Ekonomska profesija nosi zelo velik del krivde glede skepse glede podnebnih sprememb. Prvi in splošni problem ekonomske profesije pri soočanju z ekonomiko podnebnih sprememb je, da prevladujoča neoklasična ekonomska paradigma sploh ni primerna za obravnavo problema klimatskih sprememb.

Na kratko, neoklasična ekonomija temelji na optimizacijskem obnašanju racionalnih posameznikov, pri čemer so odločitve sprejete na ravni zadnjega, mejnega posameznika. Tako kot naj bi bila optimalna višina plače določena na ravni mejne prouduktivnosti zadnjega delavca, ki je dobil službo, tako naj bi se odločitev glede ravnanja v primeru podnebnih sprememb zgodila na podlagi preračuna stroškov in koristi zadnjega racionalnega subjekta. Se pravi, ko bodo podnebne spremembe postale tako drastične, da bodo prinesle neto negativne učinke mejnemu subjektu. Kar pomeni, da lahko počakamo, da se bo planet segrel za 3 stopinje in da bodo v tistem trenutku subjekti spoznali, da je njihova ekonomska računica zdaj postala negativna. Do takrat pa lahko počakamo.

Še en velik teoretski problem ima prevladujoča neoklasična ekonomija. Sodobna ekonomija temelji na predpostavki povratka v ravnotežje. Se pravi, če nek šok (denimo Covid) vrže gospodarstvo iz ravnotežja, se bo to kmalu vrnilo nazaj v ravnotežje in morda celo na prejšnji trend rasti. Toda klimaske spremembe imajo drastične in ireverzibilne posledice. Če se denimo planet segreje za 3 stopinje, bo južni del zemeljske poloble postal prevroč in nemogoč za življenje, dvig vodne gladine bo potopil nekatere države, vremenske razmere bodo postale izjemno nestabilne itd. V takih razmerah seveda ni povratka v prejšnje stanje, ampak dobimo povsem nove razmere, tako glede življenja kot glede možnosti za ekonomsko aktivnost.

V to skupino lahko štejemo ekonomski prispevek slavnega Williama Nordhausa, ki je leta 2008 dobil Nobelovo nagrado za »integracijo podnebnih sprememb v dolgoročno makroekonomsko analizo«. Nordhaus je avtor t.i. Dynamic Integrated Climate–Economy (DICE) modela, ki ga za oceno ekonomskih učinkov klimatskih sprememb uporablja tudi ameriška agencija za zaščito okolja EPA. No problem slavnega DICE modela je, da drastično podcenjuje negativne učinke podnebnih sprememb. Najprej zaradi uporabe visokih diskontnih stopenj, ki učinke bodočih sprememb razvodenijo, nato pa zaradi podcenjevanja tehnološkega napredka in upadanja cen novih tehnologij, s katerimi se je mogoče soočiti s podnebnimi spremembami.

Drugače rečeno, modeli DICE v bistvu predpostavljajo, da smo pred mračno izbiro, ali se bomo danes osiromašili zaradi »neracionalnega« omejevanja aktivnosti in naložb v predrage tehnologije ali pa prisilili svoje potomce, da morda doživijo prihodnost peklenske pokrajine. In v tej dilemi izračuni z modeli DICE sugerirajo, da je bolje rešiti gospodarstvo in ne prihodnosti človeštva.

Po standardni verziji Nordhausovega modela iz leta 2018 bi ekonomski stroški zvišanja globalnih temperatur za 6 stopinj znašali le 10% BDP. Toda podnebni znanstveniki so izračunali, da bi tak dvig globalne temperature povzročil praktično neprimerne razmere za življenje na planetu.

Nordhausovi modeli priporočajo zgornjo mejo, kdaj se splača ekonomsko ukrepati, pri dvigu globalne temperature za 3,5 stopinj, kar je višje od tega, kar naj bi se zgodilo po sedanjem trendu do konca stoletja, če nič ne naredimo. Z drugimi besedami, model podnebne ekonomije nobelovega nagrajenca pravi, da so ekonomski stroški, da bi naredili kaj več, kot že počnemo za zaustavitev podnebnih sprememb, previsoki.

Seveda gre pri Nordhausovem modelu za napačne predpostavke. Leta 2020 je skupina podnebnih znanstvenikov v Nature Climate Change dokazovala, da so podnebni cilji ZN (dvig temperature za 1,5 stopinje do leta 2100) optimalni tudi v Nordhausovem DICE modelu, če so predpostavke ustrezno posodobljene. Te spremembe vključujejo natančnejše umerjanje ogljikovega cikla in modela energetske bilance ter posodobljene ocene podnebne škode. Podobno je ugotovila skupina ekonomistov, ki je v model DICE vstavila bolj razumne stroške in diskontne stopnje in potrdila podnebni cilj optimalnega obnašanja držav, ki je bližje cilju 2 stopinj, kot priporočajo podnebni znanstveniki.

Zakaj smo ekonomisti tako enostranski glede podnebnih sprememb? Morda je, še bolj od napačnih predpostavk prevladujoče neoklasične ekonomije, problem ekonomske profesije v tem, da je velikokrat v službi ideologije in lobijev. Ideologija je ključna. Če pogledate denimo objave o podnebni ekonomiki v najbolj citirani ekonomski reviji na svetu Quarterly Journal of Ecponomics (QJE), ki jo izdaja konzervativna Univerza v Chicagu, boste videli, da do sedaj ni objavila še niti enega članka o klimatskih spremembah. Prvih 9 najboljših ekonomskih revij na svetu je do leta 2019 objavilo le 57 člankov na temo podnebnih sprememb, kar znaša le le 0.074% v skupnem številu 77,000 člankov.

Na drugi strani pa smo ekonomisti »dobri« v tem, da znamo za tiste, ki imajo denar in interes, z našimi metodologijami natančno izračunati, zakaj se naložbe v zaščito okolja ne splačajo.

Na ekonomiste v boju proti podnebnim spremembam torej ne morete računati. Vsaj dokler določeni veliki akterji ne zavohajo svoje poslovne priložnosti.

Iz tega vidika je dobro, da sta tako Evropska komisija kot Bidenova svetovalna skupina ignorirali ekonomiste pri pripravi obeh različic zelenega dogovora, ki temeljita na več kot 2,000 milijard evrov vrednih paketih spodbujanja zelenega prehoda.

_________________

* Izvorno objavljeno v Dnevniku