Adrio so poslali v propad po poti gradbincev, in vse nas bo še bolela glava

Danes večina stroke, politike in široke javnosti objokuje propad največjih gradbincev – SCT, Primorja, Vegrada, Kraškega zidarja… Po začetku finančne krize leta 2008 so zaradi konca avtocestnega programa, upada naročil v gradnji stavb in prezadolženosti vsi gradbinci popadali kot muhe. Z njihovim propadom je propadlo tisoče delovnih mest, gradbene kapacitete in inženirsko znanje, propadle so reference. Danes nam na razpisih za velike infrastrukturne projekte ti propadli gradbinci manjkajo. Preživeli gradbinci so majhni, nimajo dovolj kapacitet in predvsem nimajo potrebnih referenc za zahtevne gradbene projekte. 

Pa vendar to ni bilo potrebno. Propadu gradbincev bi se lahko izognili. Ob začetku krize bi jim vlada lahko pomagala z neposrednim angažmajem, z novimi infrastrukturnimi projekti, garancijami za posle v tujini itd. Vendar ni. Zakaj ne?

Odgovor je banalno preprost: ker so gradbinci imeli “napačne” lastnike. Tajkune. Zidarja, Črnigoja, Tovšakovo. Politični populisti in javnost so zahtevali kri. Drli so se kot drhal pred Poncijem Pilatom: “Križaj ga!” In politika je to naredila. “Tajkunom” je bilo prepovedano refinancirati in reprogramirati kredite. Treba jih je bilo kaznovati, ker so lastniško prevzeli svoja podjetja.

Ker jim niso bili všeč lastniki, so v stečaj poslali cela podjetja. In tisočem zaposlenih vzeli službe.

In v zadnjih tednih se je povsem enaka zgodba odvila glede Adrie Airways. Vlada se je, spodbujena z medijskimi zapisi o malverzacijah v Adrii s strani njenih nemških lastnikov in nakopičenem dolgu, odločila, da Adrie niti ne poskuša reševati. Pustila jo je v stečaj. Kot gradbince. Ker javnosti in njej lastniki Adrie niso bili všeč. Prevladala je ulica in skandiranje “Križaj ga!”.

Vendar je s tem, tako kot pri gradbincih, in kar bomo kolektivno ugotovili šele z nekajletnim zamikom, bila storjena velika napaka. Prvič, kot sem pisal zadnje dni, s propadom Adrie so propadle operativne licence, propadli so ugodni vzletno-pristajalni sloti na ključnih tujih letališčih, propadle so pogodbe o sodelovanju z velikimi prevozniki in šli bodo najboljši kadri. Postaviti na noge novo letalsko družbo, ki bo imela operativne licence, traja vsaj pol leta. Pridobiti ugodne slote na ključnih tujih letališčih in pogodbe o sodelovanju z velikimi prevozniki, vzpostaviti nove linije, pa terja leta. Podjetje lahko uničiš v enem popoldnevu, da ga izgradiš v veliko in močno, pa so potrebna desetletja.

Podjetje gradiš desetletja, uničiš pa ga lahko v enem popoldnevu.

Če je obstajal načrt, da se dovoli, da Adrio lastniki spravijo v stečaj, da bi se nato lahko vzpostavila “Nova Adria”, brez dolgov in kapitalsko zdrava, je bil ta načrt šalabajzersko izveden. Če bi obstajal tak načrt, bi v ponedeljek popoldne, v trenutku, ko so lastniki sprožili stečaj Adrie, morali začeti leteti avioni pod imenom “Nove Adrie”. Na istih linijah. Če to znajo narediti Estonci in Srbi itd., menda ne gre za raketno znanost.

To se ni zgodilo. Ni bilo niti poskusa v tej smeri. Kar kaže na to, da sploh ni bilo nobenega načrta.

In drugič, tuji letalski prevozniki bodo vzpostavili zgolj rentabilne linije, večino njih bo prevzela Lufthansa, samostojno in prek svojih hčerinskih podjetij (Austrian Airlines in Swiss air) ter pogodbenih partnerjev, nekatere Air France in Brussels. Mnoge, tudi tisto za Bruselj, bo treba subvencionirati. Mnogih pa preprosto ne bo več. In Brnik kot regionalni hub za Balkan bo izginil. Njegovo vlogo bosta prevzela Dunaj in Zagreb. Število potnikov prek Brnika in število tujih turistov prek Brnika se bo zmanjšalo.

Napako bomo kmalu spoznali, vendar šele čez nekaj let povsem doumeli, kako velika strateška napaka je bila s tem narejena. In čez nekaj let bomo vsi grdo govorili čez vlado, ki je to dopustila.

