Andrej Miljković je v komentarju v Ekipi izvrstno obračunal z nacionalistično politiko vladajoče stranke in njenega predsednika. S kliko ekstremistov, ki javno sovražijo vse, kar je izven okvirja njihovega drobnega zatohlega kotička nedeljske maše, pečenke in restanega krompirja ter goveje muzike. Sovražijo vse, kar je drugačnega, vse, ki imajo drugačne spolne preference ali toleranco do tega pri drugih, vse, kar prihaja južno od Kolpe, vse, ki so drugačne barve kože, vse, ki so drugačne veroizpovedi ali brez nje, vse, ki so duhovno odprti, razgledani in zato tolerantni do različnosti. Vse to sovražijo, ker so majhni in se zavedajo svoje inferiornosti in nepomembnosti. Spozabijo se le takrat, ko ti drugačni, dosežejo kak mednarodno odmeven uspeh. Takrat populistično prislonijo svoj piskrček in se poskušajo pošlepati na tujem uspehu. Samo takrat, za droben trenutek, za en tvit, jih ta drugačnost ne moti. Samo takrat svoje sovraštvo preračunljivo zakrijejo. Samo za trenutek.

Vendar Slovenija je natanko ta drugačnost, ta simbioza enakosti in drugačnosti. Takšnih ali drugačnih. Prav drugačni prinašajo to kvaliteto, kreativnost, ambicioznost in trud, ki nato v medsebojni kombinaciji kulminira v uspehih. To je naša Slovenija. Kombinacija drugačnosti nas dela izjemne. Spoštovanje te različnosti nas dela enake in izjemne.

Spoštovani gospod premier, že po veličastni zmagi slovenskih košarkarjev nad Španijo ste – kakopak – skočili na njihov vlak vsesplošnega (še najmanj njihovega) trkanja po prsih, kazanja mišic in dokazovanja, kdo ima v boju za zgodovinski uspeh večjega. Saj veste, kako to gre v teh primerih, ko politiki brez sramu pohodite vsa ostala načela in vas zanima le še maksimalen doseg, maksimalen domet, maksimalna patetičnost vaših skrajno populističnih dejanj. Pa četudi gre za področje, s katerim si v drugih časih in v drugačnih okoliščinah obrišete … no, reciva nos, da ne bova šla predaleč.

…

Ko stojita pred mano Edo ali Zoran, mi je vseeno, ali sta delavca z gradbišča, uslužbenca na banki, študenta ene od ljubljanskih fakultet ali kapetan in zvezdnik slovenske košarkarske reprezentance. Je tudi vam vseeno? Je gospodu ministru Hojsu? Zakaj ne ostanete na svojem in pri svojem, gospod premier? Zakaj si niste zvesti in ne razdvajate, ne žalite, ne blatite, ne ločujete, ne ponižujete tudi zdaj? Zakaj skačete na vlak, ki ni vaš?

Ker ne more biti vaš. Ker je to vlak neke Slovenije, ki je nočete. Ki je nikoli niste hoteli. Ker to je Slovenija, ki vam nikoli ni bila blizu in s katero nikoli niste ne znali ne hoteli živeti. To je Slovenija vseh tistih ljudi, ki jim priimek Čebašek pomeni povsem enako kot priimek Murić. Vseh tistih ljudi, ki jim ime Zoran pomeni povsem enako kot ime Klemen. Vseh tistih ljudi, ki jim je božič 7. januarja vreden enakega spoštovanja kot božič 25. decembra ali kot bajram.

Vam, gospod premier, ni. Nikoli vam ni bilo enako, nikoli niste bili niti blizu temu – nemogoče je prešteti, kolikokrat ste to dokazali s svojimi besedami mržnje, izključevanja, ločevanja, neenakosti, delitve, zagrenjenosti in mračnosti. Ta reprezentanca, ta Slovenija bi bila manj vaša le še v primeru, če bi bil en košarkar v njej potomec najnovejšega vala nesrečnih migrantov iz drugih delov sveta, en pa odkrit homoseksualec. Ali če bi eden klečal v podporo pravicam temnopoltih, eden pa bi bil zavit v mavrično zastavo. Tudi taka, kot je, pa je ta Slovenija daleč od vaše Slovenije. Zelo daleč.

To je naša Slovenija. To je Slovenija prijateljstva, različnosti in hkrati enakosti, združevanja in povezovanja, solidarnosti in pestrosti, pisanosti in čudovitosti. Naša Slovenija. Edina prava Slovenija. Slovenija v polfinalu olimpijskega košarkarskega turnirja – največjega, kar jih je. V našem polfinalu. Precej manj vašem. Če sploh kaj. V boju za kolajno. Našo kolajno. Precej manj vašo. Če sploh kaj.

Vir: Andrej Miljković, Ekipa