitne ukrepe. Naši rezultati kažejo, da glede zajezitve širjenja okužb s COVID cepljenje ni učinkovit nadomestek za strožje vladne zaščitne ukrepe, vse dokler ni dosežen visok prag pokritosti s cepljenjem (več kot 70 odstotkov). Po drugi strani pa se cepljenje izkaže za precej učinkovito pri omejevanju hujšega poteka bolezni pri simptomatskih bolnikih tudi že pri zmerni precepljenosti (med 40 in 70 odstotki). Ti razultati nakazujejo, da lahko visoka raven precepljenosti služi kot delni nadomestek za strožje zaščitne ukrepe (delno ali popolno zaprtje javnega živjenja) in da lahko kljub odprtosti bistveno pripomore k zmanjšanju pritiska na zdravstveni sistem in tako koristi splošnemu javnemu zdravju družbe. 

Celoten tekst najdete tukaj. Bolj razširjen povzetek pa objavim, ko bo raziskava sprejeta v objavo.

Italija in Španija sta tretja in četrta država z najvišjim tveganjem revščine (glede na finančne kazalce), Luksemburg in Belgija pa osma in deveta. Drugače rečeno, če bi živeli v Luksemburgu, bi glede na porazdelitev dohodkov bilo tveganje, da bomo živeli v (relativni) revščini, neprimerno višje, kot če živimo v Sloveniji. Res da bi imeli absolutno višje dohodke, vendar so razlike v dohodkih tako visoke (višje kot v Sloveniji) in porazdelitev dohodkov tako neenakomerna, da je v Luksemburgu večji delež ljudi, ki živi pod pragom tveganja revščine (ki je določen na 60 % mediane nacionalnega razpoložljivega dohodka po socialnih transferjih).

Nadaljujte z branjem→