In vendar bi to lahko preprečila. Če ji lastniki niso bili všeč, bi jih lahko z eno samo potezo zradirala. Neposredno z zakonom ali posredno s pritiskom prek uvedbe finančne in kriminalistične preiskave. Tako kot bi tedanja Pahorjeva vlada lahko z enim samim sistemskim zakonom ali uvedbo preiskav zradirala gradbene tajkunske lastnike in postavila državo kot lastnika. Nato pa prek prisilne poravnave zradirala večino dolgov, preostanek pa reprogramirala, podjetja dokapitalizirala in iz njih naredila operativne družbe, ki bi jim tudi omogočila prodobitev novih poslov. In tako kot je vlada Bratuškove sanirala banke, zradirala lastnike, očistila in dokapitalizirala ter iz njih naredila delujoče banke.

In tako kot je ameriška vlada sanirala svojo avtomobilsko trojico:

Spomladi 2009 je General Motors (GM) dobil še dve večji posojili, s 1. junijem 2009 pa objavil načrtovan stečaj, v katerem so družbo razdelili na dva dela. V nov GM, ki je iz stečaja izšel že 10. julija 2009 je država vložila 30 milijard dolarjev, na starem GM pa je ostala večina dolga. Prejšnji delničarji so seveda izgubili vse, imetniki 27 milijard dolarjev vrednih obveznic so za nadomestilo na primer prejeli 10 % lastništvo v novem GM. Sindikati so dobili 17,5 % lastniški delež za poravnavanje obvez do 650 tisoč upokojencev, kar praviloma pokrivajo same družbe iz zadržanih sredstev. Država je omenjenih 30 milijard prav tako pretvorila v kapital in dobila 60 % lastniški delež, preostalih 12 % pa je vplačala Kanada (zaradi proizvodnih obratov tudi v tej državi). Skupaj z dodatnimi programi spodbujanja potrošnikov k nakupu domačih vozil in notranjimi reorganizacijami so ponovno oblikovali dobičkonosni General Motors.

Podobno pot je šel tudi Chrysler, najprej pomoč v obliki kreditov, nato pa načrtovan stečaj družbe (že aprila 2009) iz katere je izšel “nov” Chrysler v lasti Fiata (58,5 % lastništvo) in upokojenskih skladov.

Da se. Tudi v najbolj kapitalističnih državah, kjer je zasebna lastnina sveta.

Adrio bi se dalo rešiti in njeno reševanje bi stalo bistveno manj, kot nas bo stalo subvencioniranje tujih (!) letalskih operaterjev (in tujih delovnih mest) in kot nas bo kumulativno stalo manj tujih letalskih turistov in slabša povezljivost z za naše gospodarstvo pomembnimi trgi.

Na žalost za to ni bilo interesa. In ni bilo nobenega načrta. Zgolj floskule.

7 responses

  1. V svinčenih časih “lovljenja tajkunov” je imel avtopilota v rokah Frutek (kot danes pri Adrii Počivalšek). V ozadju pa, vsaj takrat, grobar Jamnik in njegova združba. Samo, da se ne pozabi! In ta modrec (Frutek) je še sedaj vabljeni član debatnih krožkov v medijih. In “spoštovani” (ha-ha-ha) profesor nečesa, pri čemer razen branja knjig ni nikoli sodeloval, kaj šele vodil. Bravo majstor, bravo EF!

  2. POLOM ADRIE JE POLOM VLADE!

    Z dobro in jasno obrazložitvijo opremljen aktualni »Damjan blog« nam predstavlja Adijino polomijo, ki smo ji priča, te dni, in bolj med vrsticami kot neposredno tudi popolnoma zgrešene prijeme oziroma nedejavnost gospodarskega sektorja vlade. Dviganje rok od Adrie je še posebej glasno propagiral vladni predsednik Marjan Šarec, kar je začinil z »načelno« držo vlade, da ne bo metala denarja tujim lastnikom.

    No, pa imamo! Drža nacionalnega ponosa, ko pred teboj umira letalska družba slovenskih delavcev, sposobnih in izurjenih v več desetletjih, potrjenih z ugledom v mednarodnem letalskem prometu. Družba z visoko zahtevno dejavnostjo in temu ustrezno vrhunsko usposobljenim osebjem. Družba, ki se je ne spravi skupaj in potem začne kar leteti naokrog po milosti vlade in njenih ljudi. Pač pa brez njihove milosti, brez njihovega poznavanja stvari, brez nujne premostitvene pomoči lahko pogine kot pes.

  3. Ali se izčrpavanje podjetja lahko izvaja tako enostavno, kot se je npr. izvajal 4K Invest v primeru Adrie, če bi imeli sedeže v upravnem odboru (in vsaj nekaj de iure in de facto pravice odločanja) predstavniki zaposlenih?

    • 1) Kako vemo, da je 4K Invest izčrpaval Adrio in kako in od kod vemo, da je to izvajal tako enostavno? Razen iz pripovedk iz medijev…
      2) Kaj sploh je izčrpavanje?
      3) Običajno so predstavniki zaposlenih v UO/NS “ofce”, ki jih podpovprečno sposoben manager mimogrede pelje žejne čez potok… če pa že slučajno fašeš ustrezno usposobljenega in ti je moteč, ga pač preprosto dobiš na svojo stran (“kupiš”, pa ne vedno le z denarjem)… pa brez zamere.
      4) V SLO imamo zakonodajo, ki predpisuje pri ustrezni velikosti sodelovanje zaposlenih pri upravljanju in nadzorovanju podjetij, ali Adria zaradi velikosti in organiziranosti spada v to kategorijo pa ne vem.
      5) In zakaj naj bi bili ravno ti predstavniki pa “tapravi” za preživetje in neizčrpavanje firme? Sploh, ker pri nas nas je že izplačilo dividend za novinarje, če to dela domač lastnik in je slučajno na tarči medijev, že kar kriminalno dejanje. Vemo, da manager brez ustrezne kontrole zasleduje kratkoročne cilje (problem principala in agenta), zaposleni pa večinoma čim večjo zaposlenost in čim višje plače… seveda obstajajo tudi izjeme, a zgolj izjeme na obeh polih.
      LP Matjaž

  4. Zelo dobra analiza in komentar! Posebno zanimivo je, da si upa nekdo v naši družbi drugače govoriti o »grdih« gradbenikih, zaradi katerih gre ogromno davkoplačevalskega denarja v preplačevanje gradbenih objektov (papagajska mantra o preplačanih avtocestah, ki so jo lansirali politiki in njihovi mediji, brez strokovne utemeljitve in primerjav s tujino). Primerjava Adrije in gradbeništva je zelo dobra in kaže, da se v desetih letih nismo nič naučili. Vedno novi in novi neobremenjeni kadri se pač ne morejo tako hitro učiti.

    Poleg naštetega bi omenil še nekatera dejstva:

    1. Kriteriji za kadrovanja na najbolj odgovorna mesta v državni upravi niso strokovnost, izkušenost in dobro opravljeno minulo delo ampak, »važno da je naš«, da je primernega spola, da ni gradbenik itd. Taki kadri brez izkušenj in znanja sigurno niso sposobni hitrega ukrepanja, kot je bilo navedeno za razvite in sposobne.

    2. Časovna komponenta pri nas sploh ni več faktor uspešnosti. Že načrtovani roki, npr. pri velikih projektih, so veliko daljši kot so bil v času gradnje stigmatiziranih avtocest. Potem smo pa presrečni in ponosni če se rok skrajša za nekaj dni! Je pa to povezano s prvo točko. Za hitro delo moraš biti izkušen, sposoben, strokoven in pogumen pri odločitvah. To pa politični kadri praviloma niso. Pri nas gre vse zelo zelo počasi! Kljub digitalizaciji in orodjem, ki omogočajo hitro analitiko, načrtovanje in spremljanje projektov. Nihče se ne vpraša ali so res naročniki naredili vse in hitro v procesih neskončnih javnih naročanj? Najlažje se je sklicevati na neustrezno zakonodajo, ki pa ima za seboj tudi imena in priimke. Jih bomo kdaj izvedeli?

    3. Nisem pristaš teorij zarote (je pa pri vsem videnem ne izključujem!?). Se pa dostikrat sprašujem ali je pri oblastnikih sploh interes izvajati velike projekte. To je trdo delo z veliko odrekanja, izpostavljanja medijem, javnosti in politiki ter izjemna odgovornost za finančne posledice, strokovno korektnost in dostikrat tudi za življenje in zdravje ljudi! Če jih ne izvajamo pa v proračunu še privarčujemo za dejavnosti, kjer se denar le transferira. Ugodno, všečno in razmeroma mirno življenje.

    4. Poleg subvencioniranja tujih prevoznikov bomo, pri graditvi največjih investicij v Sloveniji, omogočili tujim gradbenikom, zaradi neukrepanja v zadnjih desetih letih, transfer dobičkov in še kaj v tujino. Pametna država zadrži čim več davkoplačevalskega denarja doma!

    Na koncu pa še nekaj dobrega. Naša srednje velika gradbena podjetja postajajo vse boljša. Dela na rekonstrukcijah, obnovah in manjših gradnjah ponovno vse bolj obvladujejo in imajo dobro finančno stanje. Upajmo, da bomo kdaj imeli tudi kakšno veliko gradbeno podjetje. Če to sploh želimo?

    Pa lep pozdrav!

    Metod Di Batista

  5. Včeraj sem na nacionalki (2. program) gledala oddajo Moje mnenje. Mojca Šetinc se je z gosti pogovarjala tudi o Adri Airways. Moram pritrditi dr. Juretu Stojanu (je partner v Visio inštitutu, z idejnimi gledanji omenjenega inštituta se pa sama precej redko strinjam, njega dni sva z direktorico omenjenega inštituta pri Marcelu precej diametralno gledali na stvari) v delu, ko je rekel, da v Sloveniji ni razvojne strategije in ne vemo, kaj kot država hočemo.
    Če ne veš, kam pluješ, so vsi vetrovi enako dobri, pravijo v Dalmaciji.
    Če ni strategije, potem tudi ni naslednjega:
    – politika ne ponotranji tega, da so strategija in tudi spremljava strategije in morebitne korekcije sploh potrebne: vse se reducira na cilje, ki so znotraj 4 let oblasti, dolgoročni razmislek pa umanjka,
    – družba ne ponotranji tega, da so strategija in spremljava strategie in morebitne korekcije sploh potrebne: ko pride do težav, se potem javno mnenje razdeli na vox populi, ki meni, da “itak vsi kradejo in jaz od tega nimam nič” , na pasivno večino, potem na manjši del intelektualcev, ki se potem bolj ali manj nemočno oglašamo skozi bloge in kot odziv na intelektualce se vedno najdejo še kakšna godrnjala. Think-tanka pa ni.
    – ker politika ne ponotranji potrebnost strategije, posledično ne razvije orodij za pravočasno reševanje težav. Ni sistema zgodnjega zaznavanja težav, ki potem vodi v to, da je potrebno izvajati popravljalne ukrepe. To se je zgodilo pri gradbeništvu, pa pri letalstvu in letališki infrastrukturi….

    S tako mentalno pripravo imamo kot družba in kot država zelo veliko tveganje, da se bo tudi v prihodnosti zgodilo kaj podobnega in zaradi tega so subsistemi ves čas izpostavljeni velikim tveganjem. Recimo:
    Izpostavljeni smo velikim tveganjem zaradi sistema zbiranja odpadkov.
    Nadalje, ta država potrebuje moderen sistem železnic: avtocest je za 780 km, dvotirnih prog, ki prenesejo večje hitrosti je pa manj kot 100 km. Če ni te infrastrukture, potem ni prenosa transporta (tovor in potniki) na železnice in to ni okoljsko vzdržno.
    Tudi energetske strategije ni. In vsega, kar je v nadaljevanju s tem povezano, vključno do učinkov na krajino.
    Seveda tudi strategije povišanja prehranske samozadostnostni ni. Tudi ni strategije o pridelavi industrijskih rastlin in njihovega učinka na cene hrane. V dobi, ko se plastika zamenjuje z eko-plastiko, ki jo delajo iz koruznega škroba, to dejstvo seveda ne bo brez učinka na ceno pridelave hrane in reje živali.
    In je še seznam, ampak zaradi ekonomije časa in prostora, ga ne bom nadaljevala.

    Skratka, potrebujemo think-tank. Brez tega podjetne države ne bo.

  6. Obstaja tudi drug zorni kot: https://www.liberal.hr/croatia-airlines-zdravko-maric-vlada-rh-slovenija-adria-airways-151

    In še: https://www.liberal.hr/zasto-su-skandinavske-zemlje-uspjesne–zato-sto-pustaju-gubitnike-da-propadnu–699

    Ne vem, ali je bil moj prejšnji komentar izbrisan a “v imenu nacionalnega interesa” nam je bilo narejene že preveč škode. Primer GM-a se mi zdi zelo slab, saj je GM danes profitabilno podjetje, (vir: https://finviz.com/quote.ashx?t=GM) AA pa to nikoli ni postala in zato končuje tako kot končuje. Zakaj AA ni postala profitabilna pa je ključno vprašanje. Vemo kdo od profesorjev EF se je smukal tam okrog in tudi kateri svetovalci so si z AA omastili brke. Če bi bila AA tako dobra in pomembna za slovensko gospodarstvo potem razni Go-Optiji sploh ne bi obstajali saj bi potniki pri AA dobili za svoj denar več ali vsaj enako kot dobijo v Zagrebu, Trstu, Benetkah, Grazu ali kje drugje.

Oddajte komentar

Please log in using one of these methods to post your comment:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: