Spodaj je napoved odličnega komentarja Paole Subacchi v Project Syndicate o vzponu in padcu neoliberalizma, ki ga je orkestrirala Margaret Thatcher (vzporedno z Ronaldom Reaganom onstran luže). Na žalost ga nisem poznal, ko sem pred tedni pisal svoj komentar o ekonomski dediščini železne lady. Imava pa zelo podobne poudarke. Priporočam branje.

When Margaret Thatcher became Prime Minister of the United Kingdom 40 years ago, she brought to an end the Keynesian consensus that had helped guide economic policymaking since the end of World War II. Markets, she said, knew best. 

Decades of financial instability, widening inequality, and ultimately, political discontent have proven otherwise. 

With technological change accelerating alongside larger shifts in the global economic order, there is a growing demand for more active income, labor-market, and industrial policies. But Thatcherism is still very much with us.

Nadaljujte z branjem→

Wolfgang Münchau ima podoben point glede nevarnosti nadaljnje politične radikalizacije v Evropi in porasta populizma. Glavni krivec (ob globalizaciji in Kitajski) za to je obdobje po krizi, ko so ljudje v perifernih EU državah enostavno spoznali, da sta se zanje čas in pot do prosperitete zaustavila. Da so z dolgo krizo, povečano brezposelnostjo in stagnantnimi plačami plačali zapitek za bančno orgijo. In da je zanje pot do prosperitete še naprej zaprta zaradi striktnih fiskalnih pravil, ki preprečujejo fiskalni stimulus in pospešitev gospodarske rasti. Nato so v to toksično sceno prišle migracije, ki so jih populisti s pridom izkoristili in zlorabili siceršnje ljudsko nezadovoljstvo.

Bedasto vztrajanje pri fiskalnih pravilih, bo razgnalo EU. Ko je (Super) Mario Monti leta 2011 postal predsednik italijanske vlade, je zmanjšal deficit pod maastrichtsko mejo 3% BDP. In te meje Italija doslej ni prekoračila. Toda cena za to je bila ne samo, da sam ni dobil podpore od volilcev, pač pa da je s tem izbrisal politično sredino in zmerno levico in desnico okrog nje. Posledično je na oblast pripeljal skrajno levico in skrajno desnico. In stvari se še poslabšujejo, saj se krepijo stranke s fašističnimi načeli.

Če se želi EU izogniti porastu populizma, bo morala omiliti fiskalna pravila in omogočiti višjo gospodarsko rast in rast plač. Sicer EU ne bo več.

Nadaljujte z branjem→

Letošnja prestižna nagrada John Bates Clark medal za ekonomiste izpod 40. leta je po 26 letih spet šla v roke makroenomistom (zadnji makroekonomist, ki jo je dobil, je bil leta 1993 Larry Summers, sicer nečak nobelovca Paula Samuelsona). Natančneje, šla je v roke makroekonomistki Emi Nakamura iz progresivne univerze Berkeley. Nakamuro uvrščajo v neokeynesiansko šolo. Za tiste, ki so vam te smeri v ekonomiji tuje, naj samo pojasnim, da neokeynesianska šola nima nič s Keynesom, pač pa gre za neomonetaristično šolo, od katere se razlikuje v tem, da dopušča “lepljive” cene in plače (da se cene in plače ne prilagodijo takoj, ko pride do krize) in da zato dopušča možnost kratkoročnega odstopanja zaposlenosti od polne zaposlenosti.

No, ker imajo vsake oči svojega malarja, bodo nekateri to nagrado Nakamuri tolmačili kot priznanje za izgradnjo neokeynesianske šole, drugi pa bodo v tem videli nagrado za utemeljen dvom v postulate neokeynesianske šole. Nakamura (in njen soavtor in mož Jon Steinsson) sta namreč nanizala cel kup raziskav, ki so pokazali, da nekatere ključne predpostavke in pogledi neokeynesianske šole empirično niso relevantni ali imajo večji ali drugačen vpliv od predpostavljenega. Nakamura in Steinsson sta tudi naredila empirično raziskavo učinkov fiskalnega stimulusa in za vojaške izdatke denimo pokazala, da je multiplikator izdatkov okrog 1.5 (vsak javni dolar za vojsko ustvari dodatno še pol dolarja dodatnega outputa v zasebnem sektorju).

Ključna lastnost Nakamure pa se zdi, da ni dogmatična, ampak da marljivo zbira kamenčke v mozaiku resnice in da išče metodološke pristope, ki bi ekonomistom omogočili bolj trdne sklepe o tem, kar kažejo podatki.

Spodaj je nekaj odstavkov iz dobrega komentarja Noaha Smitha v Bloombergu o opusu Emi Nakamura. Spada pa njegov tekst v tisto drugo skupino pogledov.

Nadaljujte z branjem→

Ob razmišljanju o Margaret Thatcher, dolgoletni železni lady britanske politike, se večinoma utrne ena oznaka: kontroverznost. Vse, njena filozofija, njen slog vladanja in njena dediščina, je kontroverzno. Kontroverzen je tudi ekonomski akademski odnos do nje. Tisti, ki so živeli posledice njenih reform, so Thatcherjevo imeli bistveno manj radi kot tisti v akademskem svetu ali politiki na desni strani političnega spektra, za katere je bil “thatcherizem” sinonim za protržne ekonomske in socialne reforme. Po Gallupovi raziskavi je na listi najmanj priljubljenih britanskih predsednikov vlad Thatcherjeva na drugem mestu. Pred njo je le Neville Chamberlain, premier, ki je Britanijo povedel v drugo svetovno vojno.

Čeprav danes na thatcherizem večinoma gledamo kot na psovko, kot na drug izraz za neoliberalizem, je vendarle treba razumeti zgodovinski, ekonomski in politični kontekst, v katerem se je konzervativna političarka z bolj trdimi stališči od vseh moških kolegov lahko prebila na oblast. Kontekst, v katerem so se njeni ukrepi, čeprav kontroverzni, tedaj zdeli vsaj smiselni, če ne celo razumljeni kot prava alternativa.

Preberite več v Večer v Soboto

• Kako fiskalno pravilo rešiti pred njegovimi navijači? – Jože P. Damijan (Sobotna priloga Dela)
• Ekonomska dediščina železne lady – Jože P. Damijan (Večer V soboto)
• The unbreakable, unsustainable eurozone – Wolfgang Münchau
• Democracy or dictatorship: which works better? – Branko Milanovic
• The Price of Everything, the Value of the Economy: A Clark Medal for Emi Nakamura! – A Fine Theorem
• Are Financial Crises Demand or Supply Shocks? Evidence from International Trade – Benguria & Taylor
• The Economy We Need – Joseph E. Stiglitz
• The Zombie Style in American Politics – Paul Krugman
• U.S. Consumers Have Borne the Brunt of the Current Trade War – NBER Digest
• How climate change affects economies around the world – University of Chicago News
• The effects of trade policy might be more diverse than most economists think – VoxEU
• Rising income inequality exacerbates downward economic mobility – Equitable Growth
• Evidence that tight labor markets really will increase labor’s share of income – EPI
• Can Economic Policies Reduce Deaths of Despair? – NBER

Dva zelo dobra komentarja o tem, kako rešiti kapitalizem. Najprej Joseph Stglitz, ki predlaga novo družbeno pogodbo. V bistvu predlaga slovenski sistem – univerzalno dostopno zdravstveno varstvo in izobraževanje, pokojninsko varnost, dosegljive nepremičnine in pošteno plačilo (seveda je slednjo treba gledati v luči razlik v produktivnosti med državami, vendar pa obstaja mehanizem relativno visokih minimalnih plač).

Nadaljujte z branjem→

Adam Tooze, izvrsten britanski ekonomski zgodovinar, profesor na Columbia University in avtor uspešnice “Crashed: How a Decade of Financial Crises Changed the World“, se je pridružil trendu denunciacije nesmiselnosti koncepta proizvodne vrzeli, ki je osnova za katastrofalno oblikovanje fiskalnih politik v EU. Spodaj je nekaj odstavkov iz njegovega komentarja v Social Europe. Opozoril bom na njegov ključni logični razmislek ob dejstvu, da je Evropska komisija tako Italiji kot Nemčiji za leto 2019 ocenila pozitivno proizvodno vrzel v višini 0.3% potencialnega BDP (torej dejanski BDP je nad potencialnim in gospodarstvo se pregreva !), pri čemer je nemško gospodarstvo od leta 2007 realno zraslo za 12%, italijansko pa realno upadlo za 8% (razlika je 20 odstotnih točk). V skladu s temi ocenami proizvpdne vrzeli bi morali obe državi zaradi pregrevanja gospodarstva zategovati fiskalno politiko (zmanjševati strukturni proračunski primanjkljaj).

Zgornje je seveda nonsens, saj pomeni, da je to, da je bil italijanski potencialni BDP revidiran navzdol za 15 do 20%, lahko odraz (dejanskega) stanja, kot da bi udarila atomska bomba in uničila petino proizvodnih kapacitet države. Če ta statistična ocena drži, potem bi danes Italija morala biti deležna ogromnega stimulusa za financiranje investicij v obnovo proizvodnih kapacitet (kot cela Evropa po 2. svetovni vojni). Če pa ta statistična ocena ne drži in je italijansko gospodarstvo danes globoko izpod potencialno dosegljivega BDP, pa bi Italija prav tako morala začeti z velikim fiskalnim stimulusom za povečanje agregatnega povpraševanja.

Kakorkoli pogledate, daje koncept proizvodne vrzeli nesmiselne napotke ekonomski politiki, ki vodi državo v poglabljanje tragedije, in ima italijanska vlada prav, ko dokazuje Evropski komisiji, da Italija trenutno potrebuje fiskalni stimulus in ne stiskanja.

Nadaljujte z branjem→

Gabriel Chodorow-Reich je v American Economic Journalu pravkar objavil primerjalno analizo “Geographic Cross-Sectional Fiscal Spending Multipliers: What Have We Learned?“, ki na podlagi pregleda empiričnih študij kaže, da ima fiskalna politika močne multiplikativne učinke. Povprečni multiplikator fiskalne politike v vseh pregledanih študijah znaša 1.7. Se pravi, za vsak evro, ki ga vlada potroši za stimuliranje gospodarske rasti, se BDP poveča za 1.7 evra. To hkrati pomeni, da ima fiskalno varčevanje v času krize devastirajoče učinke – za vsak evro, ki ga država “privarčuje”, zmanjša BDP v povprečju za 1.7 evra.

Naj še tukaj spomnim, da je evropska politika varčevanja od 2010 naprej, ki so jo še posebej “trenirali” na Grčiji, slonela na predpostavki IMF, da so fiskalni multiplikatorji manjši od 1 (predpostavljali so jih na ravni 0.5). Torej fiskalna konsolidacija ne bi smela imeti preveč močnih učinkov (vsak “prišparan” evro bi zmanjšal BDP “le” za pol evra). Vendar so se močno ušteli, kar sta nekdanji glavni ekonomist Olivier Blanchard in soavtor Daniel Leigh javno priznala v poglavju World Economic Outlook 2012 in kasneje objavila leta 2013 kot “Growth Forecast Errors and Fiscal Multipliers” v American Economic Review. Pokazala sta, da so fiskalni multiplikatorji bistveno višji, okrog 1.6. In z tem priznala, da imela odločitev za politiko fiskalnega varčevanja zelo negativne učinke na rast, celotno evrosko območje pa pognala v novo recesijo leta 2012.

Več o tem glejte v IMF priznava napako, čeprav bi mu vsaka gospodinja znala to že vnaprej povedati.

Wolfgang Münchau v Eurointelligence demantira nekatere etablirane ekonomiste, kot je Jean Pisani-Ferry, desetletja glavni ekonomski svetovalec vseh francoskih vlad in nazadnje glavni ekonomski svetovalec v predvolilni kampanji francoskega predsednika Macrona, da je bilo nemško dolžniško pravilo (dolžniška zavora) dobra ideja pred desetimi leti, ko so ga uvedli, vendar pa danes ni več. Ti ekonomisti pozabljajo dva ključna momenta.

Prvič, dolžniška zavora (omejitev proračunskega deficita na največ 0.35% v času recesije in nato ves čas presežki) je bila ves čas slaba ideja, saj ima za posledico, da se dolg posledično zmanjšuje proti ničli, hkrati pa država zaradi dolžniških omejitev ne sme investirati v ključne javne investicije, kar na dolgi rok vodi v infrastrukturno podhranjenost. In drugič, nemško dolžniško pravilo je bilo takrat (2009) v nasprotju s pravili pakta o stabilnosti in rasti, kar je Nemčija “rešila” na ta način, da je s svojo dominantno močjo prisilila vse ostale članice evro območja, da so sprejele podobna pravila in da so jih zapisala v ustavo.

Nemci imajo danes hude težave s tem dolžniškim pravilom, saj jim infrastruktura počasi propada. V Nemčiji se je zato sicer razživela javna diskusija, kako se znebiti te razvojne zavore, čeprav je med nemškimi ekonomisti na hipe dokaj bizarna, vendar pa imajo Nemci velik problem, saj bodo težko našli dvetretjinsko večino v parlamentu za njegovo spremembo.

Če smem biti prostaški: igrali so se z orožjem, in ob tem, da so sebe ustrelili v koleno, so trajno poškodovali okrog sebe vse ostale, zdaj pa jokajo nad svojo usodo. No, to slednje bi bilo že preveč čustev za germansko dušo. Tarnajo pač.

Nadaljujte z branjem→