Težka bo. Lista je dolga in zahtevna. Ponekod neizvedljiva. Toda za to imamo revolucije, da ljudje zahtevajo nemogoče … in dosežejo spremembo režima.

Nadaljujte z branjem→

Nadaljujte z branjem→

Britanski The Economist je sicer včeraj glede francoskih vse ostrejših protestov “gilets jaunes” (rumenih telovnikov) zapisal, da problem niso reformne politike, ki jih je implementiral mladi francoski predsednik Emmanuel Macron, pač pa njegov slog implementiranja teh reform. Vendar se v članku takoj zaplete v zanko, ko pravi, da je bila napaka, da sicer neučinkovitega davka na premoženja, ki ga je Macron ukinil kot svoj prvi ukrep po prevzemu oblasti, ni ukinil postopno in s hkratnimi ukrepi za pomoč najšibkejšim. In da ob zvišanju davka na dizelsko gorivo, s čimer je Macron želel financirati prehod na bolj zelena goriva, ni pospremil z več “pozornosti” ruralnemu prebivalstvu, ki se dnevno vozi v službo z avtomobili. Toda “rumeni telovniki” niso začeli protestirati zaradi Macronovega sloga, pač pa natanko zaradi njegovih politik. Ki so vse po vrsti (od ukinitve davka na premoženje, reforme trga dela in davčne reforme, do povečanja davka na dizelsko gorivo) razbremenile bogatejše in podjetja ter šle v škodo zaposlenim in revnejšim slojem. Šle so v korist kapitala in v škodo dela.

Tukaj ne gre za slog, gre za reformno smer. Njegov siceršnji vzvišeni način komunikacije z ljudstvom je samo odraz tega, kateri interesi Macrona bolj zanimajo in v katero smer želi želi narediti reformne poteze. Sprememba sloga tukaj ne pomaga, če delaš proti večini ljudstva. V javnosti se je utrdil vtis, da je Macron, sicer nekdanji bančnik, predsednik bogatih. Njegova 62% podpora na predsedniških volitvah lani je zdrknila globoko pod 30% danes. In tri četrtine anketiranih Francozov danes podpira proteste rumenih telovnikov in želi spremembe. Da je nad protestnike poslal oklepnike z vodnimi topovi, okrepljene policijske in vojaške enote s solzivcem in gumijastimi naboji, njegove priljubljensti prav gotovo ne bo povečalo. In seveda nikakor ne more omajati ljudstva, ki slovi po svoji svobodomiselnosti in uporništvu in ki je svetovni zgodovini dalo veliko francosko revolucijo (1789), francosko februarsko revolucijo (1848), ki je prinesla francosko “Drugo republiko”, leto študentskih nemirov (1968) in ki gre na ulice že zaradi neprimerne spremembe voznega reda vlakov. Macron je, tudi če se zdaj izvleče, politično mrtev.

Nadaljujte z branjem→

Tudi sami ste najbrž opazili, da se na lokalni ravni, v vaši občini, v letu volitev nenadoma poveča vnema po asfaltiranju cest, gradnji kolesarskih poti in vodovodov, odpiranju novozgrajenih vrtcev, šol, domov za ostarele, čistilnih naprav itd. In res, če pogledate občinske proračune in izločite predvsem dve postavki, in sicer skupne investicijske izdatke in ožje opredeljene investicijske izdatke za novogradnje, rekonstrukcije in adaptacije, ter ju narišete, dobite spodnjo sliko (sivo osenčena polja označujejo leta z občinskimi volitvami).

Nadaljujte z branjem→

Stanko Štrajn

Kako Slovenija gradi drugi tir Divača-Koper določa Zakon o izgradnji, upravljanju in gospodarjenju z drugim tirom železniške proge Divača – Koper ( ZIUGD) ki je stopil v veljavo 21.7.2018. Iz odgovorov na vprašanja, kako po navedenem zakonu poteka gradnja, lahko zaključimo, da je ZIUGD nerealen, ali pa da Ministrstvo za infrastrukturo in njegovi pristojni organi pravzaprav sploh ne vedo, kako bi po tem zakonu drugi tir Divača- Koper zgradili.

Da ne bo napak v razumevanju navedene alternative, si oglejmo dobesedno korespondenco, ki sem jo imel z Uradom vlade RS za komuniciranje, ki je izposloval odgovor Ministrstva za infrastrukturo, in na koncu še moj komentar njihovega neodgovora.

Nadaljujte z branjem→

Tega na žalost ne slišite na radiju. Moj najljubši arabski rocker Rachid Taha, ki je genialno združil alžirski folk (rai) z rockom. Začel je s punkom in vplival na The Clash (če ste se kdaj vprašali, od kod Micku Jonesu in Joeju Strummerju nenadoma arabski melos v Rock the Casbah). Ta pesem (Ida) je genialna, vsaj meni, zaradi tega driva, ki ga ustvarjajo “trubači” in ritem sekcija.

Na žalost je Rachid septembra letos umrl za infarktom in ne bom ga uspel v živo poslušati.

Nadaljujte z branjem→

Cover verzija The Clashov, ki so se prej zgledovali po Rachidu Tahi.

O misteriju upadanja rasti produktivnosti v razvitih državah sem že nekajkrat pisal. V postu “Zakaj se rast produktivnosti upočasnjuje?” je navedeno nekaj glavnih razlag tega fenomena. In sicer vse od upočasnjene demografije, zmanjšanega prispevka inovativnosti, povečanja neenakosti, neučinkovite alokacije, pa do morebiti napačnega merjenja prispevka inovacij k rasti itd. Meni je zadnja leta po glavi rojila bogokletna misel, da morda razmišljamo v napačno smer, ko predpostavljamo, da se rast produktivnosti “ustvarja” v proizvodnji in ne v povpraševanju, torej prodaji izdelkov in storitev.

No, včeraj me je na to spet spomnil vedno brihtni Noah Smith v Bloombergu, ki je razmišlja v podobno smer. V podporo svoji tezi je na plano potegnil stari “Verdoornov zakon“, ki smo se ga učili na dodiplomskem študiju ekonomije in nato pozabili nanj, ker so nas bombardirali z novejšimi, neoklasičnimi modeli rasti. Modeli iz druge polovice 20. stoletja temeljijo na ponudbeni strani – torej nove kapitalske investicije, investicije v raziskave in razvoj ter posledične inovacije tvorijo temelj za rast fizične produktivnosti. Da smo sposobni ustvariti več ob enakem (ali manjšem) vložku dela in kapitala. Pri tem pa ti modeli, v skladu s prastarim Sayevim zakonom trga, predpostavljajo (od Boga) dano povpraševanje po vseh izdelkih ali storitvah, ki jih sproducirajo podjetja. Pač bolj učinkovite tehnologije ustvarjajo večji output, po katerem obstaja avtomatsko povpraševanje (vsaka ponudba najde svoje povpraševenje).

Nadaljujte z branjem→

Bine Kordež

V Sloveniji smo najbolj zadovoljni, če stvari ne gredo v redu in če se lahko nad čem pritožujemo. Tipičen primer je gospodarska rast. Ko so se trendi obrnili navzgor (2013), smo dve leti prebirali zapise, da to še ni noben pokazatelj vzdržne rasti, nato rast ni bila prava, ker je temeljila samo na izvozu, sedaj pa že nekaj časa poslušamo samo opozorila, kako smo vrh že dosegli, da bo rast sedaj nižja in da se moramo pripraviti na hude čase. Podatek da je naša rast že peto leto precej hitrejša kot v povprečju EU, še hitreje dopolnimo s pojasnilom, da smo tudi zaostali več in da kaka država raste še hitreje (kar seveda vse drži).

Podobno je tudi z aktualnimi podatki o javnih financah oz. o proračunskem presežku. Pomislimo samo na medijski prostor, ki smo ga namenili razpravi, ali upokojenci lahko dobijo dodatnih 20 ali 40 milijonov evrov. Podatek, da imamo do oktobra v proračunu 750 milijonov evrov presežkov in da bo rezultat konec leta lahko tudi milijardo boljši kot leto poprej, pa skoraj ni bil omenjen. Zadržano je tudi ministrstvo za finance, ki pojasnjuje, da je to posledica dveh enkratnih dohodkov (dividende NLB, zadržana sredstva EU) in da končni rezultat ne bo tako dober. Vse to prav tako drži – kljub temu pa bi lahko močneje poudarili tudi pomembne pozitivne premike v javnih financah, ki kažejo na ustrezno upravljanje javnih financ in dober finančni položaj države.

Nadaljujte z branjem→