Alenka Bratušek je pred dnevi tvitala spodnjo tabelo. Gre za odgovor ministrstva za finance na poslansko vprašanje, opremljeno z njenimi komentarji.

Moj prvi in splošni komentar te slike je, da so te medčasovne primerjave neto zadolževanja dokaj problematične brez poznavanja konteksta tega zadolževanja. Poleg tega je treba primerjati delež dolga v BDP in ne absolutnih številk, saj 1 milijarda evrov dodatnega ali odplačanega dolga pred 15 leti pomeni bistveno večji delež v BDP kot danes.

Nadaljujte z branjem→

Jasmina Držanič

Počasi imam dovolj domislic, da so mnenja kot »plus« in »minus« in potem se to spravi na tehtnico in je tehtnica v balansu, oziroma v jeziku vsiljene korektnosti »uravnotežena«. Pa da ima vsaka zgodba dve plati in evo, soočimo obe in imamo spet balans.

Zrevoltirala me je diskusija na Twitterju, v kateri je bila spet omenjena ideja o medijski »uravnotežeosti«

Če pristanemo na tako logiko, bi morali  na primer, spravljati v »uravnoteženje« stroko, ki zagovarja cepljenje in zagrizene anticepilce. In je verjetno jasno, da tu ni nobenega »uravnoteženja«. Ali potrebujete še kakšen dokaz, kako bedasta je ideja o »uravnoteževanju« medijskega prostora?

Nadaljujte z branjem→

Nemčija naj bi imela lani inštaliranih za 49 GW kapacitet za proizvodnjo električne energije (EE) iz sonca in 59 GW iz vetra (ter še za 4 GW iz vetra na morju). Nasprotno je Francija načrtovala le za 15 GW kapacitet za proizvodnjo EE is sonca ter 10 GW iz vetra (ter še za 0.5 GW iz vetra na morju). Razmerje v inštaliranih kapacitetah proizvodnje EE iz obeh obnovljivih virov je tako 5 proti 1 za Nemčijo.

Če pa pogledate ogljični odtis proizvodnje EE med obema državama, boste konsistentno našli, da izpusti CO2 na KWh za v ta namen v Nemčiji za 3 do 5-krat (odvisno od ure) presegajo izpuste v Franciji. V tem trenutku denimo znaša karbonska intenzivnost proizvodnje EE v Nemčiji 395 gCO2/KWh, v Franciji pa le 97 gCO2/KWh (glejte spodnji vizualizaciji).

Nadaljujte z branjem→

Podobno kot v ostalih evropskih državah, so tudi pri nas okužbe s Covid na rekordnih ravneh, višje kot lani. To seveda ne pomeni, da cepiva niso učinkovita, pač pa da imamo opravka z bistveno bolj kužno delta varianto in da so hkrati za razliko od lani vse države bolj odprte (vrtci, šole, storitvene dejavnosti, javno življenje), kot da epidemije ni. Bistveno več je stikov, ker ni socialnega distanciranja, zato je posledično tudi več okužb. Evropske države so poskušale prenašanje virusa omejiti s pogojem PCT. Problem pri tem pa je dvojen. Prvič, da pogoj PCT ne zmanjšuje števila stikov, zato lahko tudi asimptomatski prebolevniki, cepljeni in testirani prenašajo okužbo. In drugič, skorajda vse države, vključno z Nemčijo in Avstrijo (ki ju pobližje spremljam), pogoj PCT dokaj površno izvajajo, pri nas pa je to parodija, hkrati prihaja do zlorab glede potrdil itd.

Zato smo danes spet pred dilemo: zapreti ali ne zapreti. Pred dilemo, kako omejiti število stikov. Vendar je situacija danes, kljub višjim številkam okužb nekoliko drugačna. Prvič, glede na lansko jesen in zimo imamo več izkušenj. Vemo, da vrtcev in šol ni smiselno zapirati, vemo, da policijska ura ne deluje, vemo, da so maske na prostem nesmiselne, v zaprtih prostorih pa nujne, vemo, da so najbolj pomembni samozaščitni ukrepi (samoomejevanje stikov, striktno upoštevanje zaščitnih ukrepov itd.), vemo, da je ključno dobro prezračevanje zaprtih prostorov itd. In drugič, imamo cepiva, ki pomembno zmanjšujejo tveganje težjega poteka okužbe in potrebe po hospitalizaciji. Kljub temu pa dramatična razširitev okužb lahko v določenem trenutku privede do zloma bolnišničnih kapacitet ter hkrati zaradi ukinitve ostalih (“nenujnih”) zdravstvenih dejavnosti do nepopravljivih dolgoročnih posledic za javno zdravje.

Nadaljujte z branjem→

Frances Coppola je leta 2018 napisala knjigo “QE for People”, v kateri je zadnje poglavje namenila kvantitativnemu sproščanju za ljudi. Natančneje, bolj smotrni rabi kreiranja sredstev iz nič s strani centralnih bank, pri čemer bi centralne banke namesto odkupovanja obveznic velikih podjetij sredstva namenila raje za (1) financiranje majhnih in srednjih podjetij in (2) financiranje zelenih programov države (z izdajo perpetualnih obveznic z ničelno obrestno mero). Spodaj je povzeto zadnje poglavje s ključnimi predlogi.

Coppola ima seveda prav. In zdaj je trenutek, da centralne banke namesto, da nadaljujejo z zasipanjem z denarjem bogatih lastnikov finančnega premoženja, od katerih ni nobene koristi, raje financirajo reševanje planeta. Ob tem, da ta sredstva centralne banke ustvarjajo iz nič, pa lahko ta služijo kot permanentni stimulus za gospodarstva, ki bo tudi preprečeval vrnitev v japonski scenarij sekularne stagnacije. Nadaljujte z branjem→

Bržkone najbolj državniški in voditeljski govor kateregakoli voditelja držav na podnebni konferenci v Glasgowu. Solo akcije držav in polovičarske akcije ne štejejo nič, šteje samo skupna, enotna in konkretna akcija vseh držav sveta, če želimo rešiti planet.

In potrebna sredstva za rešitev sveta so drobiž v primerjavi s sredstvi, ki so jih zahodne države porabile za kvantiativno sproščanje (ki zgolj bogati lastnike finančnega premoženja).

“[We need] 500 billion dollars every year, for 20 years… not the 50 billion being proposed today for adaptation. If 500 billion sounds big to you, it’s just 2% of the 25 trillion [spent on quantitative easing since 2008]. This is the sword we need to wield.”

“When will leaders leave?”

What can economists learn from linguists? Behavioral economist Keith Chen introduces a fascinating pattern from his research: that languages without a concept for the future — “It rain tomorrow,” instead of “It will rain tomorrow” — correlate strongly with high savings rates. Keith Chen’s research suggests that the language you speak may impact the way you think about your future.

Tej Gonza

Ta teden medijsko odmeva pogovor med Žižkom in Varoufakisem. Odmeval je sicer že predčasno, v krogih ljubljanske visoke kulture, ki jo od 22. septembra dalje pooseblja Cukrarna, se je že vsaj kakšen mesec v naprej veliko govorilo o »nevljudni izmenjavi drugače mislečih.«

Dogodek ni razočaral, ampak predvsem zato, ker zares ni gradil previsokih pričakovanj. Tisti, ki poznamo in spremljamo govorca, ki svojo prepoznavost gradita predvsem na intelektualnem zabavništvu, smo pričakovali približno toliko, kolikor smo dobili.

Varoufakis je upornik, ki je kariero vrgel pod avtobus svojih načel, medtem ko ga je prav ta načelnost ponesla v kariero super zvezdnika. Na področju ekonomije v filozofski maniri sicer posega široko in ne globoko, pogosto reciklira nekatere stare, uveljavljene ideje in jih retorično obrača na kiberpank način.

Nadaljujte z branjem→