Vladna sprememba pristopa k ocenjevanju števila okužb je zelo problematična

Vladna sprememba pristopa k ocenjevanju števila okužb, in sicer manj testiranj, število okuženih se ugotavlja za nazaj iz števila pacientov v intenzivni negi, je zelo problematična. Ob predpostavki na podlagi empiričnih dejstev iz drugih držav, da je v intenzivni negi v povprečju 5% (na testu ugotovljenih) okuženih in glede na to, da naj bi bili včeraj ob 16. uri 4  pacienti v intenzivni negi, bi po tej metodologiji bilo pri nas včeraj 80 okuženih (uradno pa jih je bilo 181 po podatkih ob 11. uri, in sporočenih ob 14. uri). Ta metodologija torej zaenkrat, v tej otroški fazi epidemije, močno podcenjuje dejansko število okuženih. Kaže na stanje izpred 2 do 3 dni.

Če vemo, da je tipični potek razvoja resnih okužb, ki zahtevajo hospitalizacijo (na podlagi številnih študij) naslednji: inkubacija 4 dni po okužbi, oteženo dihanje 6 dni po okužbi, hospitalizacija 8 dni po okužbi, priključitev na dihalne naprave 10 dni po okužbi (individualni primeri lahko tudi odstopajo od tega tipičnega poteka), bomo torej po novi metodologiji vlade za okužbo izvedeli šele 8. dan in ne 6. dan po okužbi. O številu okuženih pa bomo sklepali na podlagi števila pacientov 10. dan po okužbi. To pa pomeni vsaj 2 do 4-dnevni zamik glede informacije o tem, koliko bi lahko bilo vseh okuženih.

Drugi problem te metodologije pa je, da se zanaša na empirične ugotovitve iz drugih držav. Te pa temeljijo na statistikah, dobljenih prav na testiranju (torej na številu na testih ugotovljenih okuženih) in ne na dejanskem številu okuženih, saj slednjega podatka nihče ne pozna. To pomeni, da bi se po novi uradni metodologiji samo približali podatkom, ki bi jih dobili na testih – vendar, in to je ključno – z 2 do 4-dnevnim zamikom.

Problem nove metodologije je torej v tem, da na njeni osnovi kasneje dobimo podatek o hitrosti širitve okužbe (saj do hospitalizacije pride šele, ko se simptomi zaostrijo). Ažurno testiranje je torej načeloma boljši pristop od tega novega, ker pristojnim daje bolj ažurne informacije o hitrosti širjenja okužbe. Ažurno testiranje priporoča tudi Svetovna zdravstvena organizacja (WHO). Njen predsednik je jasno poudaril, da je kot preventiva potrebna kombinacija VSEH ukrepov: umivanje in dezinfekcija, testiranje, samoizolacija in karantena. Uporaba zgolj posamičnih ukrepov je manj učinkovita! Glede testiranja pa: “Vsak primer, ki ga najdemo in obravnavamo, omeji širjenje epidemije. Ne morete se boriti proti virusu, če ne veste, kje je. Zato najdite, izolirajte in ustrezno zdravstveno obravnavajte vsak primer, da pretrgate verige prenosov virusa.

Če povzamem, ključni problemi odločitve za netestiranje je v tem,

  1. da vladi in zdravstvenim centrom ne daje informacij, kje se okužba širi,
  2. da o številu (ugotovljenih) okužb, ki bi bi jih dobili s testi, sklepamo za nazaj z 2 do 4-dnevnim zamikom,
  3. da okuženi ne vedoč, da so okuženi, širijo virus naprej, in
  4. da ljudem daje lažno varnost, da je razširjenost okužbe nizka, s tem pa zmanjšuje njihovo samozaščitno delovanje.

Nestestiranja zmanjšuje učinkovitost boja proti okužbi.

Hkrati pa seveda tako javnost kot tudi mednarodna skupnost in mednarodne organizacije ne dobivajo več relevantnih podatkov o razširjenosti okužbe v naši državi. Vladna odločitev torej pomeni nekakšen embargo na te podatke, kot je bila odločitev sovjetske vlade leta 1986, da ne obvešča mednarodne javnosti o nesreči in posledicah nesreče v Černobilu. S tem res nikomur ne koristimo, razen da kratkoročno privarčujemo nekaj denarja. Na dolgi rok pa zaradi hitrejše širitve okužb bistveno povečuje potrebna sredstva in stroške boja proti koronavirusu.

Torej, smiselno je, da se opravi čim več testov in da se teste naredi čim bolj dosegljive in varne (drive-thru sistem).

One response

  1. Dva dni nazaj so pokazali, da lahko testirajo 1300 ljudi dnevno. Včeraj so jih testirali samo 787.
    Res ne razumem, zakaj ne izkoristijo vsaj te kapacitete, ki jo imajo.

%d bloggers like this: