Letošnji porast kratkoročne inflacije takoj po odprtju gospodarstev, je nekatere ekonomiste (med njimi Larry Summers in Olivier Blanchard) “prepričal”, da so imeli prav, ko so svarili, da je Bidenov stimulus program prevelik, da bo povzročil velik pozitivni output gap, pregrevanje gospodarstva in spiralo inflacije. Kot sem pisal že nekajkrat, ta argument stoji na šibkih temeljih, saj je porast inflacije globalni fenomen, ne samo ameriški. Razlogi pa se skrivajo predvsem v ozkih grlih v dobavnih verigah, ki ne morejo dobaviti dovolj surovin in komponent po ponovnem zagonu gospodarstev, predvsem v avtomobilski industriji in gradbeništvu, nato v porastu cen energentov ter v prebuditvi potrošniškega povpraševanja, predvsem po potovanjih in turističnih aranžmajih. Vsi ti cenovni šoki so tranzitorne, prehodne narave in nimajo trajne osnove.

No, kljub tem pa se nekateri ekonomisti, na čelu z Larryjem Summersom, s tem ne morejo pomiriti in so se navkljub dokaj jasnim podatkom o strukturi porasta cen poslužili manipulacij. Summers je tako včeraj po objavi poročila Fed o inflacijskih pričakovanjih povsem zmanipuliral osnovno sporočilo tega poročila Fed. Tvitnil je: “This @federalreserve survey shows that people do not believe recent inflation is all transitory as expectations ratchet up. Long run expectations now way above target.“

Ugotovitve, ki jih navaja Fed, pa so ravno nasprotne: kratkoročna (1-letna) inflacijska pričakovanja so se povišala, srednjeročna (3-letna) inflacijska pričakovanja pa ostajajo na isti ravni.

Summersa je takoj demantiral Brad DeLong, njegov soavtor v nekaj člankih in kolega iz Clintonove adminstracije, v kateri je bil Summers nekaj časa finančni minister, ki je citiral uradno sporočilo Fed:

David Beckworth, nekdanji ekonomist v ameriškem finančnem ministrstvu, je k temu dodal še zgodovinsko paralelo (primerjava rezultatov tradicionalne ankete med ekonomisti v okviru raziskav na univerzi v Michiganu in novejše serije ankete inflacijskih pričakovanj, kot jo izvajajo na newyorškem Fed). Ta pa kaže, da je sedanji kratkoročni porast inflacije sicer visok, vendar na približno isti ravni kot oba inflacijska porasta v 2008 in 2011, ki sta ju prav tako (kot danes) poganjala kratkoročna ponudbena šoka.

Paul Krugman pa je že konec junija v odlični in historično pregledni kolumni v New York Timesu “The week inflation panic died” po objavi podatkov glede strukture porasta cen povzel situacijo z:

“To be fair, government support for the economy is much stronger now than it was during the Obama years, so it makes more sense to worry about inflation this time around. But the vehemence of the inflation rhetoric has been wildly disproportionate to the actual risks — and those risks now seem even smaller than they did a few weeks ago.”

Pri tej zgodbi glede nestrinjanj okrog inflacije je najbolj zanimivo, da gre za nesoglasja med kolegi in znotraj istega “ideološkega tabora”. Namreč Summers, Krugman, DeLong in Beckworth so kolegi, hkrati pa spadajo v šolo neo-paleo-keynesiancev (to je razlika glede na neo-keynesiance, ki so v resnici neoklasiki z dvema relaksiranima predpostavkama – glede rigidnosti cen navzdol in dopuščanja možnosti kratkoročne brezposelnosti). Še več, Krugman in DeLong sta javno podprla Summersa, ko je bil pred leti ob Yellenovi Obamov favorit za vodenje Fed.

Gre torej za vsebinska nesoglasja znotraj kroga prijateljev in kolegov. Nekaj, kar je v akademskem svetu normalno in zelo zaželjeno, saj nas skozi kritični diskurz vodi k ugotovitvam, ki prevagajo v tem diskurzu. Kljub temu pa čudi ta vehemenca Summersa glede inflacije, ki bo zdaj-zdaj izbruhnila, zaradi česar se je bil pripravljen poslužiti tudi manipulacije glede interpretacije ugotovitev Fedove raziskave. Pri Summersu v tej zgodbi gre morda malce za “inat”. To je moja špekulacija:

Treba je vedeti, da je bil Summers (sicer nečak slavnega nobelovca Paula Samuelsona, nekdanji kontroverzni predsednik univerze Harvard, ki je moral odstopiti predvsem zaradi finančnega konflikta interesov v “aferi Andrei Schleifer” in diskriminatorne opazke glede manjše kognitivne sposobnosti žensk na vrhu ter kontroverzni finančni minister v Clintonovi administraciji, ki je izvedel bančno in finančno deregulacijo, ki je kasneje udarila nazaj z ameriško finančno krizo 2008 (glejte knjigo “13 Bankers“, itd.) večni svetovalec demokratskih predsednikov, tokrat pa ga je Bidenova administracija povsem prezrla in se naslonila na praktično neznane (če seveda zanemarimo veliko damo Janet Yellen) in “nekontaminirane” ekonomiste. Prav tako se Bidenova administracija ni ozirala na Summersovo stalno kritiko velikosti in strukture stimulus programa (“the least responsible macroeconomic policy we’ve had in the last 40 years.“). Summers je predvsem nasprotoval predlogu glede uporabe “helikopterskega denarja”, to je pošiljanja čekov vsem gospodinjstvom (kasneje so sicer čeke diferencirali glede na dohodek gospodinjstev), češ da bo to povzročilo pregrevanje gospodarstva. Summers, tako se zdi, zdaj išče razloge, da bi upravičil svoj prav. Pri čemer pa mu podatki zaenkrat ne gredo na roko.

Še to, Summers je finančni insajder, ki je kot nadzornik ali konzultant delal za večino največjih institucij iz Wall Streeta in pri tem med obema vladnima angažmajema obogatel: “Upon being nominated Treasury Secretary by President Clinton in 1999, Summers listed assets of about $900,000 and debts, including a mortgage, of $500,000.^[63] By the time he returned in 2009 to serve in the Obama administration, he reported a net worth between $17 million and $39 million.” (Wikipedia). Summers je delal tudi kot neformalni lobist za institucije iz Wall Streeta. Yanis Varoufakis je v svoji knjigi “Adults in the room” opisal zanimivo srečanje s Summersom v Washingtonu, kjer ga je Summers prepričeval, da za Grčijo ni druge poti, kot da pristane na pogoje “pomoči”, kot jih je ponudila trojka, medtem ko se je Varoufakis zavzemal za delni odpis dolgov (v lasti finančnih institucij).

In še to: Summers je, po pripovedovanju Krugmana, eden najbolj inteligentnih ekonomistov, ki zna iz predstavljenih raziskav ali podatkov bliskovito in s kirurško natančnotjo izluščiti bistvo. Summers ve, kaj počne.