Stanko Štrajn

Slovenska Ustava v 70. členu »Javno dobro in naravno bogastvo« določa, da se na javnem dobru lahko pridobi posebna pravica uporabe pod pogoji, ki jih določa zakon. Zakon o vodah določa v 15. členu, da so celinske vode in vodna zemljišča naravno javno dobro. Celinske vode so vsi vodotoki in tudi stoječe vode, ter enako presihajoče vode. Vodna zemljišča so obale vodotokov, jezer in morja v širinah, odvisnih od razreda vodotoka in drugih v zakonu opredeljenih kriterijev v odvisnosti od prostorskih aktov določenega območja. Naravno javno dobro lahko vsi v skladu z zakonsko določenimi pogoji uživamo, posebne pravice uporabe pa lahko za z zakonom določene namene pridobijo določeni uporabniki z ustreznim aktom države za javne potrebe za izgradnjo grajenega javnega dobra, kar podrobno ureja Zakon o vodah v 17. členu.

Predlog Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o vodah, ki je bil 11. 7. 2021 predmet referendumskega odločanja slovenskih volivcev, širi možnosti poseganja v vode in vodna zemljišča predvsem z širitvijo možnosti pridobivanja posebnih pravic uporabe na vodnih zemljiščih in vodah za gradnjo objektov, ki celo niti niso nujno grajeno javno dobro, temveč gre za objekte, ki dajejo lastniku objekta možnost javno dobro izločiti iz statusa javnega dobra in pravico izključitve užitka javnega dobra vsem državljanom, razen tistim, ki bi za užitek dela obale ali dela voda bili pripravljeni ustrezno plačati

Kdor želi nazorno videti, kaj vse navedeno konkretno pomeni, naj gre na izlet na Koroško in si naj ogleda prekrasno Vrbsko jezero, ki je okrog in okrog ograjeno, na obalah pa so zgrajeni gostinski objekti in kopališča. Za dostop do jezera je treba plačati vstopnine, ali pa naročiti jedačo in pijačo, ki jo nato použiješ ob uživanju razgleda na Vrbsko jezero. Nekako enak položaj imamo v Portorožu, kjer se je možno kopati na javnih kopališčih ali hotelskih plažah le, če plačaš vstopnino. Obratno pa je v Piranu pod cerkvijo obala kot javno dobro brezplačno dostopna vsem, ki se želijo kopati v morju, ne glede na to, ali plavajo in se sončijo oblečeni, ali pa izpostavljajo soncu nage zadnjice in druge intimne dela teles. Po novem predlogu zakona o vodah bi lahko nemara sveta Rimokatoliška cerkev pridobila dovoljenje za izgradnjo kopališča pod cerkvijo in bi tako v izogib pohujšanja lahko tam plavali le oblečeni in premožni kopalci.

Kakor koli, dr. Pavle Gantar je v sobotni prilogi Dnevnika v intervjuju zelo jasno in predvsem strokovno obrazložil, zakaj mora vsak razumen volivec na referendumu glasovati proti spremembi zakona o vodah. Po spletu krožijo odgovori na vprašanje, zakaj glasovati proti, ki so skladni z argumenti dr. Pavla Gantarja in so povzeti v petih točkah, ki se glase:

1. Zakon ogroža vire pitne vode.
2. Zakon omogoča do sedaj prepovedane gradnje na vodnem in priobalnem zemljišču.
3. Zakon odpira vrata gradbenim projektom privatnega kapitala.
4. Zakon prinaša uničevanje naše krajine, rek, jezer in morja z ograjami.
5. Zakon je bil obravnavan nedemokratično.

Vse navedene razloge podpirajo vodarska stroka, civilna združenja in različne naravovarstvene organizacije. Koalicija, ki v okviru možnosti manipulacij v Državnem zboru vedri in oblači, seveda argumente vseh, ki nasprotujejo spremembi zakona o vodah ne upošteva. Vse argumente proti spremembi zavrača ali jih ignorira in očitno namerava sprejet zakon o spremembah zakona o vodah vzdržati v veljavi, ker z dokaj veliko verjetnostjo pričakuje, da udeležba na referendumu 11. 7. 2021 ne bo zadostna, da bi dosegla kvorum, ki je potreben za razveljavitev Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o vodah. Vidimo, da gre v tem primeru za očitno uporabo nedemokratičnih pravil o referendumu, ki dejansko omejujejo možnost slovenskim volivcem razveljaviti za javni interes škodljiv zakon.

Vidimo, da Vlada, ki ima v državnem zboru obvladano večino, lahko diktira pravila po svojem okusu, kar v praksi dejansko pomeni zlorabo javnih interesov in korist oblasti servilnih in ljubih elit. Tako se v Sloveniji uveljavlja sistem izključevanja večine, namesto da bi uveljavili v javnem interesu vključevanje večine in zlasti upoštevanje strokovno podkrepljenih razlogov za sprejem ali za zavrnitev zakona, ki je za javni interes državljanov škodljiv.

Ob vsem navedenim moram petim razlogom, zakaj glasovati proti dodati še šesti razlog in to je dejstvo, da je Vlada že večkrat dokazala, da je imel znameniti pisatelj B. Traven prav, ko je v romanu »Upor obešencev« zapisal, da je oblast zato, da jo zlorabiš.

Kako naj zaupamo razlagam Vlade, da je Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o vodah dobronameren in da v zakonu zapisane možnosti gradnje na javnem dobru ne bodo zlorabljene, če pa ta Vlada dnevno zlorablja svoja pooblastila in dnevno sprejema škodljive odločitve, ki omogočajo korist le njej bližnjim elitam. Predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen je zelo vljudno razložila predsedniku Vlade Janezu Janši, da je zaupanje v vladavino prava – kot spoštovanje in ne zloraba pravic – temelj, na katerem stoji Evropska unija. Glede na odgovor našega predsednika Vlade in glede na izjave njegovega ministra za notranje zadeve novinarjem lahko ugotovimo, da slovenska vladajoča koalicija prijaznih in dobronamernih opozoril predsednice Evropske komisije ne razume, ali jih noče razumeti, vsekakor pa jih ne namerava upoštevati, na kar je celo ponosna in trmasto vztraja na logiki B. Travna.

Ne bom našteval primerov zlorab, ki smo jim bili priče pri nabavah medicinske opreme in zaščitnih sredstev zaradi pandemije COVID19 ali zlorab v kadrovski politiki naše Vlade, saj bi bilo naštevanje nujno preobsežno, ne bi povedalo nič novega in bilo bi tudi nepopolno, saj ob nadzoru nad javnimi mediji in preprečevanju dostopa do pomembnih informaciji gotovo še zdaleč ne vemo, s čim vse je Vlada že uspela škoditi Sloveniji in njenim državljanom. V nadaljevanju bom obravnaval nazoren primer zlorabe oblasti in poseganja v javno dobro, ki smo mu priče na bregovih mejne reke Kolpe.

Kolpa je gotovo v gospodarskem smislu ena najzanimivejša rek v Sloveniji. Njena vodna zemljišča so ustrezno zaščitena z odlokom o Krajinskem parku, ki določa ustrezen naravovarstven režim tega najdaljšega slovenskega kopališča. Čeprav, Zakon o vodah in Ustava določata, da je breg Kolpe in sama Kolpa javno dobro, ga je Cerarjeva Vlada po nareku SDS brezumno zagradila z ograjo, ki je nadvse podobna ograjam koncentracijskih taborišč iz druge svetovne vojne in ograjam s katerimi je italijanski okupator ogradil Ljubljano.

Ta po Zakonu o vodah nedopusten poseg v javno dobro temelji na določbah 8. čl. Zakona o nadzoru državne meje, ki omogoča policiji na vodnem svetu postaviti kar koli pride vrhovom slovenske policije, notranjemu ministru in Vladi na pamet. Povsem razumljivo je, da je nujno mejo nadzorovati, toda nadzor bi morala policija po 7. čl. Zakona o nadzoru nad državno mejo izvajati v skladu z načelom sorazmernosti. Če kaj, je nesorazmerno postaviti 600 km ograje iz bodeče žice in panelov, od tega vsaj 150 km na breg dragocene reke Kolpe. Namreč postavljene ograje ne preprečujejo prehajanja meje beguncem, pač pa povzročajo ogromno škodo. Z postavitvijo ograje je Slovenija prepustila posest več tisoč hektarjev slovenskega javnega dobra Republiki Hrvaški. Slovenski državljani nimamo dostopa do vode, ne moremo iz brega namakati trnkov in loviti rib, plovba s čolni po Kolpi ni več prijetna, saj ne more čolnar ustaviti, kjer bi želel izstopiti na breg, če noče kot begunec plezati čez ograjo, ali kot bober skopati v mivkast breg podhod pod ograjo. Kmetje so ovirani pri košnji in spravilu sena z bregov Kolpe. Ograja ovira razvoj turizma ob Kolpi, ljudje pa se ne morejo prijetno kopati, kjer bi želeli, saj je dostop do vode z ograjo običajnemu človeku, ki ni begunec, preprečen.

Vlada je z postavitvijo ograje na Kolpi zlorabila oblast, ker je nesorazmerno uporabila možnosti Zakona o nadzoru meje. Porabljeni milijoni za postavitev ograje so končali v žepih ljudi, ki so po okusu SDS ali SMC. Zato, da so nekateri obogateli, smo morali državljani prispevati davke v proračun. Vsekakor je strošek postavitve ograje presegal stroške, ki bi jih imela Slovenija, če bi obravnavala begunce, ki nezakonito prehajajo meje civilizirano v skladu z mednarodnim pravom. Toda ne. Prevladal je interes bogatenja ekskluzivne elite na račun javnega denarja. Vse to pa se ljudem dopadljivo prikazuje kot nujno ukrepanje za doseganje varnosti. Toda vsi begunci skupaj v petih letih niso povzročili skupaj niti procenta škode, ki jo je povzročila Vlada s nakupom nesmiselnega orožja, zlorab pri nabavi medicinske opreme ali s postavitvijo ograje, ali jo je povzročil kakšen bančnik z napihovanjem bančne luknje ali pa kakšen direktor z uničevanjem podjetij v procesih lastninjenja ali z kakšnimi računovodskimi bravurami pri prenosu denarja v davčne oaze in z davčnimi utajami.

Vidimo, da naša Vlada zlorablja možnosti po Zakonu o nadzoru meje in zato nikakor ne moremo zaupati, da ne bi na enak način zlorabila določb Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o vodah, če ji državljani na referendumu tega ne bi preprečili.

Na referendumu nismo glasovali le o tem, kakšen režim bomo imeli na vodah in vodnem svetu. Ne. Glasovali smo o tem, ali naši Vladi dajemo potuho za njene zlorabe oblasti. Prav ta razlog je pravzaprav najpomembnejši razlog zakaj je vsak odgovoren državljan glasoval proti in zakaj bi vsaj vsak peti državljan moral iti na referendum in s tem opraviti svojo dolžnost za zagotavljanje potrebnega kvoruma.

Skrajni čas je bil, da smo naši Vladi na referendumu povedali, da ji ne dovolimo zlorabljati oblasti in da mora vladati z upoštevanjem zaupanja v vladavino prava, to je z upoštevanjem načel poštenja in zdrave pameti, kar ji je tudi zelo jasno razložila predsednica Evropske komisije.