Moje simualcije kažejo, da se zaradi boja proti širjenju koronavirusa utegne slovenski BDP letos zmanjšati med dobrimi 6% (če bo kriza blažja) in 14% ali več (če bo kriza daljša):

Nadaljujte z branjem→

Ameriška vlada je že najavila, da preučuje možnost, da bi kot protiukrep za padec povpraševanja vsakemu državljanu nakazala po 1,000 dolarjev mesečno (klasični helikopterski denar). V ZDA je tak ukrep zaradi drugačne delovne zakonodaje morda smiseln, saj zaposleni nimajo pravice niti do nadomestila za bolniško odsotnost. V Evropi je tak ukrep v času popolnega zaprtja meja, gospodarstva in ljudi v karantene manj primeren (razen za samozaposlene in prekarno zaposlene), saj delovna zakonodaja omogoča plačo za čas čakanja na delo, hkrati pa ljudje zaradi karanten in zaprtja trgovin tudi fizično ne morejo več trošiti. Ti transferji bi se prelevili v varčevanje, torej ne bi opravili svoje naloge.

Vendar pa je helikopterski denar v tem trenutku smiseln za podjetja. Ključni cilj vlad je, da se ob začasnem padcu gospodarske aktivnosti ohranijo delovna mesta. Zato so vse vlade sprejele podobne ukrepe, s katerimi neposredno (s sofinanciranjem dela plače zaposlenih na čakanju) ali posredno prek odloga ali odpisa plačil socialnih prispevkov za zaposlene sofinancirajo stroške dela podjetij. Vendar morajo podjetja še vedno zagotoviti sredstva za plačilo neto plač. Ob eno- ali dvo-mesečnem izpadu prodaje lahko podjetja morda še zdržijo tako izgubo. Če pa se bo kriza podaljšala, bodo podjetja prisiljena odpuščati, s čimer bodo breme stroškov zaposlenih prevalila na proračune.

In tukaj se potem zastavi (za nekatere) heretično vprašanje: zakaj ne bi vlade podjetjem v celoti pokrile izpada proizvodnje oziroma prodaje zaradi boja proti širitvi korona virusa? In zakaj ne bi v ta namen uporabili “denarja”, ki ga ECB z namenom ustvarjanja inflacije vsak mesec porabi za nakupe obveznic na trgu?

Saj res, zakaj ne?

Nadaljujte z branjem→

Bine Kordež

Pričakovano zmanjšanje gospodarske aktivnosti ter stroški v zvezi s sanacijo razmer epidemije, bodo imeli razumljivo velik vpliv tudi na državni proračun oz. na javne finance. Seveda so vse ocene ta trenutek zelo nezanesljive, a poskusi izračuna učinkov vsekakor niso odveč, saj odpirajo finančni okvir, v katerem bomo iskali rešitve. Pri tem izhajam tudi iz Damijanove ocene različnih scenarijev upada BDP in na podoben način sem ocenil tudi pričakovane izpade prilivov v državne blagajne.

V prvi tabeli so tako ključne številke državnega proračuna za zadnji dve leti (zaradi primerjave), dve oceni za letošnje leto (osnovna in pesimistična), dodan pa je tudi stolpec trenutno sprejetega proračuna za letošnje leto. Nato pa so izračunane še nominalne in odstotne razlike teh scenarijev glede na podatke lanskega leta. Struktura proračuna v tabeli je sicer nekoliko drugačna, kot se običajno prikazuje. Najprej so osnovni davčni viri ter redni izdatki države za plače, material in socialne transferje. Pri teh postavkah je med leti manj nihanj in njihov rezultat je bolj predvidljiv. Nato pa so dodani učinki sredstev iz EU in investicije, kjer pa so prisotna večja letna odstopanja. Na osnovi tega je ugotovljen primarni proračunski rezultat, po odbitku obresti pa še končni proračunski presežek ali primanjkljaj države.

Nadaljujte z branjem→

John Ioannidis, sicer po stroki epidemiolog in profesor na univerzi Stanford, je leta 2005 šokiral akademsko javnost z raziskavo, ki je dokazovala, da je večina rezultatov znanstvenih študij napačnih (ker ne upoštevajo v zadovoljivi meri moči statistične povezave), leta 2016 pa je dokazoval, da je večina kliničnih testov v medicini napačno ocenjenih.

No, v svežem komentarju pa je Ioannidis podvomil v ustreznost drastičnih ukrepov držav glede omejevanja širitve koronavirusa, saj pravi, da nimamo dovolj zanesljivih podatkov, na podlagi katerih bi lahko sprejemali tako drastične odločitve. Število ugotovljenih okuženih nam namreč nič ne pove o razširjenosti okužbe v populaciji, saj testi niso bili narejeni na reprezentativnem slučajnem vzorcu (kot denimo ankete). Pravi, da morda sprejemamo preveč drastične ukrepe glede na potencialne človeške žrtve, sploh če je smrtnost bistveno nižja, kot se danes prikazuje. In da nihče ne ve, koliko časa bo treba držati meje zaprte, ljudi držati v karantenah in imeti zaprta podjetja. Če bo to trajalo leto ali nekaj let, so lahko ekonomski in družbeni stroški enormni – glede na najhujše možne posledice v obliki človeških življenj – saj lahko pride do kolapsa gospodarstev, družbenih neredov in vojn, da o učinkih na mentalno zdravje ljudi ne govorimo.

Nadaljujte z branjem→

Čeprav so mnogi v Evropi korona krizo ob izbruhu virusa v Wuhanu podcenjevali, pa bodo njeni negativni učinki  hujši, kot je bil učinek Velike recesije v letu 2009. Nekateri podatki za Kitajsko kažejo, da je industrijska proizvodnja v prvih dveh mesecih 2020 upadla za četrtino ali celo za tretjino. Za ostale države je izbruh krize v Wuhanu in karantena celotne regije Hubei najprej pomenila zgolj ponudbeni šok zaradi prekinitve oskrbovalnih verig. Ko pa se je virus razširil v evropskih državah in ZDA in za seboj potegnil ukrepe karanten, postopnega zaprtja storitvenih in proizvodnih podjetij in zaprtja meja, pa se je korona šok spremenil kombinacijo povpraševalnega in ponudbenega šoka.

V času karantene bodo potrošniki za mesec, dva ali celo dlje odložili nakupe nenujnih dobrin (vse razen živil in zdravil), in vprašanje je, ali jih bodo tudi kasneje realizirali. Na drugi strani se z zaprtjem meja prekinjajo tudi izvozno-uvozni tokovi. Tista podjetja, ki ostajajo odprta (v živilski in farmacevtski industriji), ne morejo priti do potrebnih inputov, hkrati se je zmanjšalo tuje povpraševanje in tega izpada zelo verjetno ne bo mogoče nadomestiti. Gre za trajni izpad. Podobno negativni bo neposredni učinek v trgovini, gradbeništvu, gostinstvu in turizmu, medtem ko bodo ostale panoge (od finančnih, IKT do tehničnih storitev) deležne posrednih negativnih učinkov zaradi upada povpraševanja v neposredno prizadetih panogah.

Nadaljujte z branjem→

Bill Gates (2015): Če bo v naslednjih desetletjih kaj ubilo več kot 10 milijonov ljudi, to ne bo vojna, ampak zelo kužen virus. … Nismo pripravljeni na naslednjo epidemijo. Gates:

There’s no need to panic … but we need to get going”, to put all our good ideas into practice, from scenario planning to vaccine research to health worker training in order to be ready for the next outbreak. We’ve actually invested very little in a system to stop future epidemics. Actually, things got a lot worse. In the past few years, a ton of funding toward disease security programs was slashed.

.

Now, Bill & Melinda Gates Foundation have paid for 15,000 medicinal molecules to be shipped to a leading laboratory in Belgium to be tested as a potential cure to the coronavirus. The biosafety laboratory in Leuven is one of the few facilities in the world able to test thousands of molecules at high speed. We do not expect a miracle cure but that any sign of inhibition of the Covid-19 disease would be considered a significant breakthrough. Prof Johan Neyts said: “A bit is also good. Or even better: a few substances that inhibit a little, and which we can then combine.”

Kot sem pisal prejšnji teden – če kaj, bo ta korona kriza počistila z neoliberalizmom in rehabilitirala državo in javne sisteme. Korona kriza bo v vsej razsežnosi pokazala, da neoliberalizem bankrotira, ko se sooči z malce bolj turbulentnimi časi. Zasebniki, ki na vsakem koraku pljuvajo čez državo kot glavni problem in zahtevajo nižje davke, pa ko prvič zakihajo, prijokajo k državi naj jim pomaga. Zasebne ustanove, kot so bolnišnice, se nočejo ukvajati s primeri, ki ne prinašajo dobička, in preprosto zaprejo vrata, ko pride do izbruha pandemije.

In šele takrat se zavemo, kako pomembni so javni sistemi – javno zdravstvo, civilna zaščita, policija, vojska, državne blagovne rezerve itd. In kako pomembno je javno financiranje raziskovanja, sploh pa temeljnega raziskovanja, na vseh področjih. Včeraj je nekdo objavil odličen tvit v smislu: nogometašem tipa Ronaldo plačujejo stotine milijonov evrov in milijone evrov na tekmo, mlade znanstvenike pa po 1,300 evrov, zdaj pa pričakujete od teh mizerno plačanih znanstvenikov, da vam najdejo cepivo proti virusu. In povsem enako velja za druge javne sisteme – od zdravstva in šolstva do civilne zaščite, policije, vojske itd. Vsi mizerno plačani, vendar edini, ki opravljajo svoje storitve tudi v slabih in najhujših časih, ko se vsi ostali poskrijejo pod mizo ali zbežijo v luksuzna bivališča na svojih otočkih.

Joseph Stiglitz je odlično popisal, kako je Donald Trump v nekaj letih uničil ameriški vladni center za nalezljive bolezni, zdaj pa so ZDA popolnoma nepripravljene na izbruh koronavirusa.

Nadaljujte z branjem→

https://twitter.com/donmoyn/status/1239239417715396609

Brilijanten nagovor singapurskega predsednika vlade o koronski krizi, ki daje državljanom občutek, da vlada obvladuje zadeve in ki državljane hkrati povezuje.

Vladna sprememba pristopa k ocenjevanju števila okužb, in sicer manj testiranj, število okuženih se ugotavlja za nazaj iz števila pacientov v intenzivni negi, je zelo problematična. Ob predpostavki na podlagi empiričnih dejstev iz drugih držav, da je v intenzivni negi v povprečju 5% (na testu ugotovljenih) okuženih in glede na to, da naj bi bili včeraj ob 16. uri 4  pacienti v intenzivni negi, bi po tej metodologiji bilo pri nas včeraj 80 okuženih (uradno pa jih je bilo 181 po podatkih ob 11. uri, in sporočenih ob 14. uri). Ta metodologija torej zaenkrat, v tej otroški fazi epidemije, močno podcenjuje dejansko število okuženih. Kaže na stanje izpred 2 do 3 dni.

Če vemo, da je tipični potek razvoja resnih okužb, ki zahtevajo hospitalizacijo (na podlagi številnih študij) naslednji: inkubacija 4 dni po okužbi, oteženo dihanje 6 dni po okužbi, hospitalizacija 8 dni po okužbi, priključitev na dihalne naprave 10 dni po okužbi (individualni primeri lahko tudi odstopajo od tega tipičnega poteka), bomo torej po novi metodologiji vlade za okužbo izvedeli šele 8. dan in ne 6. dan po okužbi. O številu okuženih pa bomo sklepali na podlagi števila pacientov 10. dan po okužbi. To pa pomeni vsaj 2 do 4-dnevni zamik glede informacije o tem, koliko bi lahko bilo vseh okuženih.

Drugi problem te metodologije pa je, da se zanaša na empirične ugotovitve iz drugih držav. Te pa temeljijo na statistikah, dobljenih prav na testiranju (torej na številu na testih ugotovljenih okuženih) in ne na dejanskem številu okuženih, saj slednjega podatka nihče ne pozna. To pomeni, da bi se po novi uradni metodologiji samo približali podatkom, ki bi jih dobili na testih – vendar, in to je ključno – z 2 do 4-dnevnim zamikom.

Nadaljujte z branjem→