Alenka Zupančič o trumpizmu in vlogi progresivne alternative

Odličen intervju z Alenko Zupančič v Objektivu. Jaz bi le pričakovanja glede nujnosti drugačnega angažmaja levice projiciral v progresivno alternativo, ki ni nujno ne leva ne desna, pač pa zdravorazumska in napredna. Alternativa, ki naslavlja realna vprašanja sedanjega časa in ki ne išče rešitev v historično zmotnih levičarskih paradigmah, pač pa v novem pristopu k reševanju posledic neregulirane globalizacije in (prevelike) neenakosti ter posledične družbene polarizacije in reševanju klimatskih sprememb. Alternativa, ki ne vidi sovražnika v kapitalizmu, pač pa njegova orodja, njegove mehanizme uporabi za reševanje aktualnih problemov. Sveta in družbenih problemov ne bomo rešili z odpravo kapitalizma, pač pa z njegovo transformacijo v inkluzivnejšo različico – z boljšo regulacijo trga, z boljšo regulacijo fleksibilnih oblik dela, z dostojnim plačilom za delo, z delavskim delničarstvom, z upoštevanjem redistributivnih učinkov mednarodne trgovine, tujega socialnega dumpinga in upoštevanjem okoljskih eksternalij ter regulacijo mednarodne trgovine in naložb na tej osnovi.  No, Zupančičeva to proti koncu intervjuja tudi pove: “Čas je, da levica v ekonomiji neha videti svojega sovražnika“. Jaz pa pravim, da je čas za progresivno alternativo.

Mnogi komentatorji so po Bidnovi zmagi ugotavljali, da bo trumpizem ostal živ, fenomen, ki ga mi poznamo kot janšizem.

Ne mislim, da se je z izvolitvijo Bidna kaj normaliziralo. Nič se ni normaliziralo, se je pa zaprla neka – zelo nevarna – pot eskalacije protislovja, o katerem sem govorila. Protislovje in razcep na oblasti – to je bil sam Trump. Amerika se ni razdelila na privržence Trumpa in privržence Bidna, ampak predvsem na privržence Trumpa in njegove nasprotnike. Kroži šala, po kateri je severnokorejski voditelj Kim Jong Un zaplete pri zadnjih ameriških volitvah pokomentiral z besedami, da »so volitve z več kot enim kandidatom vedno kaotične«. Ampak ali niso bile zadnje ameriške volitve v nekem smislu prav volitve z enim kandidatom? Zavrnitev Trumpa je dobila svoj obraz v Bidnu, ker država ne more biti brez predsednika, če je eden zavrnjen. Hkrati je to pokazalo, da so tudi volitve z enim samim kandidatom lahko še kako kaotične, če dobra polovica državljanov voli proti njemu…

In ravno zato se je Kim Jong Un nedavno zjokal pred vso državo. Ker ni nikogar razen njega samega, ki mu sme povedati, da dela kaj narobe.

Trump je tu še vedno v lažjem položaju, sam s sabo se lahko pogovarja preko drugih. (smeh) ZDA so bile v hudih težavah že pred Trumpom. In vprašanje je, ali bi Biden zmagal, če ne bi bilo korone, ki je še dodatno premešala karte teh volitev. Demokrati so imeli priložnost, da nastopijo z bistveno bolj angažiranim in substancialnim programom, kot je ne-Trump in vrnitev k normali. Progresivni del – Sanders, Ocasio-Cortezova – se je začel usmerjati v realne probleme realnih ljudi, če se izrazim v staromodnem besednjaku. A stavili so na Bidna. Seveda je pomembno spet uveljaviti civilizirano komunikacijo, a samo prijazen nasmeh in uglajen nastop nista dovolj. Stvari ne gre poenostavljati ne v eno ne v drugo smer, a številnim volilcem Trumpa gredo na živce prav nasmejani obrazi in uglajeni nastopi, ki jih povezujejo z elitami in njihovimi privilegiji. To ne pomeni, da morajo vsi politiki postati vulgarni, da bi nagovorili ljudstvo, ampak da ga morajo nagovoriti še s čim drugim, ne samo z uglajenim nastopom.

Biden je sicer nenehno uporabljal kapital svojega delavskega porekla in dejstva, da mu je uspelo s pomočjo javnega šolstva.

Kar je dober stranski učinek Trumpovega mandata. V Demokratski stranki so veljavo in slišanost v tem času pridobili bolj profilirani glasovi, z mnogo bolj jasno, izrazitejšo socialno agendo in zelo konkretnimi predlogi sprememb. Zdravstveno varstvo za vse, okrepitev javnega šolstva – to je zdaj vsaj postalo predmet resne razprave, ne pa več nekaj, kar je že vnaprej diskreditirano kot »komunistično prevratništvo«. Biden seveda ne sodi v ta tabor, se pa lahko zdaj javno pohvali z omenjenim.

Trump in trumpisti širom po svetu se hvalijo, da si »upajo« povedati, kar mislijo. Kdaj so primitivnost, rasizem, mizoginija, nacionalizem v javni govorici postali »pravica« ali celo vrlina?

S filozofske perspektive bi rekla takole: ko ti cesar reče, da je nag, ko nag paradira pred vami in se hvali s tem, da si to upa, izjavi o nagoti nikakor ne gre prehitro verjeti. V bistvu je ta nagota njegov najnovejši kostum, imidž. Tu gre za neko retoriko, ki se je uveljavila na premnogih ravneh, ko politiki in različni šefi brezsramno »kot da« imenujejo stvari z njihovim imenom, ljudje pa v začudenju zijajo, ker lahko zdaj vidijo stvar samo, brez olepšav. V bistvu pa gre še vedno za neko strukturirano polje ideoloških kostumov, ki tokrat mobilizira moč fasciuma. Te »nemogoče« izjave igrajo na transgresijo in fascinirajo, fascinacija pa je polje, v katerem je golota oblečena v svoj lastni blesk. Že to, da nas tako osupne, pomeni, da ne gledamo nage reči na sebi, ampak vidimo le slepilen učinek, ki ga ima na nas neka takšna izjava. In ta učinek je že obleka gole stvari. To je še kako vračunano v vse te brezsramne nastope in izjave, ki izrazito igrajo na svoj učinek, in ne na stvar samo. Toda fascinacija lahko obstaja le toliko časa, dokler igra na učinek transgresije, prekoračitve vseh norm in prepovedi, zato te norme in prepovedi potrebujemo kot svoj notranji pogoj. V precej osupljivem zasuku je transgresija postala zaščitni znak desnice, medtem ko se je levica znašla na okopih dostojnosti, spoštovanja pravil pravne države itn.

Torej je tudi upor ugrabljen?

Pri Trumpu je bil ta paradoks še toliko bolj izrazit, ker je bil dobesedno upornik na oblasti. Gre torej za fenomen, ko ima nekdo tako rekoč popolno oblast in še vedno trdi, da obstaja neka druga oblast, ki ga onemogoča, neke strukture, neke elite, ki mu ne pustijo v miru delati. To vidimo tudi pri nas: ko si hkrati na oblasti in organiziraš proteste proti sebi. Absolutno je potreben vsaj privid velikega Drugega, katerega pravila kršimo in se mu upiramo.

V vsakem primeru pa se bo levica morala resno vzpostaviti tudi v polju politike, ne le kulture. Prevzeti bo treba iniciativo, ne pa da se pustimo spreti in razklati vzdolž cele vrste umetnih, napačnih dilem. Kot je na primer tista, da gre v primeru epidemije za izbiro – in balansiranje – med ekonomijo na eni strani in človečnostjo, solidarnostjo z ranljivimi na drugi. Ta floskula je čisti odraz nesposobnosti ali neobstoja kakršnekoli dejanske politike. Seveda tudi ekonomska plat covida terja in bo še terjala resne človeške žrtve in najslabši odgovor je neka srednja miškulanca, kjer bo žrtev sicer še več, a glavno, da bodo uravnotežene, »na obeh straneh«. Absolutno se je treba ta hip ukvarjati z obojim, ampak ne v smislu enega na račun drugega. Tovrstno zoperstavljanje ekonomije in solidarnosti nas je sploh pripeljalo sem, kjer smo, zato bi se morali intenzivno ukvarjati s tem, kako stvari postaviti drugače. Saj tu ni le covid. Klimatske spremembe niso čudežno izginile, socialne neenakosti in razkoli so se še poglobili, po neoliberalizmu sploh ni več treba pljuvati, ker se je sam po sebi izčrpal, in profit kot gonilo že sam aktivno išče »spremembe«, nove, druge načine, kako se ohraniti kot temeljni poslovni model…

Čas je, da levica v ekonomiji neha videti svojega sovražnika oziroma bolj ko ne vulgarno, tehnično vprašanje. Ker ekonomija je tudi vprašanje idej in okvirov, v katerih razmišljamo. Bom rekla zelo poenostavljeno: možna je tudi solidarnostna ekonomija. Seveda je velik problem, kako izvesti premik na tej ravni. Nimam enostavnega odgovora. Ampak dejstvo, da se dosedanji sistem evidentno sesuva, restrukturira, bi moralo odpreti kakšno vstopno točko, priložnost za zasuk drugam, preden se mašinerija profita rekonsolidira in zapre na neki še nepredstavljivo nižji ravni.

Vir: Dnevnikov Objektiv

%d bloggers like this: