Bine Kordež

V zadnjem obdobju dobivamo z vseh strani opozorila, kakšna tveganja prinašajo demografske spremembe v Sloveniji. Delež starejše populacije se nezadržno povečuje, kar zahteva tako spremembe v pokojninski zakonodaji ter morda še bolj v odnosu do zaposlovanja starejših ljudi. Nesporno je namreč tudi dejstvo, da je delež zaposlenih po šestdesetem letu starosti v Sloveniji med najnižjimi v svetu. Vse navedene ugotovitve so že dokaj sprejete med ljudmi, kot tudi razmišljanja o potrebnih spremembah. Ukrepanje je torej nujno ter tudi določene spremembe v delovanju, vseeno pa razmere niso tako kritične, kot se običajno prikazuje.

Nadaljujte z branjem→

Drago Babič

Zdravje je nedvomno najpomembnejša človekova dobrina in naš odnos do vseh problemov, povezanih z njim, pomembno oblikuje naš vsakdan. Na naše zdravje, poleg našega ravnanja, močno vpliva kvaliteta zdravstvenega sistema, zato je pomembno, kakšnega si izberemo in kako ga upravljamo.

Nedavna gospodarska kriza je zarezala tudi v naše zdravje s povečanimi obremenitvami zaradi vsakdanjega stresa in zaostajanju prihodkov zdravstvenega sistema. V zadnjih letih se vrstijo prizadevanja, kako ta sistem preurediti, da bi bil učinkovitejši in bi nam bolje služil, vendar zaenkrat brez pozitivnega rezultata, nasprotno, čakalne dobe kot indikator učinkovitosti sistema se podaljšujejo.

Nadaljujte z branjem→

V sosednjem postu komentiram “ameriški zdravstveni misterij“, kjer ZDA kljub astronomskemu povečanju stroškov za zdravstvo dosegajo bistveno slabše rezultate kot ostale razvite države in po letu 1980 za njimi vse bolj zaostajajo glede življenjskega pričakovanja (kot indikatorja kvalitete zdravstva).

No, poglejmo, kako se v tem zdravstvenem svetu odreže Slovenija s svojim “nesvobodnim”, “prisilnim” obveznim javnim zdravstvenim zavarovanjem in pretežno javnimi ponudniki zdravstvenih storitev. Pri nas smo dnevno soočeni z negativnimi novicami iz zdravstva – od čakalnih vrst do različnih afer, da ne omenjamo vseh političnih menjav direktorjev v UKCL. Ob tem bi pričakovali, da bodo ljudje imeli zelo negativno mnenje o kakovosti našega javnega zdravstva. Toda mednarodne primerjave (ankete) kažejo, da so pri nas ljudje bistveno bolj zadovoljni s kakovostjo zdravstvenih storitev kot pa v ostalih OECD državah in treh primerljivih državah (Avstrija, Nemčija, Češka). Kar pa ne velja za zadovoljstvo s storitvami vlade in sodstva.

Nadaljujte z branjem→

Prejšnji teden je Austin Frakt v New York Timesu naredil odličen zapis “ameriškega zdravstvenega misterija” oziroma nenadnega skrivnostnega in ostrega ameriškega odklona kvalitete zdravstvenega sistema glede na izdatke za zdravstvo v negativno smer glede na druge razvite države. Prikazal je spodnjo sliko, v kateri lahko vidite, da so ZDA do konca 1970. let še nekako sledile trendu ostalih razvitih držav glede vzporednega porasta življenjskega pričakovanja ob rojstvu (kot nekakšnega indikatorja kvalitete zdravstvene oskrbe v državi) s porastom izdatkov za zdravstvene storitve. Nato pa po letu 1980 sledi oster odklon v desno – izdatki za zdravstveno varstvo so z okrog 1,000 $ na prebivalca v 35 letih (do 2014) eksplodirali na 9,000 $ na prebivalca. Pri čemer pa se je življenjsko pričakovanje izboljšalo le za 5 let, medtem ko se je v ostalih razvitih državah v istem obdobju življenjsko pričakovanje povečalo za dvakrat bolj (za 9 let) ob zgolj polovičnem zvišanju izdatkov za zdravstvo glede na ameriške.

Kaj se skriva v tem ameriškem zdravstvenem misteriju?

Nadaljujte z branjem→

Drago Babič & Jože Damijan

Ključna energetska dilema v Sloveniji glede prihodnjega razvoja je ujeta med stališči »tradicionalcev« in »ekologov«. Prvi opozarjajo, da rešitve na področju obnovljivih virov energije (OVE) niso dovolj zrele za množično uporabo in da so tako drugačne od obstoječih sistemov, da bo njihovo uvajanje prineslo radikalno povečanje energetskih stroškov. Drugi pa opozarjajo na segrevanje planeta, ki s spremembami podnebja povzroča človeštvu ogromne stroške, k čemur naj bi bistveno prispevalo povečanje emisij toplogrednih plinov, ki jih v veliki meri prispeva energetika (in promet) s kurjenjem fosilnih goriv. Dolgo časa je, zaradi nemškega vpliva, zmagovala ekološka struja, dokler se ni pokazalo, da stava na obnovljive vire ni vzdržna niti iz sistemskega niti iz stroškovnega vidika.

Pred tremi tedni je bil v tem mediju (Sobotni prilogi Dela) objavljen odličen intervju z Aleksandrom Mervarjem, direktorjem Elesa. Odličen zato, ker je Mervar, kot eden najbrž najboljših poznavalcev energetskega sistema pri nas in globalnih energetskih trendov, v tem inervjuju zrušil nekaj mitov, ki so nam jih neopazno  vcepili največje evropske države, evropske energetske politike pod njihovim vplivom in domači vplivneži. Namreč mitov o tem, da je univerzalna rešitev naših energetskih potreb v trendu instalacije razpršenih obnovljivih virov energije vetra in sonca, da bo električna energija zastonj in da lahko zanemarimo izzive v zvezi z uravnavanjem elektroenergetskega sistema.

Nadaljujte z branjem→

Wolfgang Münchau ima v tej kolumni v Financial Timesu povsem prav: italijanski “izhod iz evra” ni nemogoč. Nihče ne more populistične italijanske vlade zaustaviti pred tem, da ustvari zadovoljivo veliko krizo in uvede paralelno valuto – niti italijanska ustava, niti njen predsednik, niti ECB in niti finančni trgi. Italija je za to prevelika. Pred to nevarnostjo si ne bi smeli zatiskati oči ali je podcenjevati.

Ampak, in to je ključno, “italijanski izhod” in nevarnost zdrsa v popolni populizem je mogoče preprečiti samo tako, da se v EU lotijo vzrokov za italijansko nezadovoljstvo. In ti so isti, kot so bili v začetku 1930. let, ki so prinesli konec Weimarske republike in na oblast prinesli Hitlerja kot rešitelja ekonomske mizerije. Vzrok za nemško depresijo je bilo vztrajanje na zlatem standardu (nepripravljenost vlade na devalvacijo, ki bi povečala konkurenčnost domačega gospodarstva in spodbudila okrevanje). Evro je danes ekvivalent zlatega standarda, s tem da je še bistveno bolj restriktiven, ker ob zavezanih rokah na monetarnem področju vsiljuje še omejevalno fiskalno politiko. Države morajo iti skozi dolgotrajno depresijo, preden dovolj znižajo ceno dela in prezadolženost, da lahko začnejo okrevati. Mahne države, kot sta Slovenija ali Grčija, v to lahko prisilijo, v velikih državah pa lahko dinamika velike mase nezadovoljnih ljudi postane neobvladljiva.

Nadaljujte z branjem→

Drago Babič & Jože Damijan

V Sloveniji smo priča zanimivemu paradoksu. Slovenija kot celota namenja zelo velik delež izdatkov BDP za raziskave in razvoj. S skupaj 2,2 odstotka je po tem kriteriju med prvimi državami EU. Naši raziskovalci in podjetja prijavljajo veliko število patentov pri Evropskem patentnem uradu (na prebivalca ali na milijon vloženih evrov v raziskave in razvoj) – tudi do desetkrat več kot druge nove članice EU, in imamo precej višjo stopnjo inovativnosti od njih.

Pa vendar se kljub vsem tem vlaganjem, patentom in inovacijam naše gospodarstvo ne more odlepiti od nizke tehnološke intenzivnosti naših izdelkov. Naš delež visokotehnološkega izvoza se že 15 let giblje na ravni le okoli pet odstotkov celotnega izvoza, medtem ko so ti deleži v preostalih novih članicah EU od dva- do trikrat večji.

Imamo veliko lastnega razvoja, vendar smo v globalnih verigah vrednosti v funkciji dobavitelja sestavnih delov, kjer nas stiskajo z nizkimi stroški, posledica pa je nizka dodana vrednost.

Nadaljujte z branjem→

• The Bankrupt Ideology of Business School – The New Republic
• Rethinking Stigler’s Theory of Regulation: Regulatory Capture or Deregulatory Capture? – ProMarket
• On neoliberalism – Chris Dillow
• The paradox of markups, part 2 – Growth Economics
• Medical Mystery: Something Happened to U.S. Health Spending After 1980 – Austin Frakt
• Former statistics agency head again faces charges of inflating country’s deficit during financial crisis – Wall Street Journal

Ko  upoštevaš vse stroške in izvzameš izdatno dozo zavajanja, se Uberjevi “taksisti” na lastnih vozilih in z lastnim zavarovanjem lahko primerjajo z zaposlenimi na minimalni plači. Torej tistimi v spodnji desetini zaposlenih glede prihodkov. So pa fleksibilni, če kot fleksibilnost razumete, da si lahko sami izbirajo delovnik in ali bodo sploh delali. Ja, ampak kako fleksibilen je v resnici lahko človek, ki se prebija skozi življenje z minimalno plačo?

Nadaljujte z branjem→