Politična biologija in nevroznanost sta zanimivi znanstveni disciplini. Poskušata ugotoviti ali so razlike v političnem (ideološkem) dojemanju sveta pogojene z biološkimi razlikami. Da pač naši možgani določene informacije različno sprocesirajo in zaradi tega različno reagiramo na družbene pojave in na določene javne osebnosti. Da na vse pretege poskušamo racionalizirati stališča ali odnos do oseb, za katere nam naši možgani pošiljajo “pozitivne” ali “negativne” signale. Priporočam v branje tale članek Lydie Denworth v Scientific American.

In 1968 a debate was held between conservative thinker William F. Buckley, Jr., and liberal writer Gore Vidal. It was hoped that these two members of opposing intellectual elites would show Americans living through tumultuous times that political disagreements could be civilized. That idea did not last for long. Instead Buckley and Vidal descended rapidly into name-calling. Afterward, they sued each other for defamation.

The story of the 1968 debate opens a well-regarded 2013 book called Predisposed, which introduced the general public to the field of political neuroscience. The authors, a trio of political scientists at the University of Nebraska-Lincoln and Rice University, argued that if the differences between liberals and conservatives seem profound and even unbridgeable, it is because they are rooted in personality characteristics and biological predispositions.

Nadaljujte z branjem→

Aktualno o prvem tviterašu te države

Madžarsko-poljski veto pri sprejemanju dveh odločitev o finančnem svežnju – večletnem proračunu in zvišanju zgornje meje lastnih virov, da bo EU lahko najela posojila za financiranje okrevanja – ima lahko za Slovenijo zelo neugodne posledice. Angela Merkel je že nakazala možnost kompromisne rešitve, vendar ta kompromisna rešitev ne bo šla v smeri, kot jo neupravičeno poudarjajo v vladajoči stranki. Države članice EU se ne bodo odpovedale pogojevanju delitve dodatnega paketa EU sredstev za spodbujanje okrevanja in odpornosti po epidemiji, saj to pogojevanje zahtevajo vse zahodne članice EU in velika večina prebivalstva v vseh članicah. Pač pa bo kompromis najbrž šel v smeri razdelitve celotnega finančnega svežnja na večletni finančni okvir (7-letni proračun EU) in na sklad za okrevanje in odpornost, da bi tako presekali blokado. Državi namreč nista blokirali proračuna samega, temveč povečanje zgornje meje lastnih sredstev EU, ki je potrebna za financiranje sklada za okrevanje.

Blokado Madžarske in Poljske je mogoče presekati na zelo preprost način, in sicer z uporabo “postopka okrepljenega sodelovanja“, ki je bil ustvarjen posebej za oblikovanje evroobmočja z namenom, da določenih rešitev evroskeptične države ne bi mogle blokirati. Preprosto povedano, države članice se lahko odločijo, da se dogovor o povečanju zgornje meje lastnih sredstev EU za financiranje sklada za okrevanje prenese na države, ki imajo željo okrepiti sodelovanje na specifičnem področju, to je pri skupnem boju proti posledicam epidemije. Pri tem se združijo države, ki so pripravljene sprejeti posebne pogoje za okrepljeno sodelovanje. Gre za meddržavni dogovor med članicami EU, pri čemer pa njihove aktivnosti ne kršijo določil glede Skupnega trga.

Nadaljujte z branjem→

George Soros ima preprost odgovor na to: Ne gre toliko za koncept “vladavine prava”, pač pa bojazen, da bo vzpostavljena praktična omejitev glede zasebne in politične korupcije za voditelje teh držav na podlagi EU sredstev. Priporočam branje.

Nadaljujte z branjem→

Varja Štrajn

V času pandemije smo priče vsesplošnemu pozivanju k humanosti. Politiki kar tekmujejo, kdo se bo bolj odločno zavzemal za humano družbo, za varovanje življenja pred ekonomijo in zaščito vseh posameznikov pred boleznijo.

Živimo v potrošnji kapitalistični družbi, kjer naj bi bilo vsega na pretek, med drugim tudi delovnih mest. Sistem pričakuje, da bomo čim več trošili in tako vzpodbujali gospodarsko rast ter ustvarjanje dobičkov.

Vendar nas premišljevanje o vlogi in položaju, v katerem se je znašla slovenska humanistika, pripelje do zaključka, da očitno oblast meni, da je možno ustvarjati humano družbo brez humanistike in brez humanistov. Na to temo je bilo v zadnjih letih prelitega že kar nekaj črnila in napisanega marsikaj smiselnega, a je že tako, da papir prenese vse, medtem ko gredo družbeni procesi svojo pot. Če je svoj čas veljalo načelo »več znaš, več veljaš,« je danes v ospredju nekakšen relativizem po principu »anything goes«.

Nadaljujte z branjem→

Nekaj poudarkov iz intervjuja v Mladini, vezanih na nevarnosti desnega populizma in kako zaustaviti njegov uničevalski pohod.

Je rezultat volitev v ZDA znak zatona populističnih politik in populistov?

Dva vidika sta. Eden je tisti, o katerem je govoril predsednik Evropske ljudske stranke (EPP) Donald Tusk, in sicer, da je to priložnost za zaustavitev desnega populizma. Drugi vidik pa je, da je trumpizem zgolj izraz tega, kako politiki naslavljajo ljudske sentimente. Trump je bil morda res nesposoben in nespodoben, je pa nagovarjal prave frustracije. Ljudje se počutijo ogroženi zaradi globalizacije. Izgubili so službe. Prestrašeni so zaradi migracij, ne le v ZDA, tudi drugod, recimo v Veliki Britaniji, kjer je zaradi tega prišlo do Brexita. Ljudi vidijo, kako narašča neenakost, Trump pa je vse te frustracije ljudi znal nagovoriti. Za njim bodo zato prišli novi trumpi, morda celo bistveno bolj uglajeni in s tem nevarnejši. Je pa to tudi priložnost za progresivno alternativo, ki mora znati nasloviti ta ista vprašanja na drugačni osnovi, ki ni izključujoča ali nacionalistična.

Nadaljujte z branjem→

V napol vojni psihozi zadnjih osem mesecev se naslovnemu vprašanju “Zakaj je lockdown sploh potreben?” dejansko ni posvečalo toliko pozornosti, kot bi se moralo. Zelo kratek odgovor na to vprašanje se glasi:

Ker zdravstveni sistemi nimajo dovolj zmogljivosti na intenzivni negi, da bi lahko zadostili nenadnemu velikemu povečanju dotoka bolnikov, ki potrebujejo intenzivno nego in ker posledično večina vlad ne želi, da se jim zgodi Bergamo (nezmožnost ustreznega obravnavanja vseh bolnikov) ali Švedska (neobravnavanje starejših bolnikov na intenzivni negi ter zgolj lajšanje bolečin z morfijem ipd.).

Nobenega drugega razloga za splošno zaprtje javnega življenja, razen zgornjega, ni. Gre zgolj za etični razlog – da primerno poskrbimo za okužene (starejše in tiste z rizičnimi boleznimi). Kot je znano do sedaj, je Covid-19 virus podoben večini drugih korona virusov, pa tudi virusu gripe, in s tem nevaren predvsem za starejše od 65 let ter tiste s specifičnimi boleznimi, torej tiste, ki imajo oslabljen imunski sistem. Če bi nam uspelo zaščititi te bolj ranljive skupine prebivalstva, zagotoviti dovolj velike zdravstvene zmogljivosti v bolnišnicah in predvsem na intenzivni negi ter učinkovito spremljati okužene, splošen lockdown ne bi bil potreben.

Lockdown ima izjemno velike negativne posledice: ekonomske (izguba okrog 8-10% letnega BDP in številnih delovnih mest), zdravstvene (lockdown ima po mnenju velikega dela medicinske stroke večje negativne učinke na javno zdravje, kot je njegov pozitivni učinek na zaustavitev širjenja okužb), socialne in psihološke posledice (povečana pojavnost psihoz, travm, nasilja in samomorilnosti zaradi prekinitve socialnih stikov).

Lockdown je zdravilo, ki ima lahko, kot kaže, bolj negativne učinke od same bolezni, ki naj bi jo preprečil. Vendar je upravičen, ker kot družba na etični osnovi preferiramo kratkoročno zmanjšanje smrti znatnega deleža najbolj ranljivih skupin prebivalstva bolj kot srednjeročne negativne učinke na gospodarstvo, delovna mesta, javno zdravje in mentalno zdravje družbe.

Nadaljujte z branjem→

“Crack the Shutters” zmaga tudi v akustični verziji.

Odličen intervju z Alenko Zupančič v Objektivu. Jaz bi le pričakovanja glede nujnosti drugačnega angažmaja levice projiciral v progresivno alternativo, ki ni nujno ne leva ne desna, pač pa zdravorazumska in napredna. Alternativa, ki naslavlja realna vprašanja sedanjega časa in ki ne išče rešitev v historično zmotnih levičarskih paradigmah, pač pa v novem pristopu k reševanju posledic neregulirane globalizacije in (prevelike) neenakosti ter posledične družbene polarizacije in reševanju klimatskih sprememb. Alternativa, ki ne vidi sovražnika v kapitalizmu, pač pa njegova orodja, njegove mehanizme uporabi za reševanje aktualnih problemov. Sveta in družbenih problemov ne bomo rešili z odpravo kapitalizma, pač pa z njegovo transformacijo v inkluzivnejšo različico – z boljšo regulacijo trga, z boljšo regulacijo fleksibilnih oblik dela, z dostojnim plačilom za delo, z delavskim delničarstvom, z upoštevanjem redistributivnih učinkov mednarodne trgovine, tujega socialnega dumpinga in upoštevanjem okoljskih eksternalij ter regulacijo mednarodne trgovine in naložb na tej osnovi.  No, Zupančičeva to proti koncu intervjuja tudi pove: “Čas je, da levica v ekonomiji neha videti svojega sovražnika“. Jaz pa pravim, da je čas za progresivno alternativo.

Mnogi komentatorji so po Bidnovi zmagi ugotavljali, da bo trumpizem ostal živ, fenomen, ki ga mi poznamo kot janšizem.

Ne mislim, da se je z izvolitvijo Bidna kaj normaliziralo. Nič se ni normaliziralo, se je pa zaprla neka – zelo nevarna – pot eskalacije protislovja, o katerem sem govorila. Protislovje in razcep na oblasti – to je bil sam Trump. Amerika se ni razdelila na privržence Trumpa in privržence Bidna, ampak predvsem na privržence Trumpa in njegove nasprotnike. Kroži šala, po kateri je severnokorejski voditelj Kim Jong Un zaplete pri zadnjih ameriških volitvah pokomentiral z besedami, da »so volitve z več kot enim kandidatom vedno kaotične«. Ampak ali niso bile zadnje ameriške volitve v nekem smislu prav volitve z enim kandidatom? Zavrnitev Trumpa je dobila svoj obraz v Bidnu, ker država ne more biti brez predsednika, če je eden zavrnjen. Hkrati je to pokazalo, da so tudi volitve z enim samim kandidatom lahko še kako kaotične, če dobra polovica državljanov voli proti njemu…

Nadaljujte z branjem→