Zakaj visoko izobraženi kadri odhajajo v tujino?

Bine Kordež

V teh dneh smo lahko zasledili pomembno drugačne argumente proti previsoki obdavčitvi plač, kot smo jih bili vajeni do sedaj. Predstavljeni so bili s strani direktorja kluba slovenskih podjetnikov, zaradi česar takšno stališče lahko razumemo tudi kot pogled podjetniškega sektorja. V Sloveniji je sicer teza o premočno obdavčitvi plač postala kar nekakšen aksiom, ki se ga ponavlja na vseh ravneh. Ker pa so vse večkrat prisotni tudi drugačni pogledi na obdavčevanje dela, je bila logično pričakovana tudi drugačna argumentacija za znižanje davkov na plače, predvsem na najvišje.

Do sedaj smo najpogosteje poslušali, da so v Sloveniji visoke plače obdavčene nadpovprečno in da nam zato visoko izobraženi kadri bežijo v tujino. Pri tem so se navajali primeri, da dobi pri nas posameznik s 7.500 evrov bruto plače “kar” 300 evrov manjši neto znesek. To naj bi bil razlog, da razvojni inženirji bežijo v tujino ter argument, da je obdavčitev najvišjih plač potrebno znižati.

Kot prvo je potrebno navesti, da sedem tisoč evrov ali več v Sloveniji zasluži le okoli 4.000 ljudi in med njimi tovrstnih inženirjev vsekakor ni veliko, če sploh kakšen. Predvsem pa se verjetno strinjamo, da zaradi 300 evrov razlike nihče ne bo šel živet in delat na primer v Nemčijo ali Anglijo, če ne bodo obstajali tudi drugi razlogi. Ključni povod za odločitev za službo v tujini so bolj druge priložnosti, mogoče sploh možnost zaposlitev ali delo, ki ga doma ne dobijo. V kolikor pa je razlog samo finančni vidik, pa mora biti plača še enkrat višja ali vsaj za polovico. To pa ni odvisno od davčne obremenitve, temveč od pripravljenosti (in sposobnosti) delodajalca za tako visoko plačilo.

Kljub torej splošnemu prepričanju o previsoki obdavčitvi plač v Sloveniji, konkretne primerjave s sosednjimi državami kažejo, da je davčna obremenitev pri nas podobna kot sosednjih državah. Nižji prejemki so obremenjeni celo nekaj manj, predvsem zaradi neobdavčenih dodatnih izplačil, res pa so davčno nekaj bolj obremenjeni najbolje plačani zaposleni. V večini držav imajo namreč uvedeno omejitev na plačilo socialnih prispevkov. Ti se praviloma plačujejo samo do določene višine plače (v Avstriji na primer do nekje 4.000 evrov bruto), ob višji plači pa je znesek prispevkov enak. Po zadnjih primerjavah, ki naj bi jih imeli v omenjenem klubu slovenskih podjetnikov, pa naj bi bila davčna obremenitev podobna celo v teh, najvišjih razredih. Sam sicer o tem dvomim, ker razpoložljivi podatki vseeno nakazujejo razlike v višini nekaj sto evrov pri plačah med npr. 5 in 10 tisoč evrov mesečno.

Kakorkoli, nov argument za nujno znižanje davčne obremenitve plač v Sloveniji je – nižja produktivnosti oz. nižja dodana vrednost, ki jo naše gospodarstvo ustvari na enega zaposlenega v primerjavi z razvitimi državami. Ker lahko prodajajo Avstrijci svoje izdelke pod znamko “Made in Austria” precej dražje kot mi pod “Made in Slovenia”, so naši zaslužki in dodana vrednost seveda nižji in to preprosto ne omogoča enakih izplačil kot pri sosedih. Sledi sklep, da je zaradi tega nujno znižati davčne obremenitve, ker si pač tako visokih izdatkov za plače kot v Avstriji ne moremo privoščiti. Ne drži torej več teza, da so naše obdavčitve dela višje in da jih moramo zaradi tega znižati, temveč, da si zaradi nižje stopnje razvoja (produktivnosti) našega gospodarstva ne moremo privoščiti enakih davčnih stopenj.

Da je produktivnost v Sloveniji nižja, da na žalost (zaenkrat) večinoma ne uspevamo prodajati izdelkov po enakih cenah kot npr. Avstrijci, je seveda nesporno dejstvo. Zaradi tega naša podjetja tudi ne morejo izplačevati tako visokih plač kot pri sosedih in to vsem zaposlenim, tako manj kot bolj izobraženim kadrom. Da pa je zaradi tega potrebno znižati davčne obremenitve ravno pri višje izobraženih kadrih (tako se razume argumentacija podjetniške strani), pa je že bolj vprašljiva teza.

Na žalost se plačevanje davščin na plače (prispevkov in dohodnine) še vedno razume predvsem kot vplačilo v neko državno malho brez dna, kar bi pač lahko tudi znižali. A poglejmo lanske številke o vplačevanju in porabi teh davčnih obremenitev.

V letu 2017 smo z vsemi davki in prispevki od plač zbrali 8,3 milijarde evrov (v proračunu ter v blagajnah pokojninskega in zdravstvenega zavoda). To pa je bilo porabljeno za:
­

  • pokojnine (4,3 milijarde),
  • zdravstveno zavarovanje (2,6 milijarde),
  • 2,35 milijarde evrov pa smo porabili za vse oblike (socialnih) transferjev posameznikom (otroški dodatki, porodniške, bolniške, nezaposleni, nadomestila plač, socialna nadomestila, prevozi in prehrana dijakov in študentov, štipendije, veterani…).

Če seštejemo vsa ta izplačila, dobimo znesek 9,3 milijarde evrov, kar pomeni, da se del teh izdatkov pokriva celo z drugimi davčnimi viri (npr. DDV) in obstoječi davki na plače še teh izdatkov ne pokrijejo v celoti.

Zbrana sredstva z davčnimi obremenitvami plač so torej v celoti namenjena za izplačila posameznikom v času, ko niso ali ko ne bodo več mogli delati. Oni ali njihovi družinski člani, ker imamo medgeneracijsko solidarnost – z vplačilom davkov pokrivamo izdatke za prejemke otrok ali za pokojnine naših staršev, tako kot so ali bodo oni poskrbeli za svoje otroke ali starše. Bruto plače so torej v celoti namenjene plačilu zaposlenih v širšem smislu, seveda pa je skupni znesek izplačil omejen z ustvarjeno dodano vrednostjo na zaposlenega. Ker je naša nižja kot v Avstriji, imamo nižje neto plače, nižje pokojnine in nižje otroške dodatke. In če želimo zadržati približno podobna razmerja, moramo imeti tudi približno podobno davčno obremenitev. Razdelitev skupnih izdatkov za plače na del za neto prejemke zaposlenih ter prejemke vseh ostalih skupin, ki trenutno ne delajo (otroci, nezaposleni, začasno nezmožni za delo, upokojenci), mora biti približno enaka.

Ta dejstva pač zahtevajo tudi približno enake davčne obremenitve, kot veljajo za druge države, če želimo zadržati približno enak nivo socialne varnosti in blaginje vseh skupin prebivalstva. Razumljivo pa je ta nivo blaginje ob nižji ustvarjeni dodani vrednosti (produktivnosti) tudi nižji kot na primer v Avstriji. Če bi ob tem želeli vzpostaviti enake neto prejemke ene skupine zaposlenih, bi se to odrazilo v sorazmerno nižjem nivoju prejemkov ostalih skupin, kar pa najbrž ni sprejemljivo.

Najvišji prejemki so v Sloveniji res močno davčno obremenjeni in zaradi primerljivosti drugimi državami je upravičeno razmišljanje, da bi bile kakšne korekcije smiselne. Vseeno pa je potrebno poudariti, da to ne bo bistveno spremenilo položaja teh zaposlenih. Zavedati se moramo, da kadar v tujino odidejo visoko izobraženi kadri, gredo zaradi boljših priložnosti in ne zaradi morebitne malenkostno višje davčne obremenitve. Razlog je večinoma v tem, da naš podjetniški sektor zaenkrat še ne uspeva ustvariti tako visoke dodane vrednosti, ki bi omogočila primerljivo izplačilo plač kot to velja za razvitejše države. Tisti podjetnik, ki pa mu to uspeva, pa lahko tudi ustrezno nagradi svojega razvojnega inženirja, da mu ne uide.

In v teh novih argumentih podjetniškega sektorja je pravzaprav priznano, da razlog bega izobraženih ljudi niso visoki davki – temveč nižja produktivnost našega gospodarstva ter manj priložnosti za dobro plačano zaposlitev. In to je področje, kjer nas čaka nadaljnje delo in kjer je potrebno priznati, da je bilo do sedaj tudi največ tudi narejenega.

2 responses

  1. Prodajati moramo znanje, ne delovne sile. To je tudi cilj in strategija razvoja države, kar je pomembno kot ustava, ki zadeva vsakega državljana. Vlada je v decembru sprejela cilje in strategijo pametne specializacije do l. 2030, kar je obetavno. Zaskrbljen pa berem članek Božično drevesce za državljane, kjer prof. dr. Mojmir Mrak meni, da ima sprejeta vladna strategija razvoja države preveč všečnih ciljev. Problem je, da dokument predstavlja predvsem nabor ciljev, praktično pa nič ne pove o tem, kako te cilje doseči. Brez jasno artikuliranih instrumentov za doseganje ciljev strategije je relevantnost celotnega dokumenta zelo vprašljiva ali pa je žal sploh ni. Iskrena in skrajno resna ocena, a brez odmeva. Kaj meni, stroka, SAZU in politika? Kljub vsemu je to korak vlade naprej. Dr. Jože Mencinger je še l. 2013 v članku Neuporabnost Kisika za gospodarstvo spraševal: » Kako sprostiti strateške investicije in okrepiti financiranje globalno konkurenčnih razvojnih projektov? Naj vlada ugotavlja, kateri so globalni konkurenčni razvojni projekti? Mar ni to posel delodajalcev in ne vlade?« Novinarka Simona Toplak je pred časom zapisala aktualne pripombe: » Slovenska strategija pametne specializacije nima ovrednotenega ne tržnega potenciala ne služb, ki naj bi jih tako ustvarili. Sama vlaganja v raziskave in razvoj, čeprav so velika, nam ne prinesejo nazaj evrov, ne služb, ne rasti, kar nam govorijo tudi mednarodne ustanove. Ko je potrebno komercializirati izdelek ali storitev, se slovenska zgodba konča. Ko potrebuješ vlagatelje in trg, ko hočeš izdelek komercializirati, torej izdelovati in prodajati, iz Slovenije odideš. Japonska strategija je veliko bolj konkretna kot katerakoli slovenska, a je glavni očitek mednarodnih ekonomistov, da ni dovolj natančna ne merljiva. Japonsko razvojno strategijo je mogoče strniti: delali bodo izdelke in ustvarjali bodo potrebo po teh izdelkih in storitvah. Imeli bodo izdelek in imeli bodo trg. Predvidena enormna so državna vlaganja, vendar pa država vlaga samo v tisto, za kar obstaja kupec.» Znan mi je primer podjetja z več kot 1000 zaposlenimi. Podjetju so bili poslani svetovalci iz Danske, ki jih je EBRD pred leti brezplačno nudila RS. Po treh mesecih so odšli razočarani, saj v tem času niso dobili kontakta z NS. Iz razgovorov in dokumentov so zaključili, da NS ne opravlja svoje naloge, to je, da ne postavlja upravi zadosti ambicioznih ciljev pozicioniranja podjetja na trgu. Postavljeni cilji niso bili plod resnih tržnih analiz potencialov podjetja. Podjetje ima danes manj kot 500 zaposlenih. Zakaj si večina slovenskih podjetij torej ne postavi višjih ciljev, to je poslovati s produkti z višjo dodano vrednostjo na zaposlenega in s konkurenčnostjo osvajati deleže na trgu, da bi lahko zaposlenim dajalo primerljive evropske plače? Zakaj lastniki ne postavijo v nadzorne svete strokovnjake, ki poznajo branžo, trg in trende dejavnosti? Mogoče je vzrok temu tudi to, da podjetja pridobivajo potrebna finančna sredstva predvsem s krediti in ne na trgu kapitala. Menedžerji, zlasti tisti ki so »postali« še lastniki, ne iščejo vlagateljev, ne izdajajo in prodajajo delnic, saj bi s prihodom novega lastniškega kapitala izgubili vpliv in moč v podjetjih. Prevladuje »kreditizem«. ki je glavni boter bančne luknje. Prof. dr. Peter Glavič že dolgo opozarja: «V Sloveniji je uničen kapitalski trg, ki je v tržnem gospodarstvu bistven za preživetje države in naroda.« Slovenci naj bi imeli v bankah več kot 17 milijard evrov. Veliko slovenskega kapitala je v tujini, kjer financira nova delovna mesta. V razvitih državah državljani veliko vlagajo v gospodarstvo. Nemci imajo vloženega štirideset odstotkov svojega kapitala, v ZDA celo oseminsedemdeset, mi pa le pet odstotkov kapitala. Pričakujemo pa razvoj gospodarstva, kvalitetna delovna mesta z visoko dodano vrednostjo ter konkurenčnostjo. Zakaj torej ne vlagamo več našega kapitala v naše gospodarstvo? Mar imajo menedžerji raje bančne kredite in ne kapitala (domačih) vlagateljev? Kaj je ugodnejše za razvoj podjetja, bančni krediti ali kapital vlagateljev? Želimo si višje plače, pokojnine, boljše javne storitve. Potrebno je več vlagati v razvoj, da bomo prodajali znanje in ne le delovne sile.

  2. Lahko podam svojo osebno izkušnjo, torej izkušnjo mladega družboslovno in humanistično izobraženega človeka aktivnega na področjih kulture in družboslovnega znanstvenega raziskovanja, ki se spogleduje z odhodom v tujino.

    Glavni razlog za to razmišljanje sploh ni finančne narave (to je zgolj postransko), vendar je točno takšen, kot je opisan v zgornjem članku. V Sloveniji zaradi številnih razlogov mlad, kreativen in zagnan človek sploh ne najde mesta, kjer bi lahko izpolnil svoje ambicije. Inštitucije (izobraževalne, raziskovalne ipd.) so velikokrat okostenele, s starim kadrom, ki se drži svojih zastarelih prepričanj izpred 30-ih let in se upira kateri koli novosti. Nekateri izmed teh tudi gojijo vztrajno svoje “vrtičke” in onemogočajo trmasto dostop komur koli. Na redka nova delovna mesta, ki se odpirajo zaradi upokojevanj (pa še to je redko), postavljajo povprečneže, ki ne morejo ogroziti njihovega položaja.

    Lokalni šerifi slovenskih občin pogosto nadzirajo prek svojih lokalnih (skoraj mafijskih) vezi vse aspekte družbenega življenja lokalnih skupnosti ter lahko (če na tem mestu sedi napačen človek) v kali zatrejo vsako pozitivno iniciativo. Na vplivna mesta prihajajo ljudje brez vizij, znanja in širine, premorejo pa le ogromne ambicije in ego. In taki potem imajo moč da delijo denar in odločajo o projektih.

    V lokalnih okoljih Slovenije (morda z izjemo Ljubljane) tako vlada provincializem brez primere, kjer se številni izobraženi mladi dobesedno dušijo v povprečju, njihova energija in kreativnost ostajajo brez potešitve. Edini izhod iz statusa quo je tako odhod v tujino, kjer upaš (in na podlagi izkušenj drugih veš), da lahko rasteš, se razvijaš in kjer veš, da bodo tvoje ideje in pobude lahko naletele tudi na plodna tla in doživele izpolnitev. To je razlog. Denar je postranski.

    Slovenija postaja gerontokracija (kar se konec koncev pozna tudi pri zamirajočem nočnem življenju, upokojenci pač želijo mir – tudi to je faktor!), zato želimo stran.

%d bloggers like this: