Tole je dobra dopolnitev k aktualni razpravi glede fiskalnega pravila oziroma ustavne presoje rebalansa proračuna. Na lanskem januarskem srečanju Ameriške zveze ekonomistov (AEA) je imel John Weeks izvrstno predavanje o povezanosti med ideologijo prostega trga in demokracijo. Z zgodovinsko analizo je pokazal, kako je kapital skozi različne cikle prek uvajanja pravil vplival na eliminacijo demokratičnih načinov odločanja. Formalna pravila (glede inflacije, proračunskega deficita itd.) jemljejo demokratično izvoljenim predstavnikom pravico do diskrecijskih ukrepov in efektivno zmanjšujejo demokracijo. In kot je običajno, to ideologijo poganja interes kapitala. Kapital se najbolje počuti v avtoritarnem režimu, v katerem delo nima besede in v katerem vlade ne posegajo v tržne izide z različnimi davčnimi in socialnimi politikami.

In to je natanko tisto, kar smo v zadnjih 10 letih doživeli v evrskem območju. Dobili smo pravila, ki so eliminirala demokracijo – v korist finančnega sektorja in njegovih lastnikov ter na škodo socialnih politik in države blaginje ter enakosti možnosti za vse.

Spodnji tekst je povzetek Weeksovega predavanja.

The rise of financial capital, which began in the 1970s, has returned us to the capitalist authoritarianism that flourished in the 1920s and 1930s. As Rothschild argued 70 years ago, market competition is the source of authoritarian rule, and by its nature competition among oligopolies extends into social and political conflict. It is too narrow and insufficient analytically to treat competition – the movement of capital – as exclusively or even primarily an economic process.

The current authoritarian tide in European and the United States comes from the excesses generated by capitalist competition, unleashed and justified now not by fascism but by neoliberalism.  Neoliberalism pretentiously claims to be the guarantor of freedom – “free markets, free men” was the title of Milton Friedman’s infamous lecture to London businessmen in 1974 (Friedman 1974).  Reality is quite the contrary.  Neoliberal market re-regulation over the last thirty years has destroyed freedom.

Nadaljujte z branjem→

Huh, kdaj bomo pri nas dobili kakšnega tako inteligentnega novinarja, kot je Martin Sandbu v Financial Timesu? (pri čemer ima za šefa podobno brilijantnega komentatorja Martina Wolfa) Njegova analiza posledic Brexita za V. Britanijo je brilijantna. Že začel je z genialnom zapisom, da je bil Brexit, že dolgo preden se je zgodil, “rešitev v iskanju problema“. Sandbu:

Long before it acquired the name of Brexit, the project of making the UK leave the European Union was a solution in search of a problem.

No, Sandbu je lepo izpeljal zgodbo, da za Brexit v bistvu ni kriva EU, pač pa želja po britanskem ekscepcionalizmu. In bolj ko ji je EU z raznimi proračunskimi rabati in drugimi izjemami (Schengen, evro, etc.) to dopuščala, bolj je bila Britanija samosvoja in razvijala svoj ekonomski model kot nekakšen hibrid med evropskim in ameriškim. S precej večjim poudarkom na ameriškem. In v oblikovanju tega (samo)svojega modela ga je zapeljala skrajno v ekstrem ekonomske neenakosti in družbene polarizacije. In to nakopičeno nezadovoljstvo s socialnimi rezultati tega modela je botrovalo večinskemu glasu za Brexit. Za spremembo.

Paradoksalno pa je, da bo po Brexitu Britanija morala reformirati svoj ekonomski model, če ne želi razpasti na manjše enote, in ga narediti bolj socialnega. Torej evropskega. Z bežanjem iz EU bo Britanija dejansko morala drseti v Evropo.

Nadaljujte z branjem→

Razlika v spodnjih dveh krivuljah distribucije dohodkov ni samo v davkih. V prvih 35 letih (1946-1980) so imele ZDA zelo progresivno dohodnino in praktično celotna populacija je bila deležna podvojitve dohodkov. V drugih 35 letih (1980-2014) so republikanski predsedniki tekmovali v zniževanju davčne progresije, demokratski pa so jo le malenkostno popravljali navzgor. To je bilo zlato obdobje za zgornji 1% populacije, katerga dohodki so se povečali tudi za 6-krat. Toda polovici prebivalcev se v 35 letih dohodki niso premaknili z mrtve točke, naslednjim 40% populacije med 50 in 90 centilom) so se dohodki največ povečali za polovico, naslednjim 9% (med 90 in 99 centilom) so se dohodki največ podvojili. Zgornji 1 % je pač odnesel vso smetano. Dobro za elito, katastrofa za družbo.

Nadaljujte z branjem→

Zjutraj me je na poti v vrtnarijo prijetno presenetil glasbeni izbor na Radio.si. Lepa slovenska muzika. Bort Ross in nato še Zala Kralj & Gašper Šantl.

Nadaljujte z branjem→

Ustavna presoja rebalansa proračuna, ker naj bi vlada z njim kršila ustavno določilo glede spoštovanja fiskalnega pravila, je kapitalna neumnost. Prvič, ker zanjo ni pravne osnove, saj rebalans proračuna ni zakonski akt (vendar naj se s tem ukvarjajo pravniki). Drugič pa, ker je ekonomska osnova za samo fiskalno pravilo povsem gnila, se spreminja v odvisnosti od predpostavk in ker je to, ali je vlada spoštovala fiskalno pravilo, mogoče ugotoviti šele z nekajletnim zamikom po koncu fiskalnega leta, ko so na voljo že bolj konsistentne ocene.

Samo fiskalno pravilo določa, da morajo biti javne finance srednjeročno (preko celotnega poslovnega cikla) uravnotežene (brez upoštevanja dolgoročnega zadolževanja). Po tej opredelitvi mora država strukturni primanjkljaj iz recesije nadomestiti v času konjunkture. Ta opredelitev je povsem smiselna, problem pa je formula, po kateri se izračunava strukturni saldo. Klučni problem je v izračunu strukturnega primanjkljaja, ki temelji na izračunu proizvodne vrzeli (output gap), ta pa na oceni potencialnega outputa. Statistične metode (HP filter ali produkcijska funkcija), ki se uporabljajo za oceno potencialnega outputa, so namreč povsem nezanesljive. In ocene proizvodne vrzeli (ter posledično strukturnega salda proračuna), ki jih za posamezno državo izračunavajo uradniki Evropske komisije (EK), so (1) brez izjeme za vsako leto povsem napačne in jih EK za nazaj popravlja, in (2) te ocene se drastično (za nekaj desetink in celo odstotnih točk) razlikujejo od ocen drugih inštitucij (OECD, IMF) za isto državo.

Nadaljujte z branjem→

• Alan Krueger helped make life better for millions who will never know his name – Larry Summers
• Mourning the Loss of Alan Krueger – Paul Krugman
• Responding to some of the critiques of our paper on secular stagnation and fiscal policy – Larry Summers
• Capitalism Needs Elizabeth Warren – The New York Times
• Austerity is Defunct – Economic Principals
• Introductory Econ Textbooks: A Different Take on the Issues – EconoSpeak
• When the dismal science is getting you down – Women in Economics at Berkeley
• Reentry from Out of the Labor Market – Tim Taylor
• Monetary policy in times of uncertainty – VoxEU
• The deep roots of development – Growth Economics
• Formal and actual similarities between climate change and global inequality, and suboptimality of the nation-state – Branko Milanovic
• The Fall in China’s Current Account Surplus Was Not Replicated Across Asia – Brad Setser