Zakaj lahko v Nemčiji odgovornost presojajo na podlagi malomarnosti, v Sloveniji pa morajo tožilci dokazati naklep?

Stanko Štrajn

V odmevni oddaji TARČA, nam je pretekli teden voditeljica ga. Lidija Hren omogočila seznanitev z ukrepi slovenske politike, organov pregona in ravnanjem pravosodja v procesu razčiščevanja odgovornosti bančnikov, ki so s svojimi dejanji in opustitvami povzročili Sloveniji in njenim državljanom za 5.5 milijarde evrov škode.

Iz uvodnega pregleda o poslovanju NLB in NKBM in iz pregleda o poslovanju Faktor banke ter Abanke izpred treh tednov sledi, da so uprave najpomembnejših slovenskih bank ravnale malomarno in pri svojem poslovanju niso upoštevale predpisanih standardov skrbnosti dobre bančne prakse, kot jih določa Zakon o bančništvu in na njem temelječi podzakonski predpisi ter notranji akti bank.

Iz oddaje smo lahko brez dvoma ugotovili, da pri poslovanju teh bank niso delovali notranji mehanizmi nadzora, ki bi morali v skladu z določbami zakona o bančništvu pravočasno preprečiti slabo bančno prakso, ki je pripeljala do nujne državne pomoči, zaradi katere smo bančne izgube pokrili državljani, kar smo in še bomo plačevali z manj dostojnim življenjem, kot si ga zaslužimo.

Banka Slovenije ni izpolnila svoje funkcije in bankam z ukrepi, ki jih ima na razpolago, ni pravočasno preprečila povzročitve enormnega oškodovanja Slovenije in njenih državljanov, pač pa je sodelovala pri sanaciji bančne luknje z ugotovitvijo njene višine in z razlastitvijo imetnikov podrejenih obveznic nekoliko zmanjšala višino potrebne državne pomoči bankam. Slabe bančne terjatve so končale na DUTB, ki naj bi s prodajo terjatev pokrila del škode in proračunu povrnila del vloženega denarja vseh slovenskih državljanov. Koliko je DUTB pri svojih prizadevanjih uspešna, javnost ne ve, saj ni nikjer objavljeno koliko vnočenih terjatev je DUTB že nakazala v državni proračun, koliko je še predvideno in koliko je DUTB že porabila za lastno delovanje.

Za javnost je slovenska oblast odločno zahtevala ugotavljanje odgovornosti in prišlo je do iskanja krivcev za nastanek bančne luknje pred preiskovalno komisijo Državnega zbora, ki predvsem skuša ugotoviti ali je za škodo odgovorna desna ali leva politika. Ukrepanje zoper člane uprav in nadzornih svetov bank je oblast prepustila pristojnim organom pregona in pravosodja.

Banka Slovenije in banke so po obsežnih revizijah poslovanja bank vložile množico kazenskih ovadb, s katerimi se sedaj ukvarjajo kriminalisti, tožilci in sodniki. Slovenska javnost je preko voditeljice TARČE v oddaji izrazila veliko razočaranje, ker je kljub večletnim prizadevanjem do sedaj končan en sam (manj pomemben primer) kazenski postopek, ostali postopki pa so še vedno v fazi preiskave ali v fazi sojenja na prvi stopnji. TARČA je nazorno pokazala, da minister za pravosodje, javni tožilec, kriminalist in poslanec ne govorijo istega jezika in vsak po svoje razlagajo formalne podrobnosti, zakaj se kazenski postopki še niso končali in kaj bi naj bila prepreka za uspešno končanje procesov z obsodilnimi ali oprostilnimi sodbami. Pri tem skušajo prevaliti breme odgovornosti za neuspešno delo pri razkrivanju vzrokov nastanka bančne luknje drug na drugega in se nikakor ne morejo sporazumeti, kaj je treba storiti, spremeniti in ukreniti, da bi končno krivci odgovarjali- ne le moralno, temveč tudi materialno in kazensko.

Iz kratkega pogovora z nemško tožilko v TARČI smo lahko videli, da v Nemčiji nimajo težav z ugotavljanjem krivde in se tudi sodni postopki začnejo in končajo hitreje in učinkoviteje kot v Sloveniji. Razlika je predvsem v dejstvu, da v Nemčiji pristojni organi ukrepajo hitro in se jim ni treba ukvarjati z dokazovanjem naklepa, ker v Nemčiji sodni postopki temeljijo na odgovornosti zaradi malomarnosti kot opustitvi skrbnosti dobrega strokovnjaka.

Po 27.čl. Kazenskega zakonika Republike Slovenije je zaradi malomarnosti možno storilca kaznovati le, če Kazenski zakonik izrecno za določeno kaznivo dejanje določa, da se to dejanje kaznuje, tudi če je storjeno zaradi malomarnosti. TARČA nam je postregla s statističnimi podatki o številu kazenskih ovadb in številu odprtih postopkov, nismo pa izvedeli za katera kazniva dejanja so v teh ovadbah osumljeni storilci in za katera dejanja so obdolženi obdolženci v preiskavah in za katera dejanja so obtoženi obtoženci v kazenskih postopkih. Tako lahko samo domnevamo, da gre za kazniva dejanja različnih zlorab, korupcije, nevestnega dela in kar je temu podobnih dejanj v Kazenskem zakoniku. Tovrstna kazniva dejanja storilec stori, če ravna z naklepom. Za obsodilno sodbo ne zadošča ugotovitev, da je nekdo zaradi malomarnosti in nevestnega dela, ali zaradi opustitve dolžne skrbnosti povzročil milijonsko škodo banki in posredno vsem državljanom. Dokazati je treba, da je namenoma zlorabljal svoj položaj, da je namerno povzročal banki škodo in da je namerno sebi ali komu drugemu omogočil premoženjsko korist, ali da je sprejel podkupnino v zameno za korist, ki jo je v škodo banke dosegel komitent, ki ga je podkupil.

Seveda je dokazati naklep v kazenskem postopku praviloma izjemno težko, zlasti če upoštevamo standarde dokazovanja, ki jih je v sodno prakso vpeljalo Ustavno sodišče v primeru podkupnine Janezu Janši pri nakupu Patrij. Sodišče ne sme spoznati obtoženca za krivega na podlagi indičnih (posrednih) dokazov, temveč je obsodilna sodba možna le, če je neposredno, konkretno dokazano onkraj vsakega dvoma, da je obtoženec storil kaznivo dejanje z naklepom in da je torej kriv, ker je sebi ali komu drugemu omogočil protipravno korist.

Neverjetno je, kako javnost ne spregleda, da v Sloveniji oblast dejansko ne želi preprečiti zlorab in povzročanja škode državljanom, temveč se zgolj pretvarja, da takšna ravnanja preganja. Pretvarja, ker v nasprotju s Zakonom o bančništvu tudi v kazenskem pravu ne veže odgovornosti na malomarnost, temveč je pogoj ugotavljanja krivde dokazan naklep. Zakon o bančništvu, kot poseben zakon, ki izključuje določbe drugega poglavja splošnega Zakona o finančnem poslovanju postopkih insolvenčnosti in prisilnem prenehanju, zelo jasno določa odgovornost uprave in nadzornega sveta bank in zahteva opravljanje teh funkcij s skrbnostjo dobrega strokovnjaka v skladu z dobro bančno prakso po veljavnih predpisih in notranjih aktih bank. Oškodovane banke bi lahko uveljavljale odškodninske zahtevke zoper člane uprav in nadzornih svetov za povzročene izgube bank zaradi malomarnosti in opustitve dolžne skrbnosti. Te malomarnosti je bivša viceguvernerka Banke Slovenije ga. Mejra Festić označila celo za naklepno slepoto, ki naj bi bila oblika krivde, ki pa je naš KZ seveda ne pozna.

Tako se je tudi Banka Slovenije angažirala v neuspešnih kazenskih postopkih, namesto, da bi vložila vse napore najprej v preprečevanje škodljive prakse bank in če že tu ni izpolnila svojih dolžnosti, bi vsaj po ugotovitvi škode morala usmeriti ukrepanje v pritisk na poslovne banke izterjati povračila škode v največji možni meri in tako zmanjšati škodo, ki smo jo pokrili državljani. Tako imamo sedaj množico kazenskih postopkov, ki se kljub naporom vrlih tožilcev in kriminalistov ob doslednem sojenju sodnikov na podlagi veljavnega KZ ne premaknejo do konca.

Javnost je razočarana, namesto da bi bila ogorčena nad ravnanjem oblasti, ki preganja brezvestne bančnike le navidezno, namesto, da bi uporabila pravne možnosti po Zakonu o bančništvu. Državni zbor bi moral zahtevati da Vlada naloži bankam, ki so v večinski lasti Republike Slovenije, izterjati povrnitev izgubljenega denarja v odškodninskih in povračilnih (verzijskih) pravdah in da pripravi ustrezne spremembe KZ tako, da bi tudi v KZ opredelili malomarnost za temelj kazenske odgovornosti v kaznivih dejanjih s področja finančnega kriminala v poslovanju gospodarskih družb in zlasti bank.

Vidimo, da se stroka in politika prerekata ob vprašanjih kozmetičnih sprememb KZ in ZKP, gotovo pa ni spora o vsebinskih posegih v kazensko zakonodajo, ker se predlagane spremembe ne nanašajo na ključno oviro kazenskega pregona finančnega kriminala, to je na dejstvo, da ni kazenske odgovornosti, če storilec pri svojem poslovanju ne ravna naklepno in ne zadošča za obsodbo že malomarnost. Ker ni ustreznega predloga sprememb KZ, se o teh sprememb seveda tudi ni mogoče prepirati.

Seveda KZ ni mogoče spremeniti z veljavnostjo za nazaj. Toda sprememba, ki bi dala temelj za kazenski pregon zoper bančnike storilce finančnih kaznivih dejanj že na podlagi dokazane malomarnosti, že na podlagi dejstva, da je bilo ravnanje obtoženca v nasprotju z bančnimi predpisi in notranjimi akti banke, bi gotovo delovalo preventivno in bi v bodoče bilo tovrstnih zlorab gotovo manj. Uveljavljanje odškodninskih zahtevkov zoper brezvestne bančnike prav tako gotovo ne bi škodovalo preventivnemu obrambnemu delovanju države proti škodljivim ravnanjem bančnikov, a verjetno so že mnogi odškodninski zahtevki zastarali in jih Slovenija in njeni državljani lahko čim prej pozabimo, da si ne bomo povzročali preveč psihičnega trpljenja in slabe volje zaradi opustitve pravočasnega ukrepanja.

TARČA je gotovo prispevala k razkrivanju enega od najpomembnejših vzrokov gospodarske in družbene krize v Sloveniji v času recesije, žal pa je usmerila pozornost javnosti predvsem v vprašanja kazenske odgovornosti, ki jo v Sloveniji uveljavljajo pristojni organi kot krinko za opustitev ukrepov, ki bi dejansko preprečili to vrstno katastrofalno prakso slovenskih bank. Ta katastrofalna praksa se bo spremenila šele tedaj, ko bo KZ omogočal pregon že zaradi malomarnosti, ko bosta Vlada RS in Državni zbor zahtevala od bank dosledno uveljavljanje odškodninske odgovornosti v skladu z določbami Zakona o bančništvu in ko bo Banka Slovenije prenehala vlagati kazenske ovadbe, temveč bo raje v okviru svojih nadzorstvenih pooblastil preprečila upravam in nadzornim svetom bank podeljevati kredite, za katere je jasno, da ne bodo nikoli vrnjeni, ali podeljevati kredite po za banko škodljivih pogojih.

Skratka, slaba bančna praksa se bo prenehala, ko jo bo Slovenija sistemsko in dejansko preprečila in ko jo bo tudi učinkovito sankcionirala in preganjala, ne pa se zgolj navidezno pretvarjala, da skrbi za narodov blagor, medtem ko s svojo nesposobnostjo in neumnostjo ali namerno zlonamernostjo daje bankam potuho za nadaljevanje slabe bančne prakse v korist elit in kriminalnih posameznikov in združb.

8 responses

  1. “Iz oddaje smo lahko brez dvoma ugotovili, da pri poslovanju teh bank niso delovali notranji mehanizmi nadzora, ki bi morali v skladu z določbami zakona o bančništvu pravočasno preprečiti slabo bančno prakso, ki je pripeljala do nujne državne pomoči, zaradi katere smo bančne izgube pokrili državljani, kar smo in še bomo plačevali z manj dostojnim življenjem, kot si ga zaslužimo.”

    Stanko, dej no! “Brez dvoma smo ugotovili”. Gre za isto stvar kot v omenjeni oddaji. Kot da bi bančna kriza res nastala zaradi kriminala. Tožilec Kozina je v pogovoru po oddaji lepo povedal, da je skupni obseg ovadb za kazniva dejanja okoli 230 milijonov. Kar je pod 5% (beri: petimi) procenti skupnega zneska, ki smo ga dali za sanacijo bank. Kje je pa ostalih 95% (beri: petindevetdeset). A te pa zanemarimo, kaj? Ali pa te niso pomembne? Njih 95%!

    V resnici gre pri tem za kolosalni nateg. Javnosti se s pomočjo mainstream medijev, in koristnih idiotov v njih servira kriminal v bankah kot glavni razlog za krizo, da bi se prikril, po mojem mnenju, največji kriminal od vseh:

    – najprej katastrofalna rast kreditov nemenjalnemu sektorju v obdobju 2004 do 2008 (najhitrejša v evrozoni v tem času), ki je porušila prej vzorna makroekonomska razmerja in zadolžila naš bančni sektor.

    – napumpanje bančne luknje na 5 milijard. Spomnim se obiska pri dr. Ribnikarju konec 2012. Njegova ocena je bila, da bi bilo, ob pametni politiki seveda, pol milijarde EUR dovolj za sanacijo slovenskih bank, Združenje bank je spomladi dalo oceno 800 milijonov. V AUKN smo naračunali (ob nivojih CT1 15%) in s precej rezerve 1, 2 milijarde. BS je na tajni seji Državnega zbora v aprilu 2013 kot skrajni največji obseg potrebnih sredstev za sanacijo ocenila na 1,4 milijarde. Beri: ena milijarda štiristo milijonov in ne 5 milijard kot je bilo slabe tričetrt leta kasneje.

    – Neracionalna organizacija, nepotrebno velik obseg slabe banke in predvsem delovanje slabe banke. Slaba banka je tu , po mojem mnenju, primarno zato da se pod ceno razprodajo terjatve, ne pa zaradi reševanja bank.

    In to je, po mojem mnenju, daleč največji kriminal v tej zgodbi od vseh. Ki se ga sistematično skriva. Tako, da se govori o vsem drugem, samo o tem ne. Da se da ljudem, “analitiku za šankom”, lahko razumljiv razlog kamor se bo usmeril ljudski bes.

    Je pravosodje problem? Kot nekdo, ki je dal s kolegi več kot dvajset ovadb (od katerih se v večini postopki niti začeli še niso) lahko rečem, da je. Ampak še večji problem je kako strateško ravnamo s Slovensko državo? Kako zaradi tega, da nekdo dobi svoj funt mesa, zakoljemo kravo. Kako smo zaradi tega kriminala izgubili sistemska podjetja, uničili cel sektor (gradbeništvo) in kako smo na tem, da izgubimo večino finančnega sektorja.

    Zame je to veleizdaja.

  2. Oddaje nisem gledal, zato je ne bom ocenjeval.

    Zgornji tekst je utopičen, oziroma drugače, zakaj v Nemčiji nihče od bankirjev ne sedi?

    Po moje zato, ker je bankir poklical Angelo Merkel in jo podučil o njeni dolžnosti, ki jo mora opraviti, če hoče biti izvoljena – prepričat nas evrodavkoplačevalce, da pokrijemo nemške luknje, ker so Grki leni.

    Oziroma tipičen primer iz ZDA. Banka X je konec leta 2007 dobila AAA+ oceno. Jaz sem vložil denar v njo, marca (ali aprila) 2008 je banka šla v bankrot, jaz sem izgubil premoženje. Koga naj tožim zaradi malomarnosti? X samo zato, ker se ne spomnim imena, dogodek je resničen. Ali kdo ve, koliko bankirjev sedi v ZDA, ker so oškodovali premoženje?

    Sredi leta 2007 je sistem odpovedal (namerna slepota) na celem svetu, vsi so gledali stran, regulatorji, ocenjevalci, bankirji, … Dokler ne spremenimo sistema, bomo davkoplačevalci sanirali izgube tistih, ki so preveliki da propadejo.

    Čakam na dnevno dozo plesočih zvezd, partizanov, domobrancev, komunistov, RKC, ISISa, …, da ne razmišljam o sistemu.

    Mimogrede – zaradi tega tudi nisem kar za prodajo NLB, ker vem da jo bomo v bodočnosti zopet reševali. In potem raje rešujem nekaj mojega kot nekaj tujega.

  3. Marko, me veseli, da poznaš razloge, ki so povzročili, da je Slovenija s soglasjem EU bankam v državni lasti odobrila skupaj 5.5 milijarde evrov. Ali je bila ta pomoč prevelika, ali premajhna ali ravno pravšnja ne vem. Dejstvo je da je Slovenija ta znesek porabila za sanacijo bank in dejstvo je, da si je ta denar sposodila in je ta denar sedaj dolg države, posredno vseh državljanov. Gotovo imaš prav, ko primerjaš vrednost škode iz vsote ovadenih zadev s celotno škodo, a pri tem spregledaš, da se te ovadbe nanašajo le na primere, ko osumljencem lahko tožilec očita naklepno krivdno ravnanje, preostalih 95%, kot si jih izračunal pa predstavlja škodo zaradi malomarnega opuščanja skrbnosti dobrega strokovnjaka. Ta škoda je posledica tudi dejstva, da notranji nadzori v bankah niso delovali in dejstva, da tudi Banka Slovenije ni ukrepala pravočasno. Očitno je, da ne upoštevaš, da je prav malomarnost, ignoriranje predpisane skrbnosti s strani uprav in nadzornih svetov bank vzrok vsemu, kar v svojem komentarju naštevaš. Preganjanje kriminalnega ravnanja je v urejenih družbah predvsem prevencija, sporočilo, da se ne izplača opravljati odgovornih funkcij malomarno in da ni sprejemljivo zlorabljati funkcije za to, da sebi ali drugemu pridobiš protipravno premoženjsko korist. Prav dejstvo, da v Sloveniji nihče noče priznati svojega neodgovornega in malomarnega ravnanja in da za pregon takšnega ravnanja ni podlage v KZ, ker ta dejanja niso bila storjena z naklepom, oziroma ni mogoče dokazati naklepnega zlorabljanja je razlog, da nosilci najodgovornejših funkcij v javni in zasebni sferi lahkotno ne ravnajo tako, kot je dobro in prav za javno korist. Kazenski postopki, ki jih vodijo naši organi pregona tako ne služijo ničemur drugemu, kot ustvarjanju videza, da se oblast trudi s kazenskimi postopki omejiti kriminal. Na drugi strani pristojni državni organi in gospodarske družbe in banke v javni lasti ne uporabijo civilno pravnih možnosti za izterjavo odškodnin in povrnitev denarja, ki so ga po zaslugi nevestnih bančnikov uspeli izčrpati brezvestni gospodarstveniki, ki so dosledno zasledovali doseganje bogatenja s oškodovanjem bank, posredno preko sanacije vseh državljanov Slovenije. Očitno je, kar navajaš, da katastrofalna bančna praksa ni primorala oblast (Vlado in Državni zbor) da bi z odločnimi sistemskimi in konkretnimi ukrepi nastalo škodo v največji možni meri zmanjšala in zagotovila organizirano in gospodarno zmanjševanje nastale škode, saj je kot navajaš DUTB in njeno poslovanje veleizdaja. Na koncu poudarjam, da je zame nesprejemljivo govoriti o vseh problemih v nedoločeni prvi osebi množine. Vsaj jaz nisem zaklal nobene krave, še manj uničil kakšnega sistemskega podjetja, ali celo gospodarsko panogo. To so storile slovenske vlade, Državni zbor, guvernerji Banke Slovenije, uprave bank, privatizacijski tajkuni, nesposobni politični kadri, ki jih je oblast imenovala na odgovorna mesta v javnih podjetjih. Skrajni čas je, da prenehamo uporabljati obče pojme za konkretnosti in posameznosti. Skrajni čas je, da začnemo državljani terjati moralno, materialno in tudi kazensko odgovornost od vseh posameznikov, ki svoje pristojnosti v javni in zasebni sferi opravljajo malomarno, ali namerno škodljivo. Preganjanje krivcev za bančno luknjo je lepa priložnost, ki pa je Slovenska oblast, kot vse kaže ne bo izkoristila, da bi prekinila prakso, ki slovenskim državljanom jemlje možnost življenja, kot si ga zaslužimo s poštenim in trdim delom. Verjetneje je, da bo tako kot ti v nedogled razpravljala v maniri občosti o teoretičnih političnih in ekonomskih vprašanjih, namesto, da bi z uporabo pravnih sredstev uvedla odgovorno opravljanje pristojnosti in dolžnosti na vseh ravneh odločanja v izvršni oblasti in gospodarstvu.

    • “Verjetneje je, da bo tako kot ti v nedogled razpravljala v maniri občosti o teoretičnih političnih in ekonomskih vprašanjih, namesto, da bi z uporabo pravnih sredstev uvedla odgovorno opravljanje pristojnosti in dolžnosti na vseh ravneh odločanja v izvršni oblasti in gospodarstvu.”

      Maconar jaz sem svoje naredil in s kolegi in v sodelovanju z NPU vložil več kot 20 ovadb. Koliko pa jih poznaš, ki so jih vložili več? Koliko si jih vložil Ti, da si dovoliš tak ton?

  4. Vsekakor je hvalevredno, če si v okviru svojih pristojnosti in dolžnosti na tvoji funkciji v sodelovanju z NPU vložil več kot 20 ovadb. Upam, da bo na podlagi tvojih ovadb tožilstvo tudi uvedlo kakšen kazenski postopek in da tvoje ovadbe ne bodo zavržene in ne bodo ostale brez procesnega epiloga. Sam v času nastajanja bančne luknje nisem bil na položaju na katerem bi imel možnost ugotoviti sum kaznivih dejan kakšnega bančnika ali manegerja v gospodarstvu in zato tudi nisem vlagal kazenskih ovadb. Kot družbeno odgovoren državljan pa sem v javnosti kritično pisal in opozarjal o neodgovornem ravnanju organov oblasti in poslovodečih organov v civilni sferi gospodarstva. Rezultat mojih opozarjanj je med drugim na primer v veliki meri tudi končno poročilo tako imenovane Hanžkove komisije, ki je pri preiskavi politične odgovornosti za TEŠ 6 ugotovila, da sem imel prav, ko sem že pred leti javnost opozarjal, da je TEŠ oddal vsa naročila nezakonito, ker jih ni oddal po postopku javnega naročanja. Ne uvidim razloga, zakaj moje pisanje dojemaš, kot nek tvoji osebi neprimeren ton, ker moja objavljena mnenja in stališča tako na Damijanovem blogu kot v knjigi Razmisleki v času recesije v nobenem primeru ni mogoče šteti za omalovaževanje kogarkoli, pač pa za pošteno strokovno opozarjanje na ključne razloge zaradi katerih v Sloveniji narašča neenakost, revščina, prekarnost na trgu dela, brezposelnost zlasti visoko izobraženih kadrov. Vsekakor je po mojem mnenju za stanje v naši družbi odgovorna izvršna in zakonodajna oblast, ki ne opravljata svojih pristojnosti strokovno in odgovorno, v posledici česar se razrašča kriminal in malomarno in neodgovorno zlