Kratka poletna šola politologije na primeru izvajanja cepljenja (2)

Jasmina Držanič

Drugi del: O odgovornih posameznikih in represivnih aparatih države na poti v distopijo

Osnovna predpostavka represivnih aparatov države je, da delujejo kot zadnji branik pred tem, da bi družbene skupine ali posamezniki šli čez črto, ki loči običajno delovanje od kaznivega. Tu je pomembno razločiti med zakonitim delovanjem (kar ureja civilno pravo) in kaznivo delovanje (kazensko pravo).

Odpoved samoomejevanju

To posledično pomeni, da se RAD ukvarjajo s tistim posamezniki, ki zaradi vrste razlogov nekako niso zmogli obstati na polju običajnega in želenega ravnanja in bi se z njimi ukvarjalo civilno pravo. Tu se seveda takoj postavi temeljno vprašanje o tem, če so upoštevane pravice posameznika, ko se tako ali drugače znajde v komunikaciji z RAD. Ampak ne sme izostati tudi ugotovitev, da ima uporaba RAD v sebi inherentno tveganje, da se bo ljudi percipiralo kot velikega števila posameznikov, ki bodo slej ko prej naredili nekaj narobe, ker so preprosto preveč neuki ali pa preveč zlobni ali pa preveč čudni… Kar je tudi razlog, da je potrebna večja družbena in državna kontrola nad delovanjem RAD in tudi veliko pozornosti, da se profesionalci v RAD pri svojem delu samoomejujejo. Da se dnevno preprečujejo, da o ljudeh ne mislijo predvsem grdo.

Ko pa državna oblast dodatno poseže po RAD ukrepih, mora posebej paziti, da se ne ujame v zanko, da bo začela sistemsko percipirati ljudi kot neuke, bedaste, zlobne ipd. Ne samo zaradi tega, ker je to popolnoma nespošljitvo, temveč tudi zaradi tega, ker se bodo ljudje na eni točki bodisi res začeli tako obnašati ali pa bodo razvili ogromno strategij, kako se temu RAD prijemu izogniti. Na naših prostorih pa sploh imamo žlahtno tradicijo tega, kako »okoli prinesti« državo. In ko državna oblast natrenira ljudi do tega, da se presežnemu RAD prijemu izognejo, ji državljani vrnejo tako, da je ne jemljejo resno.

S tem, da je na primeru slovenske oblasti potrebno povedati, da so imele že prejšnje politične garniture težavo s tem, da bi jo ljudje jemali resno in da se je to kazalo  tudi v obupno nizkem odstotku ljudi, ki so se udeleževali volitev. Očitno tam nekje od 2004 naprej oblast ni znala skozi IAD nagovarjati državljanov in je bila precej gluha na dejstvo, da se posledice tranzicije državljanom ne zdijo nekaj, kar je samoumevno in je potrebno sprejeti. Stranke na oblasti so se sicer menjale, nianse v gluhosti pa niso bile tako različne.

No, na to precej razočarano ljudsko substanco je leta 2020 sledila presežna uporaba RAD. Ki je po zelo kratkem času začela generirati veliko različnih jeznih skupin.

Nikoli pa generiranje jeze samo od sebe ne generira tudi večje družbene odgovornosti, kvečjemu obratno. Morda je jeza spodbudila tiste, ki so bili odgovorni že prej, da so svojo odgovornost še malo bolj izostrili, nobenega neodgovornega pa jeza ni spremenila v odgovornega. To se nikoli ne zgodi. Družbena odgovornost in odgovornost posameznika sta kategoriji, ki najbolj uspevata v razvojno stimulativnem okolju, kjer ljudje vidijo, da so za njih v tej skupnosti neke možnosti in da ne bi veljalo takih možnosti zavreči in se zaradi tega odločijo, da bodo odgovorno ravnali. Če se tega koncepta ne razume, se potem tudi koncept ne bo udejanjil. Kar je tudi učbeniški opomnik za vse, ki se vidijo kot politični protagonisti po naslednjih volitvah: če ni izdelano, kako se bo skozi IAD izvajal razvoj in kako se bo družbena odgovonost komunicirala z ljudmi, potem tudi naslednja koalicijska garnitura ne bo še enkrat izvoljena.

In ko so predsedniki treh koalicijskih strank sporočili, da je sedaj odgovornost vsakega posameznika, da s cepljenjem zaščiti sebe in svojo družino, je sporočilo zvenelo precej prazno. Po slabem letu in pol presežne uporabe RAD, ki posledično percipira človeka kot precej neodgovornega subjekta in posledično generira neodgovorne državljane, se sedaj poziva k odgovornosti? In se ne uporablja instrumenta neke simbolne nagrade za odgovornost tistih, ki so se šli cepit. Samo palica in nič korenčka?

Sicer ima poziv k odgovornosti v slovenskem primeru še svojo materialno resnico in sicer v tem, da trenutno ni na mizi možnosti, da bi bilo cepljenje za zaposlene v zdravstvu obvezno. Baje naj bi se predsednik vlade k temu nagibal, ampak da minister za zdravje temu nasprotuje. Da naj bi obvezno cepljenje v zdravstvu povzročilo dodaten pritisk na negovalno osebje, ki je že itak slabo plačano in da odhaja drugam. Ob tem se človek vpraša, zakaj se zvišanje plač nekako ni vpeljalo skozi nacionalni načrt za okrevanje in odpornost – ker bi se lahko? Ali bomo imeli še naprej premalo plačano negovalno osebje, pa še slabo cepljeno povrhu?!

Odpoved hegemonu

In kot je bilo že omenjeno v 1. delu zapisov – ko so presežno aktivirani RAD, se zmanjšuje vloga hegemona. V slovenskem primeru se odpoved temu, da bi se poslušalo pameti, ni pokazalo zgolj v tem, da se je preslišalo epidemiologe. Šlo je tudi za odpoved temu, da bi se prisluhnilo tistim, ki imajo znanja iz sistemske integracije in koordiniranju različnih podsistemov, pa znanja, ki jim v poslovnem svetu pravimo znanja produktne tovarne. To zadnje videvamo tedensko, ko se en sektor nečesa loti in ideja niti ni slaba, pa se potem ne premisli, kako bi se ideja izvajala ali pa, kako se bo upravljalo z izjemami, ker se niti do konca ne premisli, koliko bi sploh bilo lahko izjem.

Pa recimo, ko so nekatere teme kar ad acta, čeprav bi morale biti na dnevnem redu (recimo, prezračevalni sistemi v šolah). Da o umanjkanju ustrezne razlage oziroma umanjkanju kanalov za razlago o nevarnosti okužbe, pa o umanjkanju mnenjskih vodij, ki bi ljudi s svojim zgledom prijazno nagovarjali, da se naj cepijo, tule ne bi.  Ker še nedolgo nazaj, smo imeli državljani Slovenije na temelju uspešno izveden masovnih projektov, kot so npr: prilagoditve podsistemov na osamosvojitev, pa prilagoditev na številčenje letnice s štirim mesti (se spomnite strahu pred hroščem 2000), pa uspešen prehod na evro… prepričanje, da so v Sloveniji »stvari nekako urejene«, zdaj pa v to dvomimo.

Tako se državljanska zavest ravno ne dviguje. Huje pa je, da ljudje tako na najbolj zasebnem nivoju kot tudi na nivoju državljana preprosto vse manj verjamejo oblasti. Tudi ko jim, na primer, predlaga kaj, kar bi v resnici po racionalnem premisleku veljalo upoštevati. Ker, ko se povejo čisto racionalni in preverjeni podatki, na primer podatki ECDC ali pa EMA, zelo veliko ljudi zamahne z roko in se odloči da ne bodo verjeli (zanesljivo je kakšna zarota zadaj ali pa kaj podobnega, odvrnejo).

In to je tema, ki je po mojem mnenju premalo obdelana. Ker to, da se nekdo odloči, da ne verjame strokovnim podatkom, ni nastalo zaradi tega, ker so prebrali kakšno zarotniško razlago na FB. In tudi ni od včeraj. Mislim, da imamo več skupin ljudi, ki preprosto ne vidijo svoje vloge v družbi  in so si zaradi tega razvili neke svoje strategije preživetja, ki jih trenutna politika ne razume. Nekako pogrešam kakšno refleksijo Renate Salecl na to temo. Od tu bi potem lažje sploh razumeli, v kakšni družbi živimo. Kakih trideset let nazaj so nemški socialdemokrati že trdili, da živimo v 2/3 družbi, kar pomeni, da že takrat 1/3 državljanov ni doživljala družbe kot nekaj, kjer lahko participirajo. Zdaj je slabše. Mislim, da živimo v polovični družbi.

Začetek distopije

Naslednja posledica presežne uporabe RAD je ta, da se konfliktnost seli v civilno družbo. Ko se nekaj na nivoju države ne izvede, se potem skrega civilna družba, razrešitve se pa ne vidi. Seznamu slovenskih konfliktov se sedaj pridružuje še konflikt med cepljenimi osebami in tistimi, ki to po svoji izbiri niso. Sicer bo ta konflikt verjetno tresel celotno EU, imam pa ponesrečen občutek, da bo pri nas tresel bolj. Kot kaže statistika ECDC je Slovenija v družbi držav, kjer gre cepljenje podpovrečno slabo.  Nastajata dve družbi, ena cepljena in druga necepljena in cepljena se bo zaenkrat lahko gibala in bo vsaj lahko vstopala na prireditve in različne prostore, po tistem, ko bo na vhodu pokazala QR potrdilo. Necepljena niti tega ne bo mogla. Kontrola dokumentov, ki smo jih do sedaj doživljali pred uradi, se bo preselila v muzeje in restavracije. To bo distopija na novem nivoju, ko se v civilni družbi uporabljajo represivne metode. Konflikti bodo tudi na delovnih mestih, zlasti tam, kjer delo od doma ni možno. Pa tudi tam, kjer je možno. Ko bo cepljenost pogoj, za delo na delovnem mestu, se bo v nadaljevanju zgodilo, da bodo zaposleni, ki bodo delali od doma, dosegali manjše rezultate na KPI-jih in bodo njihova delovna mesta ogrožena. Te distopije se ne da razrešiti s pozivi, da bodimo tolerantni drug do drugega. Razrešila se bo šele takrat, ko bo imelo kakih 80% ljudi protitelesa na virus.  Zgolj z umom se covid virusa ne more premagati. Potrebno ga fizično ponotranjiti. Bodisi tako, da se telo nauči, da predhodno pripravi protitelesa (in se zato cepimo), bodisi tako, da razvije protitelesa ob okužbi.

V naslednjem in hkrati zadnje delu pa bo govora o tem, kakšni bodo popravni izpiti za državo in družbo.

4 responses

  1. Jasmina,

    nekoč mi je neka pametna gospa, ki je imela doktorat iz sociologije prestižne angleške univerze in je bila ekspert za neko zelo staro civilizacijo povedala modrost iz te kulture, ki je bila pri njih začetek duhovnega potovanja. Takole gre:

    “Ni vsa modrost v tvoji šoli”

    Problem vsega našega diskurza je, da se ne upošteva ali pa sistematično zatira vsako drugačno mnenje. Novinarji pa sploh ni so več novinarji, ampak navadni propagandisti. Kako znano nam, generaciji “šesdeset i neke” in starejšim izlgeda ta situacija. Tudi na teh straneh se je omenjalo vrsto strokovnjakov svetovnega ranga, ki so imeli utemeljene pomisleke proti uradni znanosti. Prof. Sukharit Bhagdi in mnogi drugi so javno pozivali k debati, pa odgovora ni bilo.

    Ali ne bi bilo v interesu oblasti, da javno sesuje kritike njene politike v odprti debati. Jih deplasira pred vsemi? Saj to ne bi bilo težko, če je “znanost” na njeni strani.

    Pa ste videlei kakšno odprto debato kjer bi bllo nasprotnikom sploh dovoljeno, da v javnem soočenju odprejo usta? Zakaj ne, ko pa je znanost menda tako jasna? Ali pa ni jasna? Ali pa obstaja bojazen, da bi se v javnem soočenju pokazale vse pomanjkljivosti vladnih politik in bi se izkakzalo, da je cesar nag?

    Ob tem se spomnim besed nemške revolucionarke Roze Luxemburg, ki se je ob vsej evforiji ob nastanku Sovjetske zveze in bižajočega se delavskega raja vprašala:

    “Kaj pa če voditelji nove delavske države ne bodo idealni”

    Lahko parafraziramo:

    Kaj pa če uradne trditve o Covid-19 in vsa strategija nimajo prav zelo trdne znanstvene osnove?

    Nemogoče? Ali pač!

    Verjetno se noben ne spomni afere (ki je v resnici ni bilo ker so main stream mediji zgodbo zatrli v kali) s cepivom proti mrzlici Denga ipred 4 leti z leta 2017. Za kaj je šlo?

    Francoska farmacevtska multinacionalka Sanofi je po 15 letih razvoja in 1,8 milijarde USD razvojnih stroškov leta 2017 začela s cepljenjem s cepivom Dengvaxia na Filipinih. Gre za hudo bolezen , ki jo povzroča virus iz iste družine kot Covid-19 (RNA virusi). V roku enega leta je bilo na tisoče hudih stranskih činkov , med drugim je umrlo več kot 500 otrok. Cepljenje so ustavili.

    Se vam ne zdi čudno, da ko v prepad nekje bogu za hrbtom pade avtobus s 30 ljudmi o tem piše ves svetovni tisk, ko umre na tisoče ljudi zaradi ponesrečenega medicinskega eksperimenta, pa molčijo ko grob? Ali ni to čudno?

    Pa so razvijali cepivo 15 let ne pol leta kot pri Covid-19.

    • Marko, z vidika althusserjanskega kategorialnega aprata je stvar tule jasna, IAD sporoča, da je cepljenje v javnem interesu in da koristnost tega početja presega nezaželene učinke.
      Lahko tule tudi to isto obrneva in bom jaz postavila trditev, da so stroški ne-cepljenja (pa tu merim na vse kar se da izraziti v denarju) in psihološka škoda necepljenja večji, kot stroški cepljenja.

      Kar nikakor ne pomeni, da znanstvena debata ni odprta. Ampak, dajmo se resno vprašati, odkod premisa, da pa znanost ni nevtralna. Tako, kot jo imamo danes postavljeno, znanost pretežno deluje k temu, da bi v nadaljevanju bili njeni učinki pripoznani v nekem produktu ipd, kar pomeni, da ima po definiciji svoj ekonomski in poslovni interes. In v tem kontekstu ni idejne nevtralnosti v znanosti, vedno je še kaj zadaj. Od denarja in tekmovanja za projekte do čisto navadnega ljubosumja in rivalstva med akademiji. Ničesar ne gre izključiti

      Mimogrede, glede umrlih in eksperimentih – pri nas jih je za covidom umrlo več kot 4000 tisoč. Ker smo se šli tudi en socialni eksperiemnt.

      Kolikor sem uspela prebrati, se cepivo za covid ni razvijalo eno leto v smislu, da bi začeli od ničle. Preučevali so delovanje SARS virusa, ki se je pojavil že pred več kot desetletjem. Tehnologija mRNA pa se tudi že nekaj časa razvija, ker jo razvijajo za imunoterapijo za onkološke bolezni.

      Drugače pa ne gre živeti v iluziji, da se človek izogne medicinskemu eksperimentu s tem, da se ne cepi. S tem se samo vključi v kontrolno skupino, nič drugega.

      Ker Marko, mi smo vsi vključeni v veliko eksperimentov. Ne živite v iluziji, da zaradi tega, ker imate večkrat B- mnenje (a niste imeli tudi drugačnega pogleda na klimatske spremembe, ali pa se motim, če sem kaj zamešala, se opravičujem), niste v eksperimentu.

      • Dober odgovor Jasmina,

        jasno, znanost ni nevtralna. Spomnim se moje prve diplome, kjer je eden uglednih virov, ki sem ga navedel ,rekel, da je edini pošteni vidik, da raziskovalec pove iz katerega nazorskega kota (vsaj v družbenih znanostih) raziskuje, ker navtralnih raziskav ni.

        Toliko bolj to velja kjer je vpleteno veliko, ali pa (zelo) veliko denrja kot je tu slučaj pri cepljenu. Neka doza previdnostii zdrave skepse tukaj vsekakor ni preveč.

        Predvsem pa to velja za predpostavke in podatke. Logično sklepanje je redko napačno, problem se skriva v kvaliteti podatkov in predpostavk. Znanstveniku bi moralo biti to jasno , splošni javnosti malo manj. Kar daje idealne pogoje za manipulacijo. Npr. predstavijo računalniški model (kot v primeru razvoja epidemij ali pa globalnega segrevanja), pri tem pa se nihče ne vpraša:

        – ali je število inficiranih na osnovi PCR testa s cikli nad 30 sploh realno

        – ali je število smrti zaradi korone, pod pogojem, da je vsak, ki je umrl v 20, 30 , 60 dneh (odvisno od države, pri nas 30 dni) po pozitivnem testu avtomatično umrl zaradi korone, realno? Ali ne bi bilo bolje, da bi vzrok smrti ugotavljali z obdukcijo kot je bilo včasih normalno,

        – je realna uspešnost vakcin res čez 90%, če prirediš protokole in definicijo uspešnosti kot je bil slučaj pri vseh zahodnih cepivih proti koroni

        – je realna uspešnost vakcin res taka, če je v celi vrsti držav polovica novo okuženih 2x cepljena

        – so testi okuženosti sploh realni, če v celem svetu ni niti enega znanstvenega članka, ki bi poročal o izolaciji virusa. Spomni se dirke za izolacijo HIV virusa, ki jo dobil Dr. Luc Montaigner. Danes niti dirke ni, ampak izoliranege virusa tudi ne. Katero okuženost potem ti testi merijo?

        – so projekcije modelov segrevanja ozračja realne, če ti modeli niso validirani, tj, če niso spsosobni pojasniti sprememb za nazaj (in niti en model IPPC tega testa ne opravi), oz. fenomenalno zgrešijo že v zadnjih 30 letih.

        – so projekcije modelov segrevanja ozračja realne, če so predpostavke vpliva CO2 na ozračje skregane s fizikalnimi lastnostmi CO2 molekule kar rezultirala v vsaj 4 x prevelikem vplivu CO2 na ozračje

        – je modeliranje kaotičnega sistema kot je vreme z zelo omejenim setom spremelivk, za katere niti dobro ne poznamo relacij med njimi, sploh smiselno.

        in tako dalje. Gre za umazane “podrobnosti”, ki odločujoče definirajo končen izzid.

        Morda imam to prednost, da sem bil 20 let finančni direktor. To pripomore k nečemu kar bi rekli zdrava skepsa ali če hočeš nezaupljivost po default-u. Zakaj?

        Zato ker vsi hočejo nek denar od tebe, ti ga pa ali nimaš, ali pa ga ne smeš na lahko dati ker ga bo sicer hitro zmanjkalo. Zato se vedno sprašuješ?

        Ali res?

        So ti argumenti, ki jih navajajo pravi, ali vse špila v zgodbi, ki ti je predstavljena? In zato preverjaš, postavljaš pod dvom, sprašuješ in testiraš.
        Kot je rekel auditor nekega znanega podjetja ob nekem obisku pri nas v fabriki:

        “In God we trust , everything else we audit. Mercillesly.”

        Se opravičujem, Jasmina. Človeka skozi tok let oblikuje delo, ki ga opravlja. Hočeš nočeš. In zato tem globalnim nategom, ki se jim reče ali Covid-19 ali globalno segrevanje, po več letih, ki sem jih vložil v preverjanje teh teorij, ne verjamem.

        Lep dani Ti želim.

%d bloggers like this: