Nekaj zadnjih razmišljanj o prihodnosti Evrope

• Macron’s Misstep Is Europe’s Loss – Dominique Moisi
• The Coming Franco-German Bust-Up – Mark Leonard
• Europe in Disarray – Richard N. Haas
• “Yellow vests” and tax justice – Thomas Piketty
• My Two Cents on the “Yellow Vests” Movement – Francesco Saraceno

• The Inequality Paradox: Rising Inequalities Nationally, Diminishing Inequality Worldwide – ProMarket
• “Yellow vests” and tax justice – Thomas Piketty
• My Two Cents on the “Yellow Vests” Movement – Francesco Saraceno
• The War on Huawei – Jeffrey D. Sachs
• Hard-Money Men, Suddenly Going Soft – Paul Krugman
• Demography, unemployment, and automation – VoxEU
• Market Power or Just Scale Economies? – ProMarket
• Neoliberalism as Structure and Ideology – EconoSpeak
• DeLong’s Principles Of Neoliberalism – Brad DeLong
• How low is low for Chinese GDP growth? ~ Antonio Fatas
• Micro-responses to shocks: Pricing, promotion, and entry – VoxEU
• The Rise of Knowledge Economics – Scientific American
• When bad government matters – Stumbling and Mumbling

Tone Martinjak je naredil hvalevredno dejanje – posvet o sovražnem govoru pri predsedniku države je razdelil v krajše, individualizirane spote in jih objavil na youtube. Spodaj je njegov twitter thread, kjer si lahko pogledate vse ključne govorce in primerjate argumente obeh strani.

Moje stališče je dokaj podobno stališčem prvih treh govorcev (Matjaža Grudna, Dominike Švarc Pipan in Nataše Pirc Musar), pa tudi Ernesta Petriča: pravica svobode govora ni absolutna, zlorabe je treba dosledno kaznovati na ravni kazenskega prava, vendar pa potrebujemo tudi jasno ločnico, ki ni nujno kazenskopravne narave, pač pa vrednostne, moralno-etične narave. Odgovornost je na strani politikov, medijev in mnenjskih voditeljev, da postavijo (vrednostno) ločnico, kaj so nedopustni elementi sovražnega govora.

Nadaljujte z branjem→

V luči škandalov v zvezi s prodajo vaših osebnih podatkov, ki jih Facebook (FB) prodaja zainteresiranim oglaševalcem, kvazi-analitskim službam, ki jih nato skupaj z algoritmi za analizo in manipuliranje prodajajo naprej (in ki jih daje zastonj ameriškim varnostnim službam), se morda splača slediti spodnjim navodilom na The Verge, kako pobrati vaše podatke s FB, jih zbrisati in nato še zapreti vaš FB račun. Nisem poskusil, ker nimam FB računa in me ne skrbi, da bi še kdo dobil vpogled v moj družabni vzorec.

Me pa bolj – kot vaše skrivnostne metode peke najboljše potice na svetu ali norčije vaših najlepših hišnih ljubljenčkov v celotnem vesolju – skrbi, da je na serverjih Googla in Microsofta praktično vsa naša e-korespondenca. Si predstavljate, kakšno veselje je to za varnostne službe, ki imajo zastonj in neposreden vpogled vanjo?

Odgovor Luke Mesca na intervencijo Slavka Bobovnika (v zvezi s tem, da je Mesec Bernarda Brščiča označil kot fašista), da se mu oznaka fašist v letu 2018 ne zdi primerna skoraj za nikogar. In pojasnilo:

»Če nekdo razločuje ljudi na bolj in manj vredne na podlagi barve kože, spola, rase, če izpodbija osnovno listino, na kateri je oblikovana povojna družba, deklaracijo o človekovih pravicah, ki izhaja iz tega, da smo vsi ob rojstvu ne glede na spol, raso enaki, če nekdo tako eksplicitno in s tako vehemenco, kot gospod Brščič to počne, to napada, kako bi ga pa vi poimenovali?« ga je vprašal. Bobovnik odgovora ni podal, češ da ne vodi nobene od strank.

Zdi se, da se je tudi pri nas začela odločna akcija proti sovražnemu govoru. Prvi del je v tem, da stvari prepoznamo kot takšne, kot so, in da jih kot takšne tudi poimenujemo. Da sovražni govor postane politično in družbeno nesprejemljiva praksa komuniciranja. Na vseh ravneh. Ključna odgovornost za to leži na politiki. Vendar ne tako, da ta prireja posvete o sovražnem govoru na najvišji politični ravni, zgolj z namenom, da se to opravi in na katere se vabi tudi same akterje tovrstnih praks, pač pa da najvišji politiki sovražni govor prepoznajo in ga kot moralne avtoritete tudi prepoznajo in javno obsodijo.

Nadaljujte z branjem→

Jasmina Držanič

Slovenija je pri pridobivanju EU nepovratnih sredstev, blago rečeno, nerodna. V tem kontekstu so razumljiva pričakovanja predsednika vlade, da dobi pojasnila, zakaj se absorpcija tega denarja ne dogaja bolj uspešno. Pričujoči tekst nima ambicije, da bi bil neke vrste nadomestno poročilo (naj kar vladna služba napiše svojega), želim pa opozoriti na teme, ki se ob nepovratnih EU sredstvih malo manj ponavljajo. Sama sem se s tematiko bolj intenzivno ukvarjala v času 2003 – 2007, tako da nekaj izkušenj je, pa tudi dovolj distance.

Prvič, v tem tekstu se referiram na črpanje sredstev iz strukturnih skladov in kohezijskega sklada. Ker gre za aranžmaje, ki so v največji meri pod ingerenco države članice in naj bi bilo tako za države kot za zasebne prijavitelje neke vrste suhi trening za prijave na ostale razpise (pri ostalih EU grants). Gre za sklop nepovratnih sredstev, ki so namenjene tistim regijam, ki so razvojno pod povprečjem EU. Ko je Slovenija postajala članica EU, smo slišali samo lepe zgodbe o tem, kako so se z nepovratnimi sredstvi regije opomogle (veliko smo se učili iz prakse Furlanije – Julijske krajine) in smo v nekem idealizmu pričakovali, da je treba samo »prijaviti projekte, ker denar je na voljo« in od tu naprej bo šlo samo še na bolje, drugih protislovij pa da ne bo.

Nadaljujte z branjem→

Metod Di Batista

Zelo sem zaskrbljen nad zapleti, ki se pojavljajo v zadnjem času, na realizaciji največjih, paradnih infrastrukturnih projektov v Sloveniji. To še toliko bolj, ker se ne uresničujejo časovne napovedi iz najvišjih položajev v naših vladah. Tak primer je napoved začetka gradnje drugega tira, ki se vedno znova premika v bodočnost, čeprav bi se morala pripravljalna dela že zdavnaj pričeti. Pri tem se sprašujem, ali imamo res tako zapleten, zakonsko pogojen sistem vodenja velikih investicij ali pa je to posledica neobvladanja projektnega vodenja?

Dobro zrcalo imamo pri gradnji druge cevi Karavanškega predora. Na drugi strani Karavank jim ni bilo potrebno ponovno usklajevati lokacije druge cevi v prostoru, tako kot pri nas. Tudi sam postopek oddaje del so izvedli veliko hitreje, kljub pritožbi, ki je bila tudi na njihovi strani.

Nadaljujte z branjem→

Tole je sicer zgolj retorično vprašanje. Da imata Nemčija in Francija povsem drugačen status od ostalih članic EU, je jasno že od Rimske pogodbe in ustanovitve Skupnosti za premog in jeklo, saj je celotna evropska integracijska zgodba nastala zgolj z namenom, da bi preprečili bodoče vojne med Nemčijo in Francijo, ki so bile stalnica zadnjih dvesto let pred tem. In to se sicer pokaže ob vseh priložnostih. Od tega,

1. da se prav vse ključne odločitve, ki jih nato obelodanita Svet EU ali Evropska komisija, najprej sprejmejo na relaciji Berlin – Pariz. In nič, prav nič, v EU de facto in de iure (zaradi zahtevane in v ta namen posebej prirejene kvalificirane večine) ne more biti sprejeto, če tega ne potrdita Nemčija in Francija,
2. da so Pakt o stabilnosti in rasti (SGP), ki sta ga dve leti zapored kršili Nemčija in Francija, leta 2003 evropski finančni ministri suspendirali,
3. da je predsednik ECB (J.C. Trichet) s posebnim tajnim pismom, v katerem je zagrozil, da bo z zadržanjem likvidnostne pomoči čez noč zaprl irske in španske banke, če njuni vladi ne bosta nemudoma sanirali bank, v katerih so nasedle nemške in francoske banke (in kar je Mario Draghi junija 2015 dejansko naredil z grškimi bankami, da bi levičarsko vlado prepričal v kooperativnost),
4. da sta Nemčija in Francija forsirali prvi in drugi “reševalni” paket za Grčijo, s čimer je grška vlada bila prisiljena v javni dolg prevzeti obveznosti sicer zasebnih grških bank do nemških in francoskih bank,
5. …,
6. do zadnje sage, kjer je Evropska komisija mesec in pol grozila s kaznijo Italiji, če ne bo zmanjšala načrtovanega proračunskega deficita za 2019, medtem ko je Franciji praktično čez noč dovolila povečanje deficita nad dovoljenim, in to zgolj zato, da bo francoska vlada lahko sfinancirala darila, ki jih je obljubila protestnim “rumenim ovratnikom“.

Tako pač je v klubu, ki se imenuje EU. Veliki, ki so “bolj enaki”, postavljajo pravila in jih striktno uveljavljajo na majhnih oziroma šibkejših. V tej zgodbi je morda zanimivo le to, kot v spodnjem zelo dobrem threadu opisuje Ashoka Mody, da ima Italija, ki jo imajo trenutno za glavnega ali vsaj najbolj nevarnega “bolnika” EU, srednjeročno in dolgoročno bolj zdrave finance kot Francija. In to kljub za 35 odstotnih točk večjemu javnemu dolgu glede na BDP.

Nadaljujte z branjem→