David Ellerman & Tej Gonza

V 90-ih smo bili postavljeni pred dve strategiji privatizacij družbenih podjetij. Zanimivo je, da je vsakemu izmed dveh taborov svetoval po en Američan – David Ellerman na strani Jožeta Mencingerja in Jeffrey Sachs na strani Andreja Plenkovića. Ellerman je Sloveniji ponujal rešitev, znotraj katere bi podjetja dolgoročno ostala v lasti zaposlenih, tako menedžmenta kot delavcev, Sachs pa je predlagal kazino privatizacijo, kjer bi vsa podjetja prešla v roke državljanov, ti pa bi z njimi trgovali na borzi.

Kompromis, ki to zares ni bil, je vodil v večinsko razprodajo podjetij po raznih skladih in v roke menedžmenta. S tem se je rezultat približal Sachsovemu načrtu. Vendar pa so se nekatera bolj zavzeta podjetja vseeno znašla v rokah zaposlenih in tam ostala za nekaj desetletij. Takih podjetij je kar nekaj – zagotavljajo več tisoč delovnih mest, običajno dobro plačanih.

Na Inštitutu ED ugotavljamo, da je danes ena izmed večjih dilem številnih podjetij, kaj narediti z lastništvom, ki je še vedno v rokah upokojenih delavskih lastnikov.

Lastništvo zaposlenih je odgovorno lastništva. Ima pozitiven vpliv na dobrobit zaposlenih ter multiplikativne učinke za druge deležnike in lokalno skupnost. Na drugi strani so se v preteklosti zunanji lastniki večkrat izkazali za problematične, saj nimajo interesa, da ohranjajo podjetje izven urbanih centrov oziroma da vodijo dve ločeni podjetij. Počasi načenjajo vrednote vodenja, prevzamejo sezname strank, morda obdržijo nekaj ključnih ljudi ter postopoma prenesejo poslovanje na razširjeno glavno podjetje. Svoje dobičke pogosto zaščitijo ali višajo z izčrpavanjem sredstev kupljenega podjetja ali pa selitvijo proizvodnje v države s cenejšo delovno silo.

Negativne posledice takih zgodb so očitne: težnje k deregulaciji ter dodatni pritisk na okolje in naravo, slabše plačano delo in izgube delovnih mest znotraj lokalnega okolja, izguba prihodkov za občine, posredno depopulacija, ki že tako ogroža kraje izven večjih slovenskih mestnih centrov.

Notranji odkup je bila v mnogih primerih tudi varovalka, kako podjetje obraniti pred tujim investitorjem ali celo slovenskim konkurentom. Podjetje Domel v Železnikih je najbolj znan primer tega.

Zaradi pomanjkljive zakonodaje podjetja v lasti zaposlenih nimajo vzpostavljenega sistema, ki bi dolgoročno zagotavljale notranje lastništvo. Zaposleni se prej ali slej upokojijo in obdržijo svoje delnice. Ko enkrat stopijo v vlogo zunanjih lastnikov, se njihov odnos do odločanja v imenu podjetja močno spremeni. Zahtevaje višje dividende ter gledajo na rast cene delnic, ne pa več toliko na dohodke zaposlenih in delovne pogoje. To potrjujejo pričevanja številnih direktorjev.

Danes smo v situaciji, kjer je vedno več bivših delavskih lastnikov upokojenih. S pronicanjem lastništva iz podjetja se je oslabila obramba pred prevzemom zunanjega investitorja. Ko večina lastnikov gleda na osebni finančni interes, postanejo prevzemi vedno večja nevarnost.

Kako zaščititi podjetja in lokalno skupnost, kamor so vpeta? Ena izmed strategij, ki se je v odsotnosti primerne zakonodaje poslužujejo nekatera podjetja je odkup lastnih delnic. Ta strategija ima pa kar nekaj težav:

• Upokojeni delavski lastniki delnice razumejo kot bankomat – izplačila dividend jim pridejo prav, saj jim pokrijejo počitnice. Razen visoke cene zato ni motiva, da bi jih prodali. Prav tako je nedavna sprememba zakona, ki dodatno obdavčuje lastne delnice še dodatno znižala ceno, ki jo je podjetje zmožno plačati za odkup delnic od zunanjih lastnikov.
• V kolikor pride do odkupa lastnih delnic, te delnice ne zagotavljajo dividend ali glasovalnih pravic. Rezultat odkupovanja lastnih delnic je koncentracija lastništva v rokah preostalih delničarjev, ki spominja na vretje juhe z namenom, da bi jo zgostili.
• Zaposleni, ki v lastništvo niso stopili, so dobro plačani. Lokalno odgovorna podjetja izplačujejo visoke plače in bonuse, zato niti ni veliko motivacije, da bi se novi zaposleni vključevali v lastništvo.
• Delavci lahko postanejo lastniki samo, če sami kupijo delnice iz naslova plač ali drugega osebnega premoženja, kar pa pomeni, da bi se lastništvo postopoma prelilo na zaposlene z največjimi prihodki, običajno je to menedžment. S tem se oslabi kultura »skupaj smo v tem«, notranje lastništvo pa dokončno propade, ko se upokoji generacija menedžerjev-lastnikov, ki v odsotnosti ustaljenega modela ob odhodu svoje delnice prodajo zunanjemu investitorju.

Slovenski ESOP model, ki smo ga na podlagi ameriške izkušnje osnovali in ga že postavljamo na Inštitutu ED naslavlja vse težave razen tiste, da upokojeni lastniki računajo na velikega zunanjega kupca, ki jih bo prinesel odlično ceno za njihove delnice. Strateški kupec je morda res pripravljen plačati premijo na ceno lastništva, s katerim konsolidira trg, vendar pa je notranji odkup veliko bolj odgovorna odločitev za vse deležnike.

Upokojeni lastniki bodo s prodajo podjetju po bilančni (namesto sanjski) ceni dobili pravično vrednost delnice, hkrati pa bodo zagotovili, da podjetje ohranijo v lokalni skupnosti, da bo gospodarska aktivnost lokalno mesto ohranjala živo, in da bo podjetje še naprej delovalo v skladu z interesom lokalnega prebivalstva.

ESOP je poseben sklad, preko katerega družba usmerja namenska sredstva za odkup zunanjih delnic, podobno, kot da bi odkupovala lastne delnice. Vsi zaposleni imajo lastne račune v skladu, ki izkazujejo število in vrednost delnic pod njihovim imenom. Ker ESOP pri podjetjih, ki celoten presežek izplačujejo zaposlenim v obliki nagrad, pomeni, da je potrebno del teh nagrad preusmeriti v lastništvo namesto direktna izplačila, lahko pričakujemo nekaj instantnega odpora s strani delavcev in njihovih predstavnikov.

Na tem mestu je ključno opozoriti, da je tak odpor izredno naiven in kratkoviden. Pri neurejenih rešitvah glede lastništva je mogoče pričakovati, da bo morebitni investicijski lastnik (ali pa celo zunanji upokojeni lastniki) na odgovornost do zaposlenih gledal precej drugače, kot na to gleda trenutno vodstvo. Ali bo ameriški lastnik, ki bo zahteval donos na svojo investicijo, še naprej izplačeval trinajsto plačo, božičnico in bogat regres?

ESOP s konstantnimi odkupi in razporeditvami delnic znotraj sklada zagotovi, da lastništvo vedno ostane v rokah trenutne generacije zaposlenih, s tem pa v rokah zaposlenih ostane pravica do dodane vrednosti, ki jo ustvarjajo.

Ključno vprašanje je, kako prepričati upokojene lastnike, da s pravo odločitvijo poskrbijo za dobrobit podjetja, zaposlenih in lokalne skupnosti, ki so dolga leta zagotavljali njihovo dobrobit. Občutek lokalne odgovornosti in poslanstva morata igrati osrednjo vlogo v prepričevanju. Prav tako je pomembno informirati, da sanjska ponudba za razpršene delnice verjetno ne bo niti prišla. Je delniški papir vreden lastniškega limba in ogrožanja podjetja? In tretjič, vodstvo podjetja lahko motivira tiste najbolj trdovratne lastnike za prodajo ESOP-u tako, da znižuje dividende.

Ko enkrat ESOP pridobi kontrolni del lastništva se možnost, da podjetje odkupi tuj lastnik, zmanjša. Hkrati se zasidra lastništvo – z njim pa podjetniški interes – v lokalni skupnosti. Zato so smiselne strategije, ki bi zunanje lastnike spodbudile, da delnice prodajo ESOP-u in podjetje ohranijo lokalno.

_________________

* Izvorno objavljeno na blogu Inštituta za ekonomsko demokracijo