Stanko Štrajn

TV Slovenija je pri poročilih 6.11.2019 objavila vest, da je Državna revizijska komisija ( v nadaljevanju DKOM) zavrnila predlog 2TDK za razrešitev imenovanih izvedencev gradbene stroke-profesorja in docenta gradbene fakultete Univerze v Mariboru, ki sta po sklepu DKOM dobila naročilo, naj za 15.000 evrov strokovno ugotovita koliko je visok in dolg podporni zid, ki ga je ponudnik konzorcij MARKOMARK NIVAL navedel kot izpolnitev zahtevane reference po razpisnih pogojih naročila za oddajo izgradnje mostu preko doline Glinščice na projektu izgradnje drugega tira Divača-Koper.

2TDK je tri tedne po imenovanju izvedencev, po tem ko sta izvedenca očitno pristopila k izvedenskemu delu in sta vlagatelj revizije in 2TDK očitno založila vsak po 7.500 evrov za izvedbo meritve višine zidu, predlagal njuno izločitev, ker bi naj imenovana izvedenca bila pristranska, ker sta univerzitetna učitelja na fakulteti, na kateri je diplomiral tudi eden od direktorjev članov konzorcija MARKOMARK NIVAL.

Nadaljujte z branjem→

Ukrepi Banke Slovenije (BS) iz prejšnjega tedna z omejitvijo bančnega kreditiranja gospodinjstev s potrošniškimi in stanovanjskimi krediti so tako v javnosti kot v drugi veji ekonomske politike – vladi – poskrbeli za precej nejevolje. S temi ukrepi je namreč BS tretjini gospodinjstev, in to tistim socialno najšibkejšim in mladim, močno omejila ali celo popolnoma odvzela možnost financiranja nakupa trajnih potrošnih dobrin, saniranja stanovanj in reševanja njihovega stanovanjskega problema. Ukrep sam po sebi bo srednjeročno poslabšal socialni položaj mladih in socialno šibkejših gospodinjstev, saj ti tega položaja brez možnosti zadolževanja objektivno ne morejo rešiti. Vplival bo tudi na dodatno ohlajanje gospodarstva. Če je verjeti oceni Umarja, naj bi se zaradi tega ukrepa zasebna poraba in s tem BDP zmanjšala za okrog 200 mio evrov oziroma okrog 0.4% BDP.

S tem ne želim dodatno polivati gnojnice po BS, pač pa zgolj ugotavljam dejstva. BS ima seveda vso pravico, tako po zakonu o BS kot po Pogodbi o Evropski uniji, da avtonomno izvaja ukrepe na področju monetarne politike. In BS je lahko da povsem upravčeno sprejela te dokaj drastične omejitvene ukrepe na področju kreditiranja gospodinjstev. BS je dve leti opozarjala poslovne banke na hitro dinamiko kreditiranja gospodinjstev in na potrebno omejevanje te rasti zaradi naraščajočih tveganj, ki sledijo kreditnemu bumu. V času, ko se gospodarska rast značilno ohlaja, v Nemčiji pa se je že povsem ohladila, je nadaljevanje hitrega trenda kreditiranja nakupa trajnih potrošnih dobrih z ročnostjo nad 5 (in vse do 12 let) brez zadovoljivega zavarovanja seveda za banke naraščajoče tvegano. Ker se poslovne banke na priporočila BS o kreditnem samoomejevanju niso odzvala (in odzvala se niso, ker je zanje potrošniško kreditiranje po skoraj oderuških obrestnih merah neprimerno bolj donosno od stanovanjskega kreditiranja ali kreditiranja podjetij), je obvezujoč ukrep BS – tudi če morebiti naraščajočeega tveganja ne ocenjujemo povsem enako – po svoje upravičen.

Vendar tudi če je ukrepanje BS upravičeno, sta z njim povezana najmanj dva problema.

Nadaljujte z branjem→

Tej Gonza

Bumerang nasilne in nepremišljene privatizacije nekaterih državnih podjetij se vrača. Tuje lastništvo strateških slovenskih podjetij je ekstremna oblika odsotnega lastništva, kar pomeni, da lastniki niso aktivni del poslovanja, včasih pa v lastništvo celo vstopijo brez potrebnega znanja o industriji. V teoriji tuje (in odsotno) lastništvo služi kot dotok svežega kapitala. In včasih je res tako. Vendar pa se je v Sloveniji že prepogosto izkazalo, da je resnica lahko povsem nasprotna. Tuji investitorji običajno nimajo nobenih posebnih interesov za dobrobit slovenskega gospodarstva in slovenskih delavcev – v igri so zaradi denarja. To seveda ni ilegalno. Zakaj je sploh kdo presenečen, ko tuji lastniki zasledujejo svoje motive, kot smo pred kratkim na primer videli v primeru Adrie, morda bomo kmalu tudi v primeru Mercatorja?

Če piščance prodaš lisici, lahko kriviš lisico za njeno lakoto?

Nadaljujte z branjem→

Bine Kordež

V preteklih dneh je veliko razburjenja povzročil ukrep Banke Slovenije, s katerim so zaostrili pogoje kreditiranja fizičnih oseb. V Banki so bili pozorni predvsem na relativno visoko rast potrošniških kreditov (11 % letno), izpostavili pa so tudi skrb, da se kreditodajalci ne bi preveč zadolžili. Omejili so namreč višino obroka posojila glede na višino plače. Kreditodajalcu mora ostati najmanj minimalna plača, v primeru skrbi za otroke, pa še več. Tudi Banka Slovenije opozarja na pričakovano ohlajanje gospodarstva in s tem povečana tveganja (možnost izgube službe, znižanje plače), zaradi česar naj bi bili ljudje bolj previdni pri zadolževanju.

Ena izmed osnovnih nalog Banke Slovenije (BS) je stabilnost finančnega sistema. To izvaja preko nadzora bank, katere morajo skrbeti za varno in skrbno poslovanje. Največja tveganja izhajajo iz prevelikega kreditiranja in neupoštevanja bonitet kreditojemalcev. To področje zato BS redno pregleduje, usmerja in postavlja tudi omejitve. Verjetno se lahko strinjamo z oceno BS, da odobravanje potrošniških kreditov na dobo 10 let in več najbrž ni nujno in prinaša določena tveganja v primeru zasuka gospodarskih gibanj. Tudi pretirana višina posojilnega obroka lahko ogrozi odplačevanje posojila, če bi se čez leta razmere poslabšale.

Vseeno pa dvomim, če je potrebno postavljati tako visoke omejitve pri višini kreditnega obroka, ki ljudem z nizkimi plačami praktično ne omogoča kreditiranja. Ravno tisti skupini, ki ima že tako težave z reševanjem stanovanjskega problema. Seveda mora ljudem ostati določen znesek za tekoče življenjske stroške, a pri tem si pogosto pomagajo tudi z drugimi finančnimi viri (kakšni dodatni zaslužki, pomoč staršev). S tega vidika je najbrž preveliko zaostrovanje kreditnih pogojev vseeno pretirano, posebno ker ne upošteva celotnega položaja posameznika.

Banka je ta ukrep pospremila tudi z oceno makroekonomskih razmer ter poudarjanjem slabih izkušenj iz preteklosti. A potrebno je navesti, da banke pri posojilih gospodinjstvom večjih tveganj in izgub nikoli niso imele. Zato je zanimivo pogledati nekaj podatkov o tem, kaj se s posojili gospodinjstvov dogaja in kakšen je obseg teh posojil glede na druge države.

Nadaljujte z branjem→

Eden izmed ključnih delov izjave za MMC RTV Slovenija na temo ukrepov Banke Slovenije:

Banko Slovenije zanima samo stabilnost bančnega sistema in ona ne vodi socialne politike. S tega vidika je pač za Banko Slovenije ugodneje, da so ljudje v najemniških stanovanjih, kot pa da imajo lastne nepremičnine. Najem je manj tvegan z vidika banke, ker ta ni posodila denarja. Tisti, ki zapadejo v finančne težave, bodo prekinili najemniško pogodbo. Pri stanovanjski pogodbi pa bi bila vpletena še banka. Zato v tem primeru ne smemo iskati rešitev na strani Banke Slovenije, ki je pač zelo ozkogledna, gleda bolj računovodsko na te zadeve, bolj na stabilnost bančnega sistema. Rešitev je treba iskati na strani vlade, ki je odgovorna za socialna vprašanja, in to je njeno poslanstvo. Če bi bili obe instituciji modri, bi se pri tem ukrepu posvetovali in skupaj oblikovali neki program z obveznicami, tudi če ga ne bi javno objavili. Država bi v ta namen izdala obveznice, odkupila pa bi jih Banka Slovenije v okviru programa kvantitativnega sproščanja. Tako pa imamo zdaj dve neusklajeni instituciji, ki med seboj ne komunicirata, in na koncu bodo krajšo seveda potegnili tisti, ki nimajo rešenega stanovanjskega vprašanja.

Več o smiselnosti in primernosti tega pristopa BS pa zvečer.

V podporu Kordeževemu komentarju Ali nas je Češka res prehitela? in z namenom dodatne ilustracije spodaj navajam nekaj podatkov Eurostata o distribuciji dohodka v obeh državah (tukaj je vir podatkov). Iz Binetovega komentarja sledi, da se nam Češka v zadnjih letih (predvsem zaradi našega katastrofalno slabega menedžiranja posledic finančne krize po letu 2008) resda približuje, vendar zaostaja po absolutnih dohodkih na prebivalca, medtem ko nas je po pariteti kupne moči že prehitela.

Kordež je sicer pokazal, da se zadeve spremenijo, če upoštevamo razdelitev ustvarjenega BDP med zaposlene in lastnike kapitala, saj naši zaposleni še vedno dobijo precej več (tako v evrih kot po pariteti kupne moči). Vendar pa tukaj velja opozoriti še na distribucijo teh dohodkov znotraj populacije. Kot veste, je statistika hecna reč: če eni jedo samo meso, drugi pa samo kislo zelje, v statističnem povprečju vsi jemo segedin golaž. Zato je treba pogledati nekoliko globlje, kako se povprečni BDP na prebivalca porazdeli med prebivalstvom. Povprečni BDP na prebivalca je lahko zelo visok, vendar če je njegova porazdelitev zelo neenakomerna, bo tistim v spodnjem delu distribucije šlo bolj slabo (kislo zelje), tistim zgoraj pa odlično (meso).

Prva slika kaže medianski neto dohodek oziroma višino dohodka, ki ga dosega vsaj polovica prebivalstva. Merjen je v standardu paritete kupne moči PPS (upoštevanje ravni cen oziroma koliko lahko kupimo za dohodek). Slika kaže, da je ne glede na to, da je povprečni BDP na prebivalca po PPS na Češkem zadnja leta že višji, medianski neto dohodek gospodinjstev pri nas krepko višji – za več kot 2,500 PPS. Kar govori o tem, da so dohodki polovice prebivalstva pri nas (po kupni moči) krepko višji kot na Češkem, čeprav je tam povprečni BDP na prebivalca (tudi po kupni moči) višji. Pri nas so bodisi dohodki nekoliko bolj enakomerno porazdeljeni ali pa imamo močno socialno državo.

Nadaljujte z branjem→

Bine Kordež

V soboto smo lahko v Delu prebrali odmeven naslovni članek o tem, kako nas je Češka prehitela. Navedba sicer v stilu običajnega predstavljanja razmer, pa tudi češki BDP na prebivalca po kupni moči je zadnja leta dejansko višji od slovenskega. Izhodišče članka pa je bilo pravzaprav v tem, da je češki milijarder kupil POP TV in tudi to naj bi bil eden izmed “dokazov”, da so Čehi pred nami. Imajo namreč kar sedem milijarderjev, mi pa nobenega.

Menim, da navedeni podatki še ne pomenijo, da zato Čehi živijo v povprečju bolje od Slovencev kot se predstavlja v članku. Za takšno oceno je potrebno pogledati še kak dodatni podatek, ki pa te teze ne potrjuje. V nadaljevanju poskušam zato predstaviti nekaj dodatnih pogledov na položaj Slovenije v primerjavi s Češko, čeprav seveda tudi to ne more biti neka celovita analiza. Pričujoč tekst bi bil sicer dobro dopolnilo objave v Delu, a novinarji pač neradi objavljajo kake drugačne poglede – posebno še, če so napisani z moje strani. Ker pa gre za nekaj zanimivih podatkov, tudi objava na tem blogu najbrž ni odveč.

Številke o gospodarskih dosežkih je sicer vedno možno prikazovati na različne načine – odvisno od tega, kaj avtor želi sporočiti. V svojih pisanjih najbrž prevečkrat prikazujem bolj pozitivne strani, a to je pogosto odziv na zapise, ki pa se trudijo stvari prikazati v slabši luči kot so dejanske razmere. V sklop takšnih zapisov bi lahko šteli tudi omenjeni naslovni članek v Delu.

Nedvomno je posledice zadnje krize Češka precej bolje obvladala od Slovenije in njihov BDP na prebivalca po kupni moči je od leta 2013 višji. A to ne odraža standarda povprečnega prebivalca, ki je v Sloveniji vseeno kar nekaj višji. Iz svojih baz podatkov sem zbral nekaj značilnih indeksov, ki ponazarjajo položaj obeh držav.

Nadaljujte z branjem→

Spodnji članek iz The Economista lepo potrjuje mojo poanto v Iskanje vira za globalno segrevanje: Glejte v smeri globalizacije in Azije, da je v ozadju klimatskih sprememb dejansko v veliki meri globalizacija in prenos proizvodnje iz razvitih držav v Azijo, predvsem Kitajsko, kjer so svojo eksponentno industrializacijo poganjali z energijo iz premoga. Proizvodnja na Kitajskem je nekajkrat, celo 9-krat bolj umazana kot denimo v Evropi.

Zato so napori za zmanjševanje emisij CO2 v EU povsem jalovo početje, saj celotna EU emitira le dobro tretjino izpustov Kitajske in manj kot desetino globalnih izpustov, pa še ti trendi emisij so padajoči. Boj proti podnebnim spremembam je jalov, dokler se vanj ne vključi Azija, ki je odgovorna za več kot polovico izpustov toplogrednih plinov.

Ste se kdaj vprašali, kaj počnejo centralne banke Evrosistema (pod okriljem ECB) s tisoči miljardami evrov vrednimi (predvsem) državnimi in korporativnimi obveznicami, ki so jih odkupile v okviru politike kvantitativnega sproščanja (QE) (v žargonu ECB se sicer imenuje Asset Purchase Programme, APP)? Konec lanskega leta je bilo teh obveznic za 2,899 milijard evrov. Odgovor je preprost: Nič. Za ECB so to terjatve, ki sicer prinašajo obresti, slednje pa kot dobiček nacionalnih centralnih bank gredo načeloma nazaj v nacionalne proračune držav evroobmočja, ki te obresti plačujejo (se pravi, gredo iz levega v desni žep in nato spet nazaj v levi žep). ECB samih terjatev zaenkrat ne more vnovčiti, ker bi z njihovo prodajo sicer še bolj destabilizirala trg. ECB zgolj reinvestira dospele obveznice (ko obstoječe dospejo, jih nacionalne centralne banke zgolj zamenjajo z novimi, ki jih izdajo iste države). De facto (ne pa de iure) ECB te državne obveznice tretira kot obveznice brez dospetja. Kar po domače pomeni, da jih državam najbrž ne bo treba nikoli poplačati (ko zapadejo, države izdajo nove, ki jih na trgu v roku dveh mesecev spet odkupijo njihove centralne banke).

Za ECB je načeloma vseeno, kaj ima v bilanci namesto teh obveznic iz programa QE. Lahko bi šlo za 2,899 milijard kosov krompirja ali za 2,899 milijard kamnov. Lahko pa bi tudi šlo za 2,899 milijard evrov “koristnih” obveznic, denimo obveznic, ki bi jih države članice izdale z namenom, da financirajo izgradnjo in obnovo infrastrukture ali za energetsko prestrukturiranje v okviru boja proti klimatskim spremembam. Bi bilo kaj drugače, če bi šlo v osnovi za “infrastrukturne” ali “zelene” in ne za “navadne” državne obveznice? Ne bi.

Zakaj torej v bilanci ECB ni infrastrukturnih ali zelenih državnih obveznic? Razloga sta preprosta. Prvič, ker se države članice tega niso spomnile, ali bolje niso se želele spomniti, da bi izdale obveznice s primarnim namenom dograditi prometno infrastrukturo, financirati prehod na obnovljive vire energije ali stanovanja za mlade družine ipd. Njihove vlade doslej niso imele te ambicije ali pa so se izgovarjale na fiskalno pravilo. Čudno? In drugič, ker člani vodstva ECB namrgodeno gledajo, če kdo spregovori o “zeleni politiki QE”. Tako kot je ta teden Jens Weidmann, nekdanji uradnik nemškega finančnega ministrstva, ki je nato bil napredovan na mesto guvernerja nemške centralne banke in s tem ožjega vodstva ECB, protestiral pri novi predsednici ECB Christine Lagarde, ki je izrazila pričakovanje, da ECB “ozeleni” politiko QE.

Nadaljujte z branjem→

Odlična pesem prve radgonske punk zasedbe Brez milosti. Sicer nocoj tudi na 35-letnici radgonskega rocka.