Francoski problem za Macrona in za prihodnost Evrope

Britanski The Economist je sicer včeraj glede francoskih vse ostrejših protestov “gilets jaunes” (rumenih telovnikov) zapisal, da problem niso reformne politike, ki jih je implementiral mladi francoski predsednik Emmanuel Macron, pač pa njegov slog implementiranja teh reform. Vendar se v članku takoj zaplete v zanko, ko pravi, da je bila napaka, da sicer neučinkovitega davka na premoženja, ki ga je Macron ukinil kot svoj prvi ukrep po prevzemu oblasti, ni ukinil postopno in s hkratnimi ukrepi za pomoč najšibkejšim. In da ob zvišanju davka na dizelsko gorivo, s čimer je Macron želel financirati prehod na bolj zelena goriva, ni pospremil z več “pozornosti” ruralnemu prebivalstvu, ki se dnevno vozi v službo z avtomobili. Toda “rumeni telovniki” niso začeli protestirati zaradi Macronovega sloga, pač pa natanko zaradi njegovih politik. Ki so vse po vrsti (od ukinitve davka na premoženje, reforme trga dela in davčne reforme, do povečanja davka na dizelsko gorivo) razbremenile bogatejše in podjetja ter šle v škodo zaposlenim in revnejšim slojem. Šle so v korist kapitala in v škodo dela.

Tukaj ne gre za slog, gre za reformno smer. Njegov siceršnji vzvišeni način komunikacije z ljudstvom je samo odraz tega, kateri interesi Macrona bolj zanimajo in v katero smer želi želi narediti reformne poteze. Sprememba sloga tukaj ne pomaga, če delaš proti večini ljudstva. V javnosti se je utrdil vtis, da je Macron, sicer nekdanji bančnik, predsednik bogatih. Njegova 62% podpora na predsedniških volitvah lani je zdrknila globoko pod 30% danes. In tri četrtine anketiranih Francozov danes podpira proteste rumenih telovnikov in želi spremembe. Da je nad protestnike poslal oklepnike z vodnimi topovi, okrepljene policijske in vojaške enote s solzivcem in gumijastimi naboji, njegove priljubljensti prav gotovo ne bo povečalo. In seveda nikakor ne more omajati ljudstva, ki slovi po svoji svobodomiselnosti in uporništvu in ki je svetovni zgodovini dalo veliko francosko revolucijo (1789), francosko februarsko revolucijo (1848), ki je prinesla francosko “Drugo republiko”, leto študentskih nemirov (1968) in ki gre na ulice že zaradi neprimerne spremembe voznega reda vlakov. Macron je, tudi če se zdaj izvleče, politično mrtev.

Če za trenutek še ostanemo pri slogu: Macron kot nekdanji bančnik očitno nima političnega daru. Glede na to, kako so ga na hitro naredili za predsednika, si najbrž nikoli ni vzel časa, da bi bral zgodovinske knjige ali vsaj Sun Tsujevo “The Art of War“. Če bi, bi razumel vsaj dve izmed treh ključnih poant iz tega najstarejšega in najboljšega učbenika menedžmenta velikih množic. In sicer, da mora voditelj najprej nahraniti svojo vojsko, preden sam sede k obroku. In da mora kdaj kakšnega upornega generala ali sodelavca ustreliti pred vojsko in demonstrirati hkrati svoj moč in svojo pravičnost. Glede tega bi se lahko zgledoval po podobnem novincu v politiki, ki je povrh še podobne starosti, našem predsedniku vlade Marjanu Šarcu. Ne želim zveneti apologetsko, toda prve poteze Šarčeve vlade in njegov današnji intervju v Siolu, so neprimerno bolj državniške in voditeljsko modre od Macronovih potez. Videti je, da Šarec rad bere zgodovinske knjige in jih očitno tudi razume, vključno z Umetnostjo vojne. Njegova vlada je najprej nahranila vojsko (sklenila pakt z zaposlenimi v javnem sektorju, povečala regres upokojencem in dvignila minimalno plačo, hkrati pa napovedala dvig davkov na kapital). Hkrati je Šarec pred vsemi demonstrativno “odstrelil” neprimerno jezikavega ministra in “diverzantsko” državno sekretarko ter javno discipliniral preveč svojeglavo koalicijsko partnerico. In krivulja Šarčeve priljubljenosti gre strmo navzgor, kar mu omogoča manevrski prostor za manj priljubljene ukrepe.

Vrnimo se k Macronu. Četrti teden trajajoči protesti rumenih telovnikov niso samo znak, da je Macron slab menedžer, ki pusti, da se droben problem razvije v katastrofo, pač pa, da je tudi slab politik, ki mu je po evropskem velikem fiasku uspelo povsem zavoziti tudi na domačem političnem prizorišču. Macron je svoj predsedniški mandat začel zelo ambiziciozno in se želel profilirati kot velik državnik. Toda hladen tuš je doživel že ob prvem obisku v Berlinu, kjer je Angela Merkel zavrnila njegov načrt globlje integracije EU v smeri fiskalne unije. In nato še nekajkrat. Podoben neuspeh je doživel z Donaldom Trumpom, ki je ZDA potegnil ven iz Pariškega podnebnega sporazuma in sporazuma glede Irana ter zasoliral z eskalacijo sankcij proti Iranu, kljub evropskim protestom in kjer francoska podjetja izgubljajo največ. Plaz vse bolj nasilnih protestov doma, kjer tudi najbolj umirjeni izmed rumenih telovnikov zahtevajo Macronov odstop ter konec njegove vlade in zamnejavo nacionalne skupščine s “svetom ljudstva“, pa pomenijo, da je Macron postal še bolj nekredibilen navzven.

Problem je še bistveno večji. EU je zaradi eksperimenta z nepopolno monetarno unijo (brez transferne, bančne in fiskalne), makroekonomsko povsem ponesrečenega načina reševanja evrske krize ter šoka s pritokom milijonov migrantov v precejšnjem razsulu. Namesto ekonomsko močne in politično harmonične unije smo slabih 20 let po uvedbi evra in deset let po začetku evrske krize dobili kaotično združbo držav s populističnimi voditelji, kjer se ena skupina upornih držav upira vsiljenim pravilom glede sprejemanja migrantov, druga skupina upornikov pa proti vsiljenim, nerazumljivim in neživljenskim tehničnim pravilom glede fiskalnega pakta. Dobili smo upor članic proti tehnokratski, neizvoljeni vladi v Bruslju, katere kredibilnost je v zadnjem desetletju omogočala zgolj Merklova. Merklova je v luči notranjepolitičnih porazov zaradi napačne migrantske politike, ki je sedla v nezadovoljstvo ljudi zaradi bolečih socialnih reform izpred 15 let, priznala tudi lasten politični poraz.

Problem je, ker je trdnost EU vedno temeljila na močni aliansi močnih Francije in Nemčije. EU je bila ustanovljena zato, da bi se trajno izognili ponovnim vojnam med Nemčijo in Francijo, ki so bile stalnica zadnjih 200 let. Ravnotežje med obema velikima silama je vodilo evropsko integracijo od enega do naslednjega mejnika. V zadnjem desetletju Francije zaradi šibkih voditeljev ni bilo videti, zato je EU zašla v dokaj ekstremne vode po diktatu iz Berlina. Zdaj pa z oslabitvijo tako Nemčije kot Francije EU izgublja krmarja nasploh. Brez močnih Nemčije in Francije EU ne more uspešno delovati. Bojim se, da bo ta grupacija držav krenila po poti kaosa in neizogibne dezintegracije nekdanje skupne države Jugoslavije po smrti Tita. Nekdanja Jugoslavija je imela veliko več skupnega veziva, imela je skupno vojsko, skupno ideologijo bratstva in enotnosti s simbolno štafetno palico, imela je skupno uradno (“Hej Slovani”) in ljudsko himno (se spomnite “Od Vardara pa do Triglava...”?), in imela je skupno nogometno in fenomenalno košarkaško reprezentanco. Imela je skupno identiteto. Pa vendar se je po smrti diktatorskega voditelja vsled vzpona nacionalizmov zaradi predolgo trajajoče gospodarske krize razletela in razpadla v vsega enem desetletju.

EU nima nič od tega veziva. Niti skupne himne.* Razen koristi od proste trgovine nas nič ne drži skupaj. Monetarna unija, ki naj bi zacementirala gospodarsko unijo, pa je zaradi polovičarske izvedbe in nerazumno rigidnih pravil, postala nočna mora večine članic. Gospodarska kriza, bolje rečeno – izostanek pravega okrevanja, traja predolgo. Glavni krivec za to pa so nerazumno rigidna pravila tehnokratov iz Bruslja, ki vedno znova prizadenejo najšibkejše. Ljudem z zdravo pametjo pač ne morete prodati, da morajo s svojim denarjem (davki) plačati reševanje banksterjev, nakar jim naložite še zmanjšanje socialnih pravic, ker zaradi plačevanja sanacije bank ni dovolj denarja za socialo oziroma ker to narekuje neko nerazumljivo mehansko fiskalno pravilo. Vse skupaj pa znižuje rast in poglablja brezposelnost in brezperspektivnost. Ljudje upravičeno dobijo občutek, da je lovljenje decimalk pri proračunskem deficitu, da bi ugodili dobro plačanim tehnokratom v Bruslju, neskončno bolj pomembno od položaja in stisk ljudi. Dovolj je nek nepovezan zunanji šok (kot so migranti), ki tlečo nezadovoljstvo ljudi popelje v revolt proti arogantni oblasti in v naročje lažnih nacionalističnih mesij.

Za preživetje evra, ki je postal tudi centralna točka obstoja EU, sta le dve možnosti: (A) hiter prehod v transferno in fiskalno unijo s skupnimi evro obveznicami, ali (B) razrahljanje nerazumljivih in nerazumno togih fiskalnih pravil in omogočitev več prostora vladam, da spodbudijo rast in ohranijo socialno državo. Prva opcija je v polju znanstvene fantastike tudi v primeru, če bi bil Macron trdno v sedlu (kar je bil pred letom in pol). Toda ne pozabite, da so prav francoski državljani na referendumu zavrnili globljo evropsko integracijo (s skupno himno in zastavo), za katero so se tako zavzemali francoski politiki. In sedanji problem francoskih državljanov ni premalo, pač pa preveč “Evrope”. In preveč politike, ki se zavzema za še več Evrope, namesto za reševanje socialnih problemov večine prebivalstva.

Druga opcija je enako mogoča kot nemogoča. Morda bo Merklova v preostanku svojega mandata postala bolj popustljiva in morda bodo zato tehnokrati v Bruslju razrahljali pravila za Italijo in Francijo in nato še za preostale. Kot so leta 2003 to naredili za Nemčijo in Francijo.

Morda. Toda poznavajoč nemški karakter je ta možnost dokaj šibka. Kar pomeni, da lahko oslabitev oziroma padec Macrona okrepi populistične in nacionalistične težnje najprej v Franciji (v Franciji trenutno raste podpora podobni kombinaciji skrajne desnice in levice kot v Italiji) in nato zakuri in se razširi na zaenkrat še imune države. Če se ne bodo protesti rumenih telovnikov že prej razlili po okoliških, zaenkrat še stabilnih držav.

_________

*Schiller-Bethovnova Oda radosti uradno ni himna EU, ker je bila ustavna pogodba (z vsemi EU simboli) zavrnjena na (francoskem) referendumu, se pa uporablja na vseh uradnih dogodkih EU. Toda, kar je ključno, jo ljudje sploh poznajo, se z njo identificirajo in nas ta “himna” združuje?

3 responses

  1. Malo mimo – meni se zdi predvsem zanimivo poročanje nekaterih medijev, to je tistih, ki so 10 let nazaj o podobnih protestih v Franciji, pisali o drhali.

  2. Vsekakor je napisano tisto, kar trdim nekaj zadnjih let. Vse v stilu” manj EU, nič NATA, dozirana globalizacija”.Nedavno je nekdo pravilno napisal, da moramo imeti scenarij za načrten umik iz evra in morda tudi iz EU. Stihijski razpad, kateremu se nezadržno približujemo, bo bistveno dražji. Verjamem, da se tega dr. Damijan zavedam močno pa dvomim, da Vasle, še manj pa Pahor.

  3. Pravkar sem prispel iz Pariza kjer sem pri prijateljih preživel vikend.

    Pariz je bil v soboto v izjemnem stanju, vlaki in določene linije metroja niso vozili (zapirali so jih kar sproti tako, da so bili celo sami železničarji povsem zmedeni), trgovine zaprte, vsepovsod polno uniformiranih. No, v nedeljo je že vse spet izgledalo normalno.

    Macron, tudi pri njegovih zvestih privržencih, velja za predsednika bogatih. Po mojem je politični kredit, ki ga je imel, že zaigral. Podpora uporu, ne pa nasilju (vprašanje kdo ga zares vzpodbuja? – Cui bono?) je velika. Vidi se že po tem, da vozniki postavijo rumene telovnike na armaturno ploščo kot znak podpore.

    Mene zanima predvsem kako bo francoski zgled vplival na uvajanje elektromobilnosti po Evropi? Kljub izizjemni politični podpori EU in administracije večine držav je bilo letos, kljub visokim subvencijam (okoli 7 tisoč evrov v povprečju na električni avto) po desetletju subvencioniranja in politične kampanje prodano vsega 2% električnih in hibridnih vozil. Pravih električnih vozil je samo 1%, pa še od tega je polovica službenih vozil. Kar pomeni, da je električni avto prepričal samo 1/2 % individualnih kupcev kar je izjemno razočaranje. Ko so lani na Danskem po 1. juliju ukinili subvencije na električne avtomobile je prodaja padla za 95%.

    Države so na to v stilu “if you cannot beat them, ban them” začele zapirati mesta in postavljati raznorazne ovire predvsem za dizel, ki je najučinkovitejši motor na notranje zgorevanje (in če upoštevamo kako se generira elektrika v povprečju v EU) tudi bistveno čistejši od električnega avta. Bilo je samo vprašanje časa kdaj bo prišlo do revolta in kje? Da je prišlo do revolta v Franciji, ki ima največji delež dizla v Evropi in tradicijo upora je nekako naravno.

    Led je prebit, prav zanima me kako se bo stvar razvijala naprej. Ne samo v Franciji, temveč v celotni Evropi.

%d bloggers like this: