Otroci, ki jih starši varajo z družbenimi omrežji

Tale Mazzinijeva kolumna mi še vedno odmeva v glavi. Malce zaradi genialnega naslova in seveda odličnega teksta, malce pa zaradi slabe vesti… Najbrž se vsi čutimo malce osramočeni pred ogledalom, ki nam ga je podstavill Mazzini. Toda spodbudil je spremembo. In če bi za vsako minuto pozornosti, ki je bodo otroci zaradi te kolumne dobili več, Mazzini dobil po 1 cent, bi močno obogatel.

Pravzaprav bi moral opaziti že zvoke, a priznam, nisem. Otrok je komuniciral z mamo, mama pa vračala z nekakšnimi “aha, da, aha,” bolj kot uradnik, ki ste ga zmotili sredi važnega opravila. Ko sem končno postal pozoren in ju pogledal, se je otrok v svojem privzdignjenem vozičku z rokami in obrazom, s celim telesom boril za mamino pozornost. Saj veste, nasmehi in mrščenja, grimase in razburjenje. Mama je odgovarjala, a nekako mimo – tako sem najprej pomislil –, z zamudo oziroma narobe.

Nekaj čudnega je bilo v tem prizoru in nisem doumel, dokler nisem vstal. Zaradi prekrižane noge nisem videl, da mama ne gleda dojenčka, marveč telefon, očitno zatopljena v globoko izmenjavo sporočil ali – glede na utripanje palca – pregledovanje Instagrama, in da je njeno odzivanje mešanica odzivov na zaslon in zelo malo na svojega potomca.

Tisto, čemur sem bil priča v parku, je bila ravno (spodletela) ura učenja. Otrok je iskal stik z materjo in ga občasno celo našel. Otrok pokaže žalost, mama pa se razveseli sporočila na telefonu. Otrok se prilagodi veselju, a mama je že pri naslednjem sporočilu. Nakar gre mama pregledovati družbena omrežja in hitro lista fotografije, obraz ji prekrije monotona zdolgočasenost, kar je edini odgovor, ki ga otrok dobi na cel niz svojih različnih čustvenih poskusov.

Učenje čustev v rani dobi je igra zrcaljenja med odraslim in otrokom. Tu pa so bili vpleteni trije. Mama je bila v zakonski zvezi z internetom, otrok pa je bil občasni ljubimec, s katerim si je popestrila dolgočasje vsakdana.

V parku pa sem bil priča nečemu čisto drugemu: napačni izmenjavi čustev. O tem pa nisem še našel raziskav. Kar pomeni, da ta trenutek po celem svetu poteka izjemen poskus: kakšni bodo otroci, ki se bodo čustva naučili, a narobe oziroma nekonsistentno: enkrat bo nasmeh vrnil prezir, drugič pa odobravanje?

Otroci pošljejo signal, dobijo pa naključen odgovor (pač glede na stanje zaslona). Bo torej zanje svet še manj predvidljiv, bodo anksiozni in negotovi odrasli?

Vir: Miha Mazzini, Siol

%d bloggers like this: