Jasmina Držanič

Drugi del: O odgovornih posameznikih in represivnih aparatih države na poti v distopijo

Osnovna predpostavka represivnih aparatov države je, da delujejo kot zadnji branik pred tem, da bi družbene skupine ali posamezniki šli čez črto, ki loči običajno delovanje od kaznivega. Tu je pomembno razločiti med zakonitim delovanjem (kar ureja civilno pravo) in kaznivo delovanje (kazensko pravo).

Odpoved samoomejevanju

To posledično pomeni, da se RAD ukvarjajo s tistim posamezniki, ki zaradi vrste razlogov nekako niso zmogli obstati na polju običajnega in želenega ravnanja in bi se z njimi ukvarjalo civilno pravo. Tu se seveda takoj postavi temeljno vprašanje o tem, če so upoštevane pravice posameznika, ko se tako ali drugače znajde v komunikaciji z RAD. Ampak ne sme izostati tudi ugotovitev, da ima uporaba RAD v sebi inherentno tveganje, da se bo ljudi percipiralo kot velikega števila posameznikov, ki bodo slej ko prej naredili nekaj narobe, ker so preprosto preveč neuki ali pa preveč zlobni ali pa preveč čudni… Kar je tudi razlog, da je potrebna večja družbena in državna kontrola nad delovanjem RAD in tudi veliko pozornosti, da se profesionalci v RAD pri svojem delu samoomejujejo. Da se dnevno preprečujejo, da o ljudeh ne mislijo predvsem grdo.

Ko pa državna oblast dodatno poseže po RAD ukrepih, mora posebej paziti, da se ne ujame v zanko, da bo začela sistemsko percipirati ljudi kot neuke, bedaste, zlobne ipd. Ne samo zaradi tega, ker je to popolnoma nespošljitvo, temveč tudi zaradi tega, ker se bodo ljudje na eni točki bodisi res začeli tako obnašati ali pa bodo razvili ogromno strategij, kako se temu RAD prijemu izogniti. Na naših prostorih pa sploh imamo žlahtno tradicijo tega, kako »okoli prinesti« državo. In ko državna oblast natrenira ljudi do tega, da se presežnemu RAD prijemu izognejo, ji državljani vrnejo tako, da je ne jemljejo resno.

S tem, da je na primeru slovenske oblasti potrebno povedati, da so imele že prejšnje politične garniture težavo s tem, da bi jo ljudje jemali resno in da se je to kazalo  tudi v obupno nizkem odstotku ljudi, ki so se udeleževali volitev. Očitno tam nekje od 2004 naprej oblast ni znala skozi IAD nagovarjati državljanov in je bila precej gluha na dejstvo, da se posledice tranzicije državljanom ne zdijo nekaj, kar je samoumevno in je potrebno sprejeti. Stranke na oblasti so se sicer menjale, nianse v gluhosti pa niso bile tako različne.

No, na to precej razočarano ljudsko substanco je leta 2020 sledila presežna uporaba RAD. Ki je po zelo kratkem času začela generirati veliko različnih jeznih skupin.

Nikoli pa generiranje jeze samo od sebe ne generira tudi večje družbene odgovornosti, kvečjemu obratno. Morda je jeza spodbudila tiste, ki so bili odgovorni že prej, da so svojo odgovornost še malo bolj izostrili, nobenega neodgovornega pa jeza ni spremenila v odgovornega. To se nikoli ne zgodi. Družbena odgovornost in odgovornost posameznika sta kategoriji, ki najbolj uspevata v razvojno stimulativnem okolju, kjer ljudje vidijo, da so za njih v tej skupnosti neke možnosti in da ne bi veljalo takih možnosti zavreči in se zaradi tega odločijo, da bodo odgovorno ravnali. Če se tega koncepta ne razume, se potem tudi koncept ne bo udejanjil. Kar je tudi učbeniški opomnik za vse, ki se vidijo kot politični protagonisti po naslednjih volitvah: če ni izdelano, kako se bo skozi IAD izvajal razvoj in kako se bo družbena odgovonost komunicirala z ljudmi, potem tudi naslednja koalicijska garnitura ne bo še enkrat izvoljena.

In ko so predsedniki treh koalicijskih strank sporočili, da je sedaj odgovornost vsakega posameznika, da s cepljenjem zaščiti sebe in svojo družino, je sporočilo zvenelo precej prazno. Po slabem letu in pol presežne uporabe RAD, ki posledično percipira človeka kot precej neodgovornega subjekta in posledično generira neodgovorne državljane, se sedaj poziva k odgovornosti? In se ne uporablja instrumenta neke simbolne nagrade za odgovornost tistih, ki so se šli cepit. Samo palica in nič korenčka?

Sicer ima poziv k odgovornosti v slovenskem primeru še svojo materialno resnico in sicer v tem, da trenutno ni na mizi možnosti, da bi bilo cepljenje za zaposlene v zdravstvu obvezno. Baje naj bi se predsednik vlade k temu nagibal, ampak da minister za zdravje temu nasprotuje. Da naj bi obvezno cepljenje v zdravstvu povzročilo dodaten pritisk na negovalno osebje, ki je že itak slabo plačano in da odhaja drugam. Ob tem se človek vpraša, zakaj se zvišanje plač nekako ni vpeljalo skozi nacionalni načrt za okrevanje in odpornost – ker bi se lahko? Ali bomo imeli še naprej premalo plačano negovalno osebje, pa še slabo cepljeno povrhu?!

Odpoved hegemonu

In kot je bilo že omenjeno v 1. delu zapisov – ko so presežno aktivirani RAD, se zmanjšuje vloga hegemona. V slovenskem primeru se odpoved temu, da bi se poslušalo pameti, ni pokazalo zgolj v tem, da se je preslišalo epidemiologe. Šlo je tudi za odpoved temu, da bi se prisluhnilo tistim, ki imajo znanja iz sistemske integracije in koordiniranju različnih podsistemov, pa znanja, ki jim v poslovnem svetu pravimo znanja produktne tovarne. To zadnje videvamo tedensko, ko se en sektor nečesa loti in ideja niti ni slaba, pa se potem ne premisli, kako bi se ideja izvajala ali pa, kako se bo upravljalo z izjemami, ker se niti do konca ne premisli, koliko bi sploh bilo lahko izjem.

Pa recimo, ko so nekatere teme kar ad acta, čeprav bi morale biti na dnevnem redu (recimo, prezračevalni sistemi v šolah). Da o umanjkanju ustrezne razlage oziroma umanjkanju kanalov za razlago o nevarnosti okužbe, pa o umanjkanju mnenjskih vodij, ki bi ljudi s svojim zgledom prijazno nagovarjali, da se naj cepijo, tule ne bi.  Ker še nedolgo nazaj, smo imeli državljani Slovenije na temelju uspešno izveden masovnih projektov, kot so npr: prilagoditve podsistemov na osamosvojitev, pa prilagoditev na številčenje letnice s štirim mesti (se spomnite strahu pred hroščem 2000), pa uspešen prehod na evro… prepričanje, da so v Sloveniji »stvari nekako urejene«, zdaj pa v to dvomimo.

Tako se državljanska zavest ravno ne dviguje. Huje pa je, da ljudje tako na najbolj zasebnem nivoju kot tudi na nivoju državljana preprosto vse manj verjamejo oblasti. Tudi ko jim, na primer, predlaga kaj, kar bi v resnici po racionalnem premisleku veljalo upoštevati. Ker, ko se povejo čisto racionalni in preverjeni podatki, na primer podatki ECDC ali pa EMA, zelo veliko ljudi zamahne z roko in se odloči da ne bodo verjeli (zanesljivo je kakšna zarota zadaj ali pa kaj podobnega, odvrnejo).

In to je tema, ki je po mojem mnenju premalo obdelana. Ker to, da se nekdo odloči, da ne verjame strokovnim podatkom, ni nastalo zaradi tega, ker so prebrali kakšno zarotniško razlago na FB. In tudi ni od včeraj. Mislim, da imamo več skupin ljudi, ki preprosto ne vidijo svoje vloge v družbi  in so si zaradi tega razvili neke svoje strategije preživetja, ki jih trenutna politika ne razume. Nekako pogrešam kakšno refleksijo Renate Salecl na to temo. Od tu bi potem lažje sploh razumeli, v kakšni družbi živimo. Kakih trideset let nazaj so nemški socialdemokrati že trdili, da živimo v 2/3 družbi, kar pomeni, da že takrat 1/3 državljanov ni doživljala družbe kot nekaj, kjer lahko participirajo. Zdaj je slabše. Mislim, da živimo v polovični družbi.

Začetek distopije

Naslednja posledica presežne uporabe RAD je ta, da se konfliktnost seli v civilno družbo. Ko se nekaj na nivoju države ne izvede, se potem skrega civilna družba, razrešitve se pa ne vidi. Seznamu slovenskih konfliktov se sedaj pridružuje še konflikt med cepljenimi osebami in tistimi, ki to po svoji izbiri niso. Sicer bo ta konflikt verjetno tresel celotno EU, imam pa ponesrečen občutek, da bo pri nas tresel bolj. Kot kaže statistika ECDC je Slovenija v družbi držav, kjer gre cepljenje podpovrečno slabo.  Nastajata dve družbi, ena cepljena in druga necepljena in cepljena se bo zaenkrat lahko gibala in bo vsaj lahko vstopala na prireditve in različne prostore, po tistem, ko bo na vhodu pokazala QR potrdilo. Necepljena niti tega ne bo mogla. Kontrola dokumentov, ki smo jih do sedaj doživljali pred uradi, se bo preselila v muzeje in restavracije. To bo distopija na novem nivoju, ko se v civilni družbi uporabljajo represivne metode. Konflikti bodo tudi na delovnih mestih, zlasti tam, kjer delo od doma ni možno. Pa tudi tam, kjer je možno. Ko bo cepljenost pogoj, za delo na delovnem mestu, se bo v nadaljevanju zgodilo, da bodo zaposleni, ki bodo delali od doma, dosegali manjše rezultate na KPI-jih in bodo njihova delovna mesta ogrožena. Te distopije se ne da razrešiti s pozivi, da bodimo tolerantni drug do drugega. Razrešila se bo šele takrat, ko bo imelo kakih 80% ljudi protitelesa na virus.  Zgolj z umom se covid virusa ne more premagati. Potrebno ga fizično ponotranjiti. Bodisi tako, da se telo nauči, da predhodno pripravi protitelesa (in se zato cepimo), bodisi tako, da razvije protitelesa ob okužbi.

V naslednjem in hkrati zadnje delu pa bo govora o tem, kakšni bodo popravni izpiti za državo in družbo.