Nova fiskalna paradigma

Ko je oktobra lani potekalo redno letno srečanje dveh glavnih globalnih inštitucij, IMF in Svetovne banke, je Financial Times glavna sporočila s srečanja zapakiral pod naslovom “Teden, ko so uradno pokopali doktrino varčevanja“. Po petih desetletjih je doktrino fiskalne vzdržnosti uradno zamenjala doktrina fiskalnega aktivizma.

Obe organizaciji sta začeli države članice spodbujati, naj namesto fiskalne previdnosti in vzdržnosti začnejo fiskalno spodbujati svoja gospodarstva in prebivalstvo. Naj se države zadolžujejo, in naj ta denar investirajo, razdelijo podjetjem ali posameznikom. Naj se gradi in troši, kolikor je možno. Seveda s ciljem čim hitrejšega izhoda iz sedanje pandemske recesije.

Čeprav logičen obrat, pa je svojevrstna ironija usode v tem, da je to novo doktrino fiskalnega aktivizma najglasneje propagirala nova glavna ekonomistka Svetovne banke Carmen Reinhart. Torej tista ekonomistka, ki je pred natanko desetletjem s soavtorjem Kenom Rogoffom spisala kontroverzno znanstveno študijo o tem, da je visoka zadolženost držav lahko prekletstvo, saj naj bi pri dolgu nad 90% BDP gospodarska rast postala celo negativna. Študija je bila seveda polna napak že v izračunih v excelu in jo je sesul že doktorski študent, ko je ni mogel replicirati, nato pa so jo dokončno sesekljali ekonomisti iz IMF, ki so pokazali, da glede gospodarske rasti ni nobene magične meje zadolženosti.

Vsakomur, ki je absolviral makroekonomijo na srednji ravni, je jasno, da je ortodoksna politika varčevanja neumnost, saj država s tem, ko varčuje v času recesije, samo še povečuje svojo zadolženost. Na izpitu iz makroekonomije v drugem letniku morajo študenti znati odgovoriti tudi na vprašanje: v katerih pogojih se javni dolg stabilizira? Odgovor se po štirih vrsticah preproste algebre najde v dveh pogojih: (1) ko je gospodarska rast enaka obrestni meri na dolg (g = r), in (2) ko ni deficita. In seveda, kadar je gospodarska rast višja od obrestne mere na dolg (g > r), si država lahko privošči ustrezno velik deficit, ne da bi se ji pri tem javni dolg (glede na BDP) povečeval. Če država s povečanjem deficita financira investicije, ki spodbujajo gospodarsko rast (nad raven obrestne mere), se ji javni dolg (glede na BDP) pač zmanjšuje.

Reinhartova je s tedanjo študijo dala ključen argument večini zahodnih držav, da morajo po finančni krizi hitro začeti s fiskalno konsolidacijo, torej s politiko varčevanja, zaradi česar so predvsem EU države imele velike težave s počasnim okrevanjem. Danes Reinhartova doktrino fiskalnega aktivizma opravičuje z “vojno”. Pač najprej moramo dobiti vojno, nato se bomo spraševali, kako jo bomo plačali.

Podobno je prejšnji teden v pogovoru za Financial Times argumentirala tudi Laurence Boone, glavna ekonomistka OECD, organizacije, ki pred desetletjem prav tako močno zagovarjala politiko vačevanja. Booneova pravi, da bi morale razvite države v sedanji situaciji z namenom stabilizacije gospodarstev preiti na nov konceptualni okvir glede ekonomskih politik. In sicer manj naslanjanja na monetarno politiko in bolj aktivno uporabo fiskalne poltike.

Booneova poziva vlade naj zavržejo kratkoročno usmerjena numerična fiskalna pravila, uvedena po letu 2012, in raje zasledujejo dolgoročne stabilizacijske cilje. Pri tem pa jih povečani javni dolgovi ne bi smeli skrbeti, saj bodo obrestne mere še dolgo časa ostale zelo nizke in da imamo do takrat še dolgo časa, da premislimo, kaj bomo s fiskalno politiko oziroma dolgovi.

Booneovi tukaj gresta na roko dve zadnji študiji. Prva je analiza Hélène Rey, profesorice na London Business School in članice francoske makrobonitetne komisije, ki razloge za trendno upadanje realnih obrestnih mer v zadnjem stoletju najde v padajočem razmerju med izdatki za porabo in vrednostjo finančnega premoženja. Preprosto rečeno, kadar gospodinjstva, podjetja in država vzdržujejo visoko raven porabe, se vzdržuje tudi povpraševanje po financiranju in s tem visoka raven obrestnih mer. Kadar pa vsi trije subjekti presežno varčujejo, namesto da bi trošili, se povpraševanje po denarju zmanjša in s tem tudi obrestne mere. In ker že celo stoletje, zelo izrazito pa po sredini 1970. let, obseg finančnega premoženja presega agregatno povpraševanje, obrestne mere upadajo, danes pa so realno negativne.

Druga pa je raziskava ekonomistov Jorda, Singh & Taylor (2020), ki so preučevali učinke pandemij na obrestno mero od 14. stoletja naprej. Ugotavljajo, da epidemije za dolgo obdobje znižajo obrestne mere in da je, v povprečju, najnižja točka v obrestni meri dosežena po dveh desetletjih po epidemiji. Toda nižja od izhodiščne je tudi še štiri desetletja po epidemiji. Opozarjajo tudi na razliko med epidemijo in vojno: po vojni se obrestne mere hitro popravijo navzgor zaradi povečanega agregatnega povpraševanja in s tem povpraševanja po denarju, po epidemijah pa agregatno povpraševanje ostane depresivno še dolgo časa, s tem pa tudi obrestne mere.

Iz tega izhaja, da morajo v sedanji situaciji EU države čim bolj spodbujati agregatno povpraševanje, predvsem prek javnih investicij v produktivno premoženje. Pri tem pa imajo na voljo dovolj denarja (tudi prek pandemskega paketa ECB v višini 1.650 milijard evrov in pandemskega programa Evropske komisije v višini 750 milijard evrov), izjemno nizke (celo negativne) dolgoročne obrestne mere in zagotovilo, da bodo obrestne mere še dolgo ostale zelo nizke.

To pa seveda ne pomeni opravičila za brezglavo trošenje sedanje vlade (za denimo nabavo orožja), pač pa da s pametnim zadolževanjem zaženemo projekte, ki bodo v prihodnje poganjali našo gospodarsko rast. To pa so projekti, ki so povezani z zeleno & digitalno preobrazbo in ki bodo dvignili konkurenčnost našega gospodarstva na višjo raven. Ob visoki gospodarski rasti pa odplačevanje sedanje ravni zadolžitve ne bo problem.

___________

* Izvorno objavljeno v Dnevniku

%d bloggers like this: