• How to Rethink Capitalism – Simon Johnson
• It’s Time for German Fiscal Expansion – Jeffrey Frankel
• Avoiding Plutocracy Would Require a Political Change – Branko Milanovic on the Future of Capitalism
• Who Can Influence the ECB? – Stefan Gerlach
• The Crisis of Central-Bank Governance – Lucrezia Reichlin
• The Asianized World Has Arrived – Jonathan Woetzel & Jeongmin Seong
• Are Europe’s Economic Prospects Brighter Than They Appear? – Anatole Kaletsky

Ste ekonomisti na prihajajoči obrat gospodarskega cikla bolje pripravljeni kot na zadnjo krizo? Zdaj bolj enotno presojate, kaj je kriza in kdaj se kriza začenja?

“Ali smo ekonomisti zdaj kaj boljši in znamo krizo napovedati? Nismo, ker je to izjemno težko. Obstajajo sicer indikatorji, ki dva do tri četrtletja vnaprej nakazujejo, kaj se dogaja, in lahko denimo opazujemo, kako se z rastjo ali padcem naročil v gospodarskih družbah spreminjajo njihove potrebe. Napovedovanje krize je pa vedno težko.”

Velja podobno za nasvete, kako krizo reševati?

“Ključen problem današnjega dne je ujetost celega razvitega sveta v japonski scenarij. Tradicionalna znanja o tem, kako reševati poslovne cikle, ne veljajo več. Zato imamo danes zelo veliko idej o tem, kako iziti iz krize, konsenza ekonomistov, katero kombinacijo ekonomskih politik uporabiti za izhod iz krize, pa ni.”

Mar prevzemajo zato reševanje kriz v svoje roke politiki?

“Ne, kje neki, politiki so le še bolj zbegani. Zadnja desetletja so se tudi politiki strinjali, da je reševanje kriz prepuščeno zgolj monetarni politiki. Fiskalna politika je postala osovražena. Ekonomisti so namreč zastrupili politiko s tem, da se s fiskalno politiko ne sme pomagati pri reševanju poslovnih ciklov. Zato zdaj politiki nimajo nobene ideje, kaj storiti. Edini politiki, ki so imeli nove ideje in so jih uveljavili, prihajajo iz monetarne politike. To so centralni bančniki. Čutili so jih na Japonskem, v Veliki Britaniji, v ZDA in na koncu še v Evropski centralni banki (ECB), ko je Mario Draghi uporabil nekonvencionalno monetarno politiko kvantitativnega sproščenja oziroma množičnega tiskanja denarja. To so zdaj naši krizni ekonomisti.”

Nadaljujte z branjem→

Stanko Štrajn

Iz na AJPESovi spletni strani objavljene otvoritvene bilance SCT- v stečaju z dne 18.10. 2011 je razvidno, da je DARS ob uvedbi stečaja nad SCT na podlagi potrjenih začasnih in končnih situacij zadrževal izplačilo SCT-ju v višini 10.881.318 evrov. V skladu z gradbenimi pogodbami, ki jih je sklenil DARS kot naročnik s SCT kot izvajalcem, je DARS navedeni znesek zadrževal kot instrument zavarovanja obveznosti SCT po končnih obračunih, kot garancije za odpravo napak in pomanjkljivosti v garancijski dobi. Izpolnitev pogodbenih obveznosti je imel DARS krito tudi z garancijami bank za dobro izpolnitev pogodbenih obveznosti SCT v skupni višini 191 milijonov evrov. Pretežni del teh garancij je SCT izdala NLB v skupni višini približno 180 milijonov evrov.

Ob uvedbi stečaja SCT, je SCT zaradi nelikvidnosti in nesolventnosti postal nesposoben izpolniti pogodbene obveznosti. Ni bil več sposoben dokončati nedokončanih prevzetih naročil, kar velja celo za projekte, pri katerih so pretežno manjkale le še malenkosti, kot na primer izdelava PID projektov, ozelenitev brežin, asfaltiranje priključnih cest, dobava cestne signalizacije in podobno. Prav tako SCT ni mogel več pridobiti in izstaviti garancij za odpravo napak in pomanjkljivosti v garancijski dobi, zaradi česar je po sklenjenih pogodbah bil DARS upravičen zadržati varščine, ki so se natekle iz obračunanih začasnih situacij v višini 10% od vsake posamezne situacije za priznana in potrjeno opravljena dela. Povedano enostavno, dela, ki so jih opravili zaposleni delavci SCT in pogodbeni podizvajalci SCT, DARS do višine 10% vrednosti teh del ni plačal in tega denarja ni nakazal v stečajno maso SCT.

Nadaljujte z branjem→

Azija je odgovorna za več kot polovico izpustov toplogrednih plinov. Kitajska ima večje izpuste CO2 od ZDA in EU skupaj. In dinamika izpustov CO2, ki je pretežno odgovorna za dinamiko globalnega segrevanja, je v tesni korelaciji z vzponom globalizacije, to je prenosom industrijske proizvodnje v Azijo, predvsem v Kitajsko (glejte spodnji dve sliki). ZDA in EU trendno zmanjšujeta emisije CO2, Kitajska jih močno povečuje po odprtju, trend njenih izpustov je eksponenten po letu 2001, ko je bila sprejeta v WTO in se je tja pospešeno preselil velik del zahodne industrijske proizvodnje.

Zato so napori za zmanjševanje emisij CO2 v EU povsem jalovo početje, saj celotna EU emitira le dobro tretjino izpustov Kitajske in manj kot desetino globalnih izpustov. In pri tem niti ne upoštevamo izpustov pomorskega transporta. Če želimo zmanjšati izpuste toplogrednih plinov, bo treba premisliti o obliki sedanje globalizacije: Bomo še naprej proizvajali toliko izdelkov v Aziji (in predvsem na Kitajskem) in jih prevažali v zahodne države, ali pa bomo večji del proizvodnje na okolju prijaznejši način organizirali v zahodnih državah?

To je ključno vprašanje. Več o tej kontroverzni temi naslednji četrtek zvečer na Makroekonomiki.

Slika: Emisije CO2, 1960-2015

Danes večina stroke, politike in široke javnosti objokuje propad največjih gradbincev – SCT, Primorja, Vegrada, Kraškega zidarja… Po začetku finančne krize leta 2008 so zaradi konca avtocestnega programa, upada naročil v gradnji stavb in prezadolženosti vsi gradbinci popadali kot muhe. Z njihovim propadom je propadlo tisoče delovnih mest, gradbene kapacitete in inženirsko znanje, propadle so reference. Danes nam na razpisih za velike infrastrukturne projekte ti propadli gradbinci manjkajo. Preživeli gradbinci so majhni, nimajo dovolj kapacitet in predvsem nimajo potrebnih referenc za zahtevne gradbene projekte. 

Pa vendar to ni bilo potrebno. Propadu gradbincev bi se lahko izognili. Ob začetku krize bi jim vlada lahko pomagala z neposrednim angažmajem, z novimi infrastrukturnimi projekti, garancijami za posle v tujini itd. Vendar ni. Zakaj ne?

Odgovor je banalno preprost: ker so gradbinci imeli “napačne” lastnike. Tajkune. Zidarja, Črnigoja, Tovšakovo. Politični populisti in javnost so zahtevali kri. Drli so se kot drhal pred Poncijem Pilatom: “Križaj ga!” In politika je to naredila. “Tajkunom” je bilo prepovedano refinancirati in reprogramirati kredite. Treba jih je bilo kaznovati, ker so lastniško prevzeli svoja podjetja.

Ker jim niso bili všeč lastniki, so v stečaj poslali cela podjetja. In tisočem zaposlenih vzeli službe.

In v zadnjih tednih se je povsem enaka zgodba odvila glede Adrie Airways. Vlada se je, spodbujena z medijskimi zapisi o malverzacijah v Adrii s strani njenih nemških lastnikov in nakopičenem dolgu, odločila, da Adrie niti ne poskuša reševati. Pustila jo je v stečaj. Kot gradbince. Ker javnosti in njej lastniki Adrie niso bili všeč. Prevladala je ulica in skandiranje “Križaj ga!”.

Nadaljujte z branjem→

Drago Babič

V zadnjem letu spremljamo na davčnem področju pestro dogajanje. Vlada pripravlja n-to različico svoje davčne reforme, s katero naj bi razbremenila delo in obremenila kapital. Levica je predlagala nov zakonski paket, s katerim bi prenesli stroške dodatnega, prostovoljnega zavarovanja, ki ga sedaj plačujemo vsi občani privatnim zavarovalnicam, v breme prispevkov. V koalicijski pogodbi sedanje vlade je še vedno načrt postopnega povečanja stopnje prispevkov delodajalcev za ZPIZ. Vendar vse te načrte ne spremljajo izračuni, kaj bi uvedba vseh teh davčnih novosti prinesla vsem deležnikom. Prevladuje navijanje in manipuliranje, glas razuma se izgublja v kakofoniji parcialnih interesov. V takih razmerah je strokovna in argumentirana razprava o davkih močno otežena. Da bi jo vsaj malce olajšal, podajam v nadaljevanju nekaj podatkov o naših davkih in prispevkih v primerjavi z Evropsko unijo po kriteriju koga obremenjujejo in kaj bi prinesle napovedane davčne spremembe.

Nadaljujte z branjem→