3 responses

  1. No, pa je počilo. Na tem blogu smo večkrat govorili o tem, da bo neenakost in aroganca s kapitalom zlizanih oblastnikov slej ko prej povzročila kaotične in nasilne odpore, če politiki ne bodo po normalni demokratični poti začeli reševati zablod t. im. neoliberalnih politik. Odpor rumenih jopičev spominja na študentski upor leta 68, ki se je razširil na vso Evropo in odnesel de Gaulla. Predvsem me spominja na to obdobje (takrat poleti 68 sem bil v Parizu, prizori na ulici so bili podobni včerajšnjim) ta pristop: “bodimo realni in zahtevajmo nemogoče” – ukinitev brezdomstva, minimalna plača 1300 eur, minimalna penzija 1200 eur, maksimalna plača 15000 eur, progresivna davčna lestvica, prepoved prodaje drżavne lastnine, itd.
    Mislim, da po teh protestih, ki se bodo še širili po Evropi, nič več ne bo tako, kot je bilo včeraj. Ali se bo ob vsem tem Evro obdržal ali ne, pa bo postalo manj pomembno vprašanje.

  2. Tule velja upoštevati več stvari. Predvsem za prostor, ki si je izmislil toliko kulture, velja pogledati neke kulturne reference, preden gremo na suho politiko in ekonomijo.
    1. Francozi so ponosni na tradicijo protestov. Zelo. Tam je bistveno bolj kot drugod (tako je bilo ob koncu mojega dodiplomca, ko sem zbirala material za diplomsko nalogo, kar pomeni, da sem bila v Franciji kar nekaj časa) običajno, da so ljudje ob konfliktu na palico nataknili karton ali tkanino in potem šli na ulice in vneto ponavljali parole in zahteve. In to razumejo kot nekaj običajnega, če pa ne bi, bi bila pa opustitev zavržna.Take vneme na našem prostoru ni. Tudi najbolj iskrene JBTZ demonstracije 1988 (eni drugi časi), pa vse do vstajniških protesti 2012-2013 v Ljubljani te energije ni bilo. Nekako smo bili levičarski intelektualci zraven in ko je bilo treba kaj povedati pred kamero, je še šlo, ko pa se je malo šlo po ulici gor in dol ali pa bi bilo treba kaj skandirati, je po dveh ponavljanjih stvar ponavadi zastala, Hočem reči, prvi vtis glasnosti in energije je v francoskih protestih zmeraj večji kot je, če primerjamo to s kakšnimi drugimi protesti. Tudi materialne škode je v francoskih protestih praviloma več.
    2. Pri francoskih političnih konfliktih je treba vedno malo za nazaj brati Moliera (ki je skozi svoje komedije stoletje in pol pred 1789 najavljal revolucijo). In v francoskih protestih je – kulturno-literarno gledano – vedno protest množice proti vladarju. Da se vidi, koliko si upa. Francoski predsednik (je vseeno malo z demokracijo in dodatki 20 in 21 stoletja) vendarle institucija, ki jo razumejo kot “vladarja” in zdaj rumeni brezrokavniki testirajo, koliko si “vladar upa”. V smislu, ali bo takoj popustil z zahtevami (ups, kakšna reva!, bi si mislili, če bi Macron takoj klecnil) ali pa bo šel nad protestnike s policijo (ki je že itak zaradi stalnih izrednih stanj napeta čez dobro mero) in kako obvladuje represivni del. V Franciji vedno protestniki izmerijo aktualno oblast in politika se začne šele po tem, ko je ta meritev opravljena.
    3. Zdaj sem pa pri politiki: Macronov politični projekt je naslednji: da bi Francija (in s tem on in njegova ekipa) postala nosilka neke soft tranzicije iz trajnostno nevzdržne industrije v nekja vzdržnega in prav tako soft tranzicije iz politike starih obrazov in starih strankarskih zamer v neko novo “en marche” demokracijo, ki bi imela vrednote ne-izključevanja in integriranja. In trenutek naj bi bil vsaj znotraj EU pravi, ker je Merklova itak v odhajanju, Velika Britanija je prav tako na exitu, tretje alternative od močne države v EU ni in bi spet prišla Francija na tako mesto. Malo romantično, malo koketiranja s francosko la grandeur in s tem se je zmagalo v prvem krogu predsedniških volitev, v drugem krogu so tisti, ki niso volili za Macrona, vseeno volili proti Le Penovi in je Macron postal predsednik. Sledile so še parlamentarne volitve in lokalne volitve. Vladarska Francija ima politični sitem, kjer volitvam za predsednika hitro sledijo še parlamentarne in lokalne in potem se sentiment tistega, ki je zmagal na predsedniških, prelije še na ostale volitve. In je lani “en marche” sistem paradiral po Franciji, ob entuziazmu novih obrazov in ob mrgodenju starejših obrazov in tudi ob distanci intelektualcev v stilu, da “tile ta novi so pa bolj v excelu, ostalo jih pa ne zanima”.
    4. Ker med “novimi obrazi”, ki so se priključili na Macronov “en marche” je bilo veliko tistih (pa predsednik sam tudi), ki so imeli polne glave teoretskih modelov, po katerih so ekonomski subjekti itak racionalni in bodo vnaprej anticipirali vse državne ukrepe in se prilagodili tako, da bodo državni ukrepi v gospodarstvo nekako zvodeneli in je bolje pustiti iniciativi, da se razširi in ustvari večjo valeur ajoutée in to bo omogočilo večje plače in večjo potrošnjo. Pa se to distribucija dodane vrednosti na plačah zaposlenih (razen menedžerskega kadra) ni ne vem kako poznala. Po drugi strani pa je treba najavljene reforme v trajnostno ekonomijo vendarle financirati in je to začel plačevati srednji razred. In sedaj so se uprli. Bi imeli trajnostno ekonomijo in vozili bi se na kaj drugega, kot na dizel, ampak, da se razumemo, naj te reforme sorazmerno plačuje še kdo drug, ne samo srednji sloj. Rumeni brezrokavniki zahtevajo boljše življenje in jim je čisto jasno, da bo to nekaj stalo, ampak, tole naj plačujejo vsi, ki lahko plačujejo in ne samo tisti, ki jih je največ. Gre za prvi upor, ko je srednji sloj (oziorma tisto, kar je od njega ostalo) začel upor in od tu se širi upor tudi na druge (recimo na delavce) – v zadnjih časih so bili ekonomski upori bodisi bolj panožni, bodisi so se bolj označevali z delavskimi upori, tu je pa prvič, da se srednji sloj spet povezuje z delavstvom, ker je končno spoznal, da sta v istem čolnu. Macronova ekipa je kiksnila na ekonomskih predpostavkah in modelih, zgodila pa se je kvaliteta upora, ki je po definiciji razredna (ni multi-kulti, razen toliko, kolikor je francoski srednji sloj multi-kulti).
    5. Moram priznati, da me zanima, kaj bo Macron danes ob osmih zvečer sporočil Franciji in njenim državljanom in kako bodo to razumeli drugje. Ima dve možnosti. Prva, da reče, da se je zmotil in da je skupaj z ekipo narobe ocenil. In si potem izpogaja 3 mesece za popravni izpit (v smislu izpolnitve realnih zahtev in časovnice tega, kdaj bodo zahteve prišle v zakonodajni postopek). Druga je, da reče, da so tole vzeli na znanje in da bodo nekaj naredili, ampak ne sedaj, trenutek ni pravi, “drago ljudstvo, vi ne razumete kompleksnosti trenutka, če se mi zlomimo, bodo prišli desničarji na oblast in potem bo pa res hudo”……. potem pa bodo pustili, da bodo zahteve zvodenele, čakali, da mandat mine in se usmerili na karierni exit izven politike. Meni se sicer zdi, da ima Macron v sebi več tistega, da gre na kalkulirano tveganje in mu dam 51% za prvo možnost in 49% za ziheraško drugo možnost. Pa da vidimo. Če bo Macron tule ziheraško klecnil, se bo Angela Merkel dve leti še zelo mučila v svoji službi.

    Če vam je karkoli iz točke 4 in 5 na nek čuden način neverjetno znano, me čisto nič ne čudi.

  3. “Large insulation plan for housing” ,….zanimivo!

    Ravno to so naredili avstrijci po letu 2008 s kakšnimi 800 plus milijoni evrov. Denar gre malim ljudem (obrtnki) in gradbeni industriji, ki je praviloma lokalna, tako pridemo do solidnega narodnogospodarskega multiplikatorja.

    Poleg tega je to verjetno najcenejši način ekološke sanacije oz. ukrep, ki daje največje in najhitrejše učinke glede na vlaganja. Pa še ljudje so na toplem in pri družinskem proračunu se pošteno pozna.

    Ko se voziš po Franciji in gledaš njihove hiše, kako so izolirane, ..Macron, “Large insulation plan for housing” bi Ti prinesel,… oh la,la ….politične točke.

    Slaba izbira tale dizelski davek. Kar kaže na to, da ekologija ni bila v političnem planu, da se je šlo predvsem za polnjenje proračuna pod pretvezo ekologije. In pa seveda reševanja nasedlih investicij avtoindustrije (Predvsem Renault se je najbolj zaletel in tudi zato pokasiral največje izgube na elektromobilnosti) in čedalje bolj elektrogospodarstva (nove nuklearke bi še kako prišle prav nasedlemu proizvajalcu nukleark – Arevi)

%d bloggers like this: