Kako zaustaviti pohod desnega populizma?

Nekaj poudarkov iz intervjuja v Mladini, vezanih na nevarnosti desnega populizma in kako zaustaviti njegov uničevalski pohod.

Je rezultat volitev v ZDA znak zatona populističnih politik in populistov?

Dva vidika sta. Eden je tisti, o katerem je govoril predsednik Evropske ljudske stranke (EPP) Donald Tusk, in sicer, da je to priložnost za zaustavitev desnega populizma. Drugi vidik pa je, da je trumpizem zgolj izraz tega, kako politiki naslavljajo ljudske sentimente. Trump je bil morda res nesposoben in nespodoben, je pa nagovarjal prave frustracije. Ljudje se počutijo ogroženi zaradi globalizacije. Izgubili so službe. Prestrašeni so zaradi migracij, ne le v ZDA, tudi drugod, recimo v Veliki Britaniji, kjer je zaradi tega prišlo do Brexita. Ljudi vidijo, kako narašča neenakost, Trump pa je vse te frustracije ljudi znal nagovoriti. Za njim bodo zato prišli novi trumpi, morda celo bistveno bolj uglajeni in s tem nevarnejši. Je pa to tudi priložnost za progresivno alternativo, ki mora znati nasloviti ta ista vprašanja na drugačni osnovi, ki ni izključujoča ali nacionalistična.

Vaš odgovor, zakaj so se po svetu v zadnjem času razrasli populisti je izredno natančen: Zato, pravite, ker je svet pustil Kitajsko v Svetovno trgovinsko organizacijo (WTO). Ali niste prav vi, ekonomisti nekoč ponavljali, da je sproščanje trgovinskih ovir dobro?

Liberalizacija trgovine je, teoretično gledano, dobra, če seštejemo vse njene učinke. Je pa res tudi, da ima sprostitev trgovinskih ovir redistributivne učinke, kar pomeni, da v tem procesu ena panoga pridobiva, druga izgubi. S tem pa tudi nekateri sloji prebivalstva pridobijo, drugi izgubijo. Nekoč smo govorili o avtomobilski in tekstilni industriji, še boljši primer so danes visokotehnološka podjetja. Applovi inženirji si lahko manejo roke, ameriški delavci, ki so nekoč njihove proizvode sestavljali, pa so že preteklost. V seštevku je posledica teh sprememb višja gospodarska rast, a tudi večja neenakost, ker se pozitivni učinki ne porazdelijo enakomerno. Ker se na dolgi rok neenakost povečuje, to vodi tudi v finančno nestabilnost, ker se nekatere skupine prebivalstva morajo močno zadolževati, da lahko preživijo. Ta ekonomska polarizacija se potem prevaja še v politično, saj razočarani nad globalizacijo ali neustreznimi socialnimi politikami iščejo odrešitelje. Raziskave kažejo, da je vstop Kitajske v Svetovno trgovinsko organizacijo vplival na politično polarizacijo v ZDA, da so v bolj prizadetih regijah ljudje začeli voliti ekstremiste. Raziskave kažejo tudi dolgoročne negativne socialne učinke, denimo na zmanjšanje pogostosti porok, porast ločitev, samomorov, alkoholizma. To je tisti del Amerike, ki potem voli za Trumpa, ker jim ta obljublja, da bo zmanjšal uvoz iz Kitajske, zgradil zid na mehiški meji, »osušil močvirje v Washingtonu« in tako naprej.

Pa velja to tudi za Slovenijo in za našega majhnega Trumpa?

Brez dvoma. Poglejte raziskave javnega mnenja. Kdo voli za Janšo? Večinoma so to ljudje z dokončano srednjo ali osnovno šolo, ki težko najdejo dobro zaposlitev – veliko manj je intelektualcev. Gledano po regijah so njegovi volivci skoncentrirani na področjih, ki jih je liberalizacija – v našem primeru je to liberalizacija trgovine z EU po letu 1991 – najbolj prizadela. V Pomurju je denimo delež volivcev SDS večji, veliko večji kot je v urbanih središčih. Tudi v Mariboru, ki je izgubil veliko industrije, ima Janša več podpornikov kot v Ljubljani. Drugi njegov segment pa so mali podjetniki – ne gospodarstveniki, ki vidijo širšo sliko, ampak podjetniki, ki vidijo le svoj drobni interes in so recimo nezadovoljni z davki. Te Janša dobi na svojo stran s floskulami o debirokratizaciji in znižanju davkov.

Kaj lahko potem mi, v Sloveniji, sploh naredimo zato, da ne bomo neprestano nihali nad tem prepadom?

Tega nacionalizma ali populizma se ne moreš znebiti, če ne odpraviš vzroka. Kar pomeni, da moramo te frustracije priznati in jih ustrezno nasloviti. Moramo se zavedati, zakaj imajo ljudje z nižjo izobrazbo težave, zakaj nimajo služb, zakaj nekateri delajo v prekarnih delovnih razmerjih brez vsakršne gotovosti v življenju. To pomeni, da moramo slediti takšnim razvojnim opcijam, ki vključujejo rešitve za omenjene probleme. Poskrbeti moramo za dostopnost do kvalitetnega izobraževanja in zdravstva. Poskrbeti moramo za dobro plačana in stabilna delovna mesta. Poskrbeti moramo za regulacijo tudi fleksibilnih oblik zaposlitev. Tukaj pa nastopi ta evropska zgodba, to je spodbujanje razvoja v skladu z novo paradigmo zelene, tehnološke in pravične preobrazbe. Priča smo avtomatizaciji in robotizaciji, zaradi katere je manj delovnih mest. Zelo enostavna rešitev je davek na robote. Če nek robot vzame delovno mesto, ga moraš obdavčiti podobno kot delavca. Druga pot so nova delovna mesta prihodnosti, večinoma povezana z demografskimi spremembami. V industriji, ki je včasih predstavljala 50 odstotkov BDP, danes pa le še 15, je potreb po delovni sili manj, več je in bo teh potreb na področju storitev, kot je zdravstvo, dolgotrajna oskrba in industrija prostega časa. Z demografskimi spremembami se nam obetajo povsem nove vrste storitev in dobro plačanih zaposlitev.

Kje SDS in Janša kršita ustavo?

Janša krši ustavna načela. Na stara leta, v zatonu svoje politične kariere je očitno ugotovil, da se lahko še kaj nauči od svojega madžarskega mentorja, zato si poskuša oblast zagotoviti s pomočjo njegovih metod. Madžarski premier Orban je takoj, ko je po letu 2008 dobil večino v parlamentu, začel sistematično rušiti neodvisnost vseh državnih institucij, od centralne banke do regulatornih agencij. Nato se je spravil na medije, šolstvo in pravosodje. Janša sedaj za njim ponavlja isto. Njegova prava agenda je razgradnja liberalne demokratične družbene ureditve, vključno z vsemi neodvisnimi javnimi institucijami, mediji in kulturo, da bi sebi omogočil neomejeno vladanje po Orbanovem vzoru.

Prihajate iz družine, kjer ste v političnem smislu črna ovca. Kot ste sami zapisali na svojem blogu, večina vaših sorodnikov prisega na desne stranke. Ali to pomeni, da zelo dobro, tako rekoč intimno razumete položaj volivcev, ki stojijo za Janšo?

Drži, o tej moji odločitvi, da postanem mandatar, imam doma glasne razprave tako z mojo ožjo, kot tudi širšo družino. Ne razumejo ali ne želijo priznati, da je namen našega projekta rešiti državo pred avtoritarizmom. V družinskem krogu se razprave večinoma vrtijo okoli komunizma. Sorodniki so apriori proti levici, ki bi naj bila komunistična. Seveda jim jaz odgovarjam, da politiki v teh strankah s komunizmom nimajo ničesar, saj so bili večinoma rojeni po letu 1980, a sem neuspešen. Drug očitek pa je povezan s socialnimi frustracijami. Večina ljudi v mojem domačem okolju meni, da vlade po osamosvojitvi niso dovolj poskrbele za ljudi. Za propad tovarn, kot je bil TAM, krivijo Drnovška in iščejo nekega rešitelja. V Janši vidijo simbol antikomunizma in so prepričani, da bo prinesel odgovore – čeprav Janša zgolj manipulira z nagovarjanjem frustracij dela prebivalstva in nič več.

Ko boste torej prepričali svojo družino, boste znali tudi Slovenijo premakniti v smeri sprave?

Motite se, ne bom jih prepričal. Proti veri ali ideologiji se ne moreš boriti z racionalnimi razlagami. Ideološka komponenta, ta antikomunistični refleks, ki ga Janša uspešno nagovarja, v teh debatah absolutno prevlada. Pa četudi je bil sam najbolj goreč komunist in je v njegovi stranki koncentracija nekdanjih komunistov največja. In čeprav sam ni naredil ničesar, res ničesar, da bi svojim volivcem pomagal, ga še naprej podpirajo. Te zadeve so res zelo iracionalne. Dva moja strica sta duhovnika, poznam precej duhovnikov, s katerimi se občasno pogovarjam. Oni celo priznavajo, da jim Janša na oblasti ni ničesar dal, da so jim več dale leve opcije, kljub temu pa kot cerkev, kot institucija, stojijo za njim. Zakaj? Zato ker je pač močnejši od njihove NSi.

Vir: Mladina

4 responses

  1. Intervju je sicer dober, tako analiza kot priporočila, vidi pa se , da je že političen. Kar ni nič narobe.

    Bi pa mi , ki nismo politično angažirani , vseeno pokomentirali, da izpusti problem levega ekstremizma, ki je danes vsaj tako agresiven (in izrazito podprt s strani EU establishementa) ali pa še bolj kot desni. Še posebej na zahodu, pri nas je pravzaprav relativno benigen.

    Drugo je problem nacionalizma. Nacionalizem je bil pri nas zaradi posebnosti Jugoslavije stigmatiziran, čeprav v večini enonacionalnih držav to ni bil slučaj in se je celo štel za nekaj pozitivnega. Biti nacionalist je pomenilo celo določen ponos s katerim si se predstavil (brez škode za svoj ugled) javnosti.

    Dokler ni prišla EU. Tu nacionalizem dobiva isto konotacijo kot v bivši Jugoslaviji. Iz podobnih razlogov. S tem, da gre tu za še bolj izrazit konflikt med dvema vizijama:

    – MULTIKULTURALIZEM , ki je sedanja vizija predvsem EU administracije in finančnega deep-state-a, ki jo kontrolira. Pri tem gre za varianto ameriškega melting-pot-a, ki se ga umetno in načrtno pospešuje z nezakonitimi migracijami. Cilj je povsem jasen – uničenje nacionalne države na katero se gleda kot na ogrožujoči koncept ideje EU kot čedalje bolj unitarne države. Način uvajanja mulikulturalne Evrope je VEČ EVROPE – tj. “mission creep” evropske administracije, ki dobiva več in več pristojnosti na račun nacionalnih držav. Glede na to, da pri Evropski administraciji ne gre za voljene predstavnike, to pomeni, da postaja Evropa čedalje manj demokratična, odločanje pa se usmerja stran od ljudstva.

    – EVROPA NARODOV , ki je koncept DeGaulla in Thatcherjeve in nove “nacionalistične” desnice. Ta Evropo razume ne kot višjo hierarhično tvorbo (federalno državo), ampak kot skupen mehanizem za uresničevanje skupnih interesov. Je skupno orodje, ne državna tvorba nad nacionalnimi državami. Njen moto je skupni najmanjši imenovalec. EU je samo tako velika in močna kot je potrebno in nič več kot to. Rast “desnih” nacionalističnih gibanj v Evropi je odraz zavzemanja za Evropo narodov, proti multikulturalizmu in za ohranitev narodov suverenosti nacionalnih držav. EVROPA NARODOV pravzaprav ohranja bistveno kvaliteto Evrope, tj. njeno pestrost in raznolikost. Pomeni dolgoročno opcijo preživetja narodov in prosperitete nacionalnih držav.

    Zato ni mogoče niti Orban-ovega niti poljskega upora poenostavljati z “ekstremno desnico”. Gre za bistveno globlji filozofski in politični konflikt, ki ga sedanja EU administracija ne rešuje, ampak ga izrecno in načrtno podpihuje, da bi v tem konfliktu, ko bo dovolj eskaliral, na koncu s svojim nasprotnim konceptom eksemplarično obračunala. Enkrat za zmeraj. Gre za zelo zelo nevarno politiko, ki je po mojem skromnem mnenju bistveno bolj nevarna od “desnega populizma”. Še posebej zato ker se lažno skriva pod levimi liberalnimi idejami. Da parafraziram Marx-a (čedalje bolj sem zadovoljen, da sem še iz generacije, ki je imela politično ekonomijo na faksu):

    “EU administracija levici ponuja zanko s katero se bo sama obesila”

    Zakaj? Ker sedanja politika administracije EU (pa ne samo EU) vodi v novodobni fašizem. To je totalitarnost velikega, predvsem finančnega in tehnološkega kapitala. In zato rabi razdrobljeno ljudstvo, identitetno politiko (beli , barvni , migranti, pedri , lezbijke, …), da se ne bi zgodila koncentracija politične opozicije, ki bi se združila okoli politične ideje, ali kar je bistveno lažje- okoli nacionalnega sentimenta.

    Drug element te iste politike iz istih razlogov je ustvarjanje strahu, ki paralizira politično opozicijo. Najprej je bil to povsem neznanstven in povsem diskreditiran koncept globalnega segrevanja in ko ta ni več prijel, ko mu zadosti ljudi ni več verjelo (ali pa se jim ni zdel dovolj pomemben), je bilo potrebno poseči po bistveno močnejšem orožju – globalni pandemiji.

  2. Se strinjam z Markovim komentarjem. Razen z zadnjim odstavkom, sam pač (še) ne verjamem v teorije zarot, vsaj takšnih dimenzij ne.
    Tudi zame je levi ali trenutno imenovani “liberalni” ekstremizem mnogo bolj realna opcija in grožnja svobodi in življenju kot ga poznamo kot desni. Z vsemi svojimi t.i. politično korektnimi pamfleti in organizacijami.

  3. “Če nek robot vzame delovno mesto, ga moraš obdavčiti podobno kot delavca”

    Se strinjam na neki intelektualni ravni, a v praksi si ne prestavljam, da je to dejansko izvedljivo. Kako bos na primer obdavcil obstojece algoritme, t.i. virtualne robote? Kako bos obdavcil nove algoritme, torej tiste, ki niso direktno zamenjali delavca, ampak so posredno povzrocili manjse zaposlovanje v prihodnosti?

    Ce podjetje delavca zamenja za robota, potem prihrani izplacano bruto placo, a placa visji davek na dobicek. Ker so naceloma davki na dobicek nizji od davkov na osebni dohodek, drzava s tem nekaj izgubi. Ce zamenjani delavec najde novo sluzbo, potem problema ni. Teoreticno. V praksi pa je ravno to najvecji problem. Dolocen delez zamenjanih delavcev zal nikoli vec ne najde nove sluzbe.

    Ce se dvigne davek na dobicek, recimo na nivo osebnega dohodka, je zadeva robotov delno popravljena. Roboti so se zmeraj cenejsi od delovne sile, ampak po neki relativno bolj pravicni poti. Dokler je davek na dobicek visji od davka na dohodek, je robot cenejsi dvakrat. Enkrat, ker je robot in pac ne potrebuje place. In dvakrat, ker je njegovo delo manj obdavceno preko nizjega davka na dobicek. In predvsem ta drugi razlog se mi zdi vir neke nepravicnosti. Prvega razloga pa ne bi sel popravljati, ker v koncni fazi se vedno zelimo, da roboti prevzamejo vajeti dela namesto ljudi, v kolikor so pac bolj efektivni pri opravljanju dolocenih opravil.

    Lp,
    Igor

    • Davek na dobiček je zelo raztegljiva kategorija, zato se z njim rade ukvarjajo korporacije. Rezultat je minimalni bilančni izkaz dobička, katerega levji – neobdavčen – delež kanalizirajo v davčne oaze. Vaš model najbrž ne bi bil uspešen.

      Ampak navedli ste tehtne argumente npr. kako obdavčevati virtualne robote ali algoritme? Menim, da bo potrebno uvesti obdavčevanje prihodkov tako kot to počne država z DDV. Še posebej je to smiselno zaradi nujno potrebne uvedbe UTD, ki postaja z robotizacijo nuja.

      Opažam, da vsi, ki si zamišljajo spremembe v gospodarstvu, to delalo ob predpostavki statičnosti, kjer bi spreminjali le en segment, vse ostalo bi delovalo nespremenjeno in enako. To je nemogoče! Gospodarstvo je v ravnovesju. Če odstranite en podporni steber in skušate težo, ki jo je nosil prerazporediti na druge stebre, se bo vse skupaj porušilo. Pravila je z robotizacijo potrebno postaviti v celoti povsem na novo.

      Bodočnost je v uvedbi davka na vse prihodke podjetnikov in gospodarskih družb! Ker bo nov davek namen individualni potrošnji ustvarjenih dobrin naj ima ime UTD. Zajema ga država promptno od vsakega prihodka tako kot UTD in ga izplačuje vsem državljanom brezpogojno.

Oddajte komentar

Please log in using one of these methods to post your comment:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: