Če se želi EU izogniti porastu populizma, mora omiliti fiskalna pravila. Sicer EU ne bo več

Wolfgang Münchau ima podoben point glede nevarnosti nadaljnje politične radikalizacije v Evropi in porasta populizma. Glavni krivec (ob globalizaciji in Kitajski) za to je obdobje po krizi, ko so ljudje v perifernih EU državah enostavno spoznali, da sta se zanje čas in pot do prosperitete zaustavila. Da so z dolgo krizo, povečano brezposelnostjo in stagnantnimi plačami plačali zapitek za bančno orgijo. In da je zanje pot do prosperitete še naprej zaprta zaradi striktnih fiskalnih pravil, ki preprečujejo fiskalni stimulus in pospešitev gospodarske rasti. Nato so v to toksično sceno prišle migracije, ki so jih populisti s pridom izkoristili in zlorabili siceršnje ljudsko nezadovoljstvo.

Bedasto vztrajanje pri fiskalnih pravilih, bo razgnalo EU. Ko je (Super) Mario Monti leta 2011 postal predsednik italijanske vlade, je zmanjšal deficit pod maastrichtsko mejo 3% BDP. In te meje Italija doslej ni prekoračila. Toda cena za to je bila ne samo, da sam ni dobil podpore od volilcev, pač pa da je s tem izbrisal politično sredino in zmerno levico in desnico okrog nje. Posledično je na oblast pripeljal skrajno levico in skrajno desnico. In stvari se še poslabšujejo, saj se krepijo stranke s fašističnimi načeli.

Če se želi EU izogniti porastu populizma, bo morala omiliti fiskalna pravila in omogočiti višjo gospodarsko rast in rast plač. Sicer EU ne bo več.

If the parties of the political centre want to address the causes of political extremism, they should start by rethinking fiscal policy as the first of several steps. They will also need to pay attention to the economic and social status of ordinary voters who feel under pressure from automation and immigration. In Italy, the median-income earner already struggles. The median-income German voter still enjoys a safety net and relative stability but is vulnerable to shifts in global supply chains and technology shocks. Public sector under-investment has increased their vulnerability.

If our leaders are hell-bent on losing the battle against political extremism, here is the best way to do it: stick to all of the rules all of the time; blame Russia or Facebook for elections that go against you; and when you are at your next meeting in Brussels, continue to object to reforms that could make the eurozone work better. But this is exactly what some of them are doing.

Vir: Wolfgang Münchau, Financial Times

4 responses

  1. Ne moram izraza populizem.

    Za njim etablirane stranke skrivajo vse svoje napake, pomanjkanje vizije in nesposobnost vodenja svojih držav in Evrope. Gre za zmerjanje političnih konkurentov, ki naslavljajo povsem normalen in pričakovan odziv, če hočete reakcijo ljudi na izjalovljena pričakovanja. In na drugačno Evropo kot so jo pričakovali.

    Npr. večina ljudi v Evropi ni pričakovala nikakršnega multikulturalizma (i.e. “melting pot”) v svojih državah, ampak da bodo svobodno in v prosperiteti živeli v skupnosti evropskih narodov. Je to potem populizem ali upor proti določenemu konceptu družbenega razvoja.

    Pravkar sem prišel iz Pariza kjer so v soboto spet demonstrirali gillets jeunes. Je to populizem, razredni boj ali upor (vsaj na začetku) proti višanju življenskih stroškov (dvig cen dizla za 20% v državi z 3/4 deležom dizla pod pretvezo skrbi za okolje). Je populizem, če se ljudstvo upre radikalnemu zvišanju ključnega življenskega stroške brez kakršnekoli ekonomske osnove?

    Kar me preseneča je, da je Financial Times kot tipčno neoliberalno trobilo objavil Munchau-ov del , ki se nanaša na Rusijo. Pozabljamo, da so sankcije proti Rusiji odnesle več sto milijard izvoza, posebej prizadeti pa so bili španski, francoski in italijanski kmetje, da nemških mittelstand proizvajalcev strojev niti ne omenjam. Rusi so izpad mirno pokrili s Kitajci in Korejci ter sankcije izkoristili za dvig lastne proizvodnje na krilih uvozne substitucije. Zahodnoevropejci pa so svoje pozicije na sosednjem 150 milijonskem trgu, ki so jih razvijali dve desetlji, bolj ali manj izgubili za vedno. Je nasprotovanje tem sankcijam populizem Salvinija, LePenn-ove ali normalen upor ljudstva vazalnih držav politiki evrocentra?

    Kot je rekel kolega podpredsednik v nekdanji Fotoni: “Od principov lahko vsi umremo”.

  2. Marko, ko človek pričakuje normalno življenje in eno znosno prosperiteto in potem se to tudi dogaja – takrat je to, od kod je prišel njegov sosed ali sodelavec, popolnoma irelevantna tema. Če hodi Janez v službo in njegova partnerka Micka tudi in če so otroci zadovoljni s šolo in imajo starši ustrezno oskrbo starostnikov, potem bosta Janez in Micka čisto zadovoljna živela v ulici, kjer bosta imela različne sosede in bosta čisto lepo sobivala s Hasanovo družino, pa Moshe in Rahela bosta imela šabat in nekje v bližini bo verjetno tudi kak gejevski par in verjetno bosta lezbijki imeli otroke in jm bo glavna tema to, kdaj smetarji odvažajo smeti, pa ali bodo imeli kakšne skupne piknike v ulici in morda bodo malo škilili čez okna, če bodo pri sosedu kakšne nove zavese in kako so pri sosedih uredili vrt. Ker to je življenje, s katerim smo več-ali-manj čisto zadovoljni. In Micka bo v službi verjetno imela kakšnega indijskega sodelavca itd itd….. In dokler bo vsem šlo dobro, se tema o tem, kako je nekdo drugačen in kdo komu odžira službo, ne bo pojavila. V trenutku pa, ko bo nastala eksistencialna negotovost, se bo pa iskalo krivca. Ne razlog – ker razlog tiči v neustrezni redistribuciji presežne vrednosti – je preveč kompleksen in ga slehernik po navadi ne razume. In ko se ne išče razlog, temveč krivec, je vsak ki ni direktno v moji skupnosti, ustrezen krivec za moje nezadovoljstvo. In to zadnje je osnova za populizme.

    • Ne rečem, da ne drži, ampak,…

      ….ampak vseeno se mi zdi, da jemljemo to vzročno posledično vezo med ekonomskimi težavami in “populizmom”, ksenofobijo, nacionalizmi, šovinizmi,…. preveč samoumevno in preveč avtomatsko.

      Mislim, da je stvar neprimerno bolj kompleksna od te navidezno “samoumevne”.
      Ljudje smo mnogo več od “homo oeconomicus”. Naše akcije , prepričanja so odvisna od mnogoterih vzgibov, ob samo malo drugačnih okoliščinah bomo ravnali mogoče povsem drugače.

      Lepota Jože-tovega bloga je ravno v tem, da vsaj v ekonomiji, razbija ta avtomatizem tako značilen za ekonomske modele in moderno ekonomsko znanost, ki nasilno reducira življenje v španski škorenj poenostavljenih ekonomskih modelov. V socialnih znanosti opažamo podoben trend.

      Leta 1968 smo imeli vsesplošen upor mladine pa se npr. ekonomsko ni dogajalo nič posebnega, nobene recesijje ni bilo.

      • Marko, bom poskusila zelo na kratko. Vsak kulturni fenomen, od študentskih uporov 1968, pa do civilnih gibanj v sedemdesetih, pa tudi populizem in populizmi v dvajsetih in tridesetih….imajo skupno to, da so vedno posledica nekih družbenoekonomskih momentov. Ni nujno da takoj, posledice pridejo kasneje in sicer takrat, ko se na zavesti nekaj zgodi (ko se dogodki toliko časa dogajajo, da pride do neke širše družbene reakcije.
        Z nekaj primeri: Študentski upori 1968 so se začeli zaradi naslednjih razlogov:
        – v ZDA kot reakcija na vojno (Vietnam, kjer Johnson ni znal narediti konca in je namesto tega povečeval napade, naraščanje hladne vojne itd itd) in so se temu uprli mladi (tudi zaradi tveganja vpoklicev), ki so nadaljevali tam, kjer so že potekali protesti (boj afroameričanov, dr. King, MalcomX) in temu dodajte še seksualno osvboditev (Masters˛& Johnson, uvedba kontracepcije ….) in imate en sklop kulturnih fenomenov. Ki so nastali zaradi tega, ker se ljudje po dolgem času niso več samo ukvarjali s preživetjem (s čemer se je glavnina ameriškega prebivalstva ubadala od dvajsetih let pa vse do sredine petdesetih) ampak je ostajalo tudi kaj več in je tako nastala možnost, da so ljudje sploh začeli razmišljati izven okvira svojega preživetja. In so se uprli. Ker neki pozitivni premiki se ne dogajajo takrat, ko se ljudje ukvarjajo s preživetjem, ampak takrat ko se s preživetjem NE ukvarjajo in imajo čas za kritiško razmišljanje in delovanje.
        – Evropska gibanja so uporabila učinek ameriški protestov (format protestov), ker so se v šestdesetih letih odzivali na evropske vojne in evropske krize (v šestdesetih so kolonialne sile izgubile veliko ozemlja v Afriki in to je imelo precej posledic, zlasti v Franciji in Belgiji in tudi GB), pa odzivali so se na preživele ustavne formate (Francija). In je res, v Franciji je bila v šestdesetih letih rast BDP fantastična (med 4-5%) in nezaposlenosti je bilo za 2% (tako pravijo na Xerfi Canal), ampak se je hkrati dogajala precej neenakomerna rast bogastva (glej ga zlomka, o tem govorimo sedaj, do neke mere so to opazili že 1968). In so mladini, polni francoskih vrednot o enakosti in bratstvu seveda protestirali. Protestirali so proti politiki, ki je generirala potencialno rast neenakosti (beri, politiki DeGaulla, in dvema glavnima desnima strankama RPF in UDF). Ja, opazili so rast neenakosti in so protestirali tudi proti temu (plus vrsta zahtev za študente in zaposlitve). In ponovno, ni šlo za proteste zaradi slabega ekonomskega položaja, šlo je za proteste proti tistemu, kar je takratna ekonomija generirala (imela v sebi zasnove). In ponovno, ni šlo za proteste zaradi akutne krize (to je nastalo kasneje v sedemdesetih in osemdestih) ampak zaradi nečesa, kar je bilo znotraj ekonomije že skoraj intrinsično vgrajeno, čeprav se tega skozi artikulirane zahteve morebiti ni vedno takoj prepoznalo.

        Po drugi strani pa je populizem, ki ga poznamo iz dvajsetih in tridesetih prejšnjega stoletja in se je razvil v fašizem in nacizem, jahal ravno na sklopu amorfnega nezadovoljstva širokih mas, ki se je potem artikuliral skozi diskurz in prakso fašizma in nacizma in zaradi ekonomije prostora tule tega ne bi na široko.

        In danes se seveda bojimo, da so trendi populizma strahovito podobni tistemu, kar se je dogajalo v dvajsetih in tridesetih letih. In seveda tega nočemo. Mimogrede, za razumevanje tega svetujem branje 18. brumairea Luisa Bonaparta (masterpiece od Marxa, branje tega je tudi Žižek svetoval Petersonu, s tem, da jaz nisem ravno Žižek, upam pa tudi, Marko, da vi niste Peterson, res upam….)

        Če bi ravno delali paralelo: to, kar je začela šestnajstletna Greta, ima danes kvaliteto, ki je podobna kvaliteti, ki je inicirala upore v šestdesetih letih. Saj ekonomsko nam v tem trenutku ne gre tako hudo (je bilo že slabše), samo ugotavljamo, da trend ni vzdržen.

        Upam, da ste iz tega razbrali, da daleč od tega, da izvajam sklepanje po metodi: ekonomsko dogajanje povzroča neko reakcijo v nadstavi in da se ta reakcija zgodi takoj – tako mehanicistično gledanje bi bilo pa res en bogpomagaj.
        Pač pa trdim, da je potrebno za razumevanje nekega dogajanja pogledati širši družbenoekonomski kontekst, brez tega se razumevanje sploh ne more zgoditi (razen, če bi iskala paralele pri kakšnih jastogih, okej, zdaj se pa že norčujem iz Petersona…). In je tudi tako, da so populizmi vedno nastajali takrat, ko se je za “našo nesrečo” (karkoli bi to sploh pomenilo) iskal krivec, ki “ni bil naš”, torej nekdo “drug”, mi smo pa bili enotni in strumni in glasni v nesreči. Pa še čisto nikoli se ni dobro konačalo.

        Tudi moj prikaz Janeza in Micke v multikulti soseski ne pomeni, da bi bila ta soseska samo vedno skladna in brezkonfliktna. Ampak v prijazni multikulti soseski bi jaz raje, da bi se otroci dobili in protestirali zaradi okolja in postavljali generacijska vprašanja o vzdržnosti, kot pa to, da se postavljajo sovražnosti, ki so usmerjene na tiste, ki so v našo ulico prišli od drugod.

        Ima pa Jože prav, res bi morali imeti na ekonomskih šolah več študija filozofije in sociologije, da bi študenti razumeli družbene posledice svojih delovanj in tudi posledice opustitev dolžnih ravnanj….

%d bloggers like this: