Rudi Seljak je v Sobotni prilogi Dela dobro opisal pravne dileme glede postopkov zamenjave direktorja SURS. Opozoril je na negativne posledice načina zamenjave iz vidika verodostojnosti objavljenih statističnih podatkov v bodoče. Hkrati pa je opozoril na to, kako zlahka nekdo na visoki funkciji napačno interpretira statistične podatke (bodisi iz neznanja, bodisi iz politično-populističnih vzgibov). Podobno kot jaz pred enim tednom je opozoril, da Lahovnik ni imel nobene osnove za navedbe, da bi lahko k manjšemu padcu BDP v prvem četrtletju pripomogli vladni ukrepi.

Ker je vlada političen organ, ta zapis pa noče polemizirati na politični ravni, se obračam na vodjo strokovne skupine in njegove vrhunske ekonometrike in jih sprašujem: Ali se, gospodje, sploh zavedate, kaj ste s svojim dejanjem povzročili? Ali se zavedate, da ste z izsilitvijo problematične, mogoče celo nezakonite razrešitve z eno samo potezo uničili dvajset, trideset let truda vseh, ki delujemo na področju uradne statistike in se neprestano trudimo za popolno strokovno neodvisnost? Puff … z eno potezo je šlo vse v zrak. Težko se bo zdaj znebiti videza pristranskosti. Vsaj v bližnji prihodnosti, dokler bo na oblasti vlada, ki je zamenjavo izvedla, bo vsak objavljen podatek lahko zbujal dodaten dvom o njegovi verodostojnosti.

…

Torej, od zdaj naprej lahko pričakujemo, da bosta vsak podatek in njegova interpretacija deležna še posebne kritične presoje zainteresirane javnosti. Politično neustrezna interpretacija statističnega podatka je v resnici prav tako nevarna kot neustrezen podatek sam. Saj navsezadnje za primer vprašljive uporabe naših podatkov ni treba iti daleč.

Nadaljujte z branjem→

Springsteenova izjemna glasbena upodobitev zgodbe o policijskem nasilju – o uboju 23-letnega imigranta Amadouja Dialla iz Gvineje, ki so ga – neoboroženega – prerešetali štirje policisti z 41 streli.

.

Nadaljujte z branjem→

Težko je reči, da je sedanja vlada popolnma neučinkovita. Je izjemno učinkovita – v napačnih smereh. Pri menjavah vodilnih v ključnih institucijah. Pri nastavljanju ljudi na čelo ključnih institucij, ki imajo vsi, praktično brez izjeme, kriminalno ali vsaj moralno hudo sporno zgodovino. Pri korupciji in klientelizmu. V boju proti medijem. Pri širjenju sovraštva in nestrpnosti, …, In pri širjenju slabega slovesa v tujih medijih.

Nazadnje nas je ta nova vlada, končno, prinesla tudi v The Economist, liberalni tednik s 170-letno tradicijo. Na žalost tja nismo prišli zaradi pozitivnega primera uspešnosti, pač pa kot zaščitniki pred “barbari na vratih” EU. Kot Obanova druga enklava sredi Evrope.

No, te “časti” nam res ne bi bilo treba.

But its politics are ugly. Its society is riven by divisions as deep as those elsewhere in Europe. Anuska Delic, an investigative reporter who in 2011 exposed neo-Nazi links to Mr Jansa’s party, says he is bent on making the country another “illiberal democracy” in the mould of neighbouring Hungary under his friend Viktor Orban.

If that were to happen, it would be unlikely to do so quickly, since Mr Jansa has only a wafer-thin majority in parliament. In any event, like Mr Orban, he reckons he knows who his enemies are—and is determined to bring them down.

First in his line of fire are Slovenia’s public broadcaster and parts of the press. Some of the media outlets that support him are part-owned by Hungarian friends of Mr Orban. Among their targets, as in Hungary, is the liberal billionaire philanthropist George Soros. Another butt of Mr Jansa’s hostility is the judiciary. “Key functions” of it, he says, are controlled by people determined “to protect the elite, the deep state, economic crime and tycoon networks”. They are an “octopus of clientelism”. Every Friday several thousand people, fearing a slide into autocracy, protest against him by biking around Ljubljana, the capital.

Nadaljujte z branjem→

Tej Gonza

Ekonomske krize naj bi odprle priložnosti za sistemske spremembe. Vendar že nekaj desetletij kriza raje utrdi družbeni sistem, kot da bi ga odnesla. Čeprav širše družbene in ekonomske posledice koronakrize šele pričakujemo, se že danes zdi, da bo podobno tudi s to krizo. Zakaj? Veliko ljudi krivi neoliberalizem.

Neoliberalizem je postal žalitvena krilatica, ki nam jo izmenično servirajo mediji, politiki, profesorji, internetni komentatorji – še papež Frančišek je pred časom udarjal po neoliberalnem kapitalizmu. In čeprav je praktično nemogoče najti nekoga, ki bi se samo-identificiral kot apologet neoliberalizma, zadnjih nekaj desetletij na volitvah izbiramo samo neoliberalne stranke.

Neoliberalizem je državna institucionalizacija neenakosti v priložnosti.

V teoretskem žargonu bi lahko rekli, da neoliberalizem definira Overtonovo okno; navidezni okvir volivcem sprejemljivih politik, ki se nahajajo v razširjeni sredini strankarskega spektra. Overtonovo okno se skozi zgodovino premika – v svetlih obdobjih v eno smer, v temnejših v drugo –, vse od 80-ih let prejšnjega stoletja pa je v ekonomskem smislu daleč na desni.

Nadaljujte z branjem→

Če so podatki o porabi električne energije (EE) za tretji delovni teden v maju kazali, da se je gospodarska aktivnost trendno izboljševala (poraba EE je zaostajala za lansko “le še” za slabih 11%), pa podatki za zadnji teden maja kažejo ponovno poslabšanje trenda aktivnosti. Poraba EE v zadnjem majskem delovnem tednu je glede na lanskoletni isti teden zaostajala za dobrih 14%, kar je na ravni odstopanja v prvem tednu v aprilu. 

Podatki za naslednje tedne bodo pokazali, ali gre za le krakotrajno oscilacijo navzdol ali pa se je gospodarsko okrevanje zaustavilo.

Spodnja slika pove več kot vsak komentar. Za manj vešče pa je zraven še komentar Adama Tooza. Res ekonomski dizaster.

Mariana Mazzucato in Giulio Quaggiotto sta upravičeno kritična do praks nekaterih razvitih držav, na čelu z V. Britanijo in ZDA, ki  v mantri “zmanjševanja države” in “stradanja zveri” s prakso javno-zasebnih partnerstev (JZP) in koncesij outsourcale nekatere ključne javne storitve: od tehnologije, do zdravstva in oskrbe starejših. JZP so, kot sem tukaj že večkrat pokazal, itak eden največjih sodobnih nategov, s katerimi služijo le zasebne finančne ustanove in konzultantske hiše. Pod pretvezo, da je treba zmanjšati javne izdatke, vlade (in občine) sklenejo dolgoročne pogodbe z zasebnimi ponudniki, kar na prvi pogled polepša bilance, ker ni investicijskega odhodka, vendar pa nato 20 ali 30 let prihajajo visoki računi od zasebnikov. Skupen strošek investicije ali izvajanja neke javne storitve prek JZP pa je občajno nekajkrat dražji, kot če bi država sama investirala v nek projekt ali sama organizirala neko javno storitev. Ker pač lastniki zasebnih ponudnikov zahtevajo visok donos, ta pa ne sme biti manjši od 8-10% na letni ravni.

Toda finance so samo en vidik problema outsourcanja storitev. Ključni problem se pokaže v slabši kvaliteti zasebnih storitev (dobiček pred skrbjo za kvaliteto) ter v izrednih razmerah. V slednjih države, ki so outsourcale ključne javne storitve, niso v stanju hitro reagirati na razmere in zagotoviti ustrezne ravni storitev. Korona kriza je bila dober test, pokazala je, da so se s situacijo bolje soočile države z več javnega zdravstva in z boljšo organizacijo vseh drugih osnovnih sistemov v državi. Vlade iz držav s filozofijo “majhne države” so podcenjevale problem, pričakovale, da se bo čudežno rešil sam in tako zaradi nepripravljenosti plačale višjo ceno v obliki človeških življenj.

Nadaljujte z branjem→

Začne se kot New Order, nadaljuje kot Siddharta v “Ledena” (in pričakuješ “Nekaj v tvojih je očeh…”) ter se prelevi v Billyja Idola, ki preigrava New Order. Zelo poslušljivo.

Tale članek raziskovalcev IMF o lekcijah japonske shrinkonomics (ekonomike zmanjševanja populacije in gospodarstva) je veliko obetal.

Vendar se je izkazal kot precejšnje razočaranje, saj je očitno, da raziskovalci IMF japonske situacije ne razumejo najbolje. Zaradi padajoče demografije še vedno pleteničijo o potrebnih strukturnih reformah in zmanjševanju pokojninskih beneficij za prebivalstvo ter o potrebi po povečanju imigracij, da bi tako dvignili japonsko gospodarsko rast. Vendar se nič od obojega ne bo zgodilo, niti ni potrebno.

Nadaljujte z branjem→

Včasih ti pesem, ki si jo čez dan slišal na radiju v avtu, ves dan ne gre iz ušes. Meni še vedno zveni tale “Shine”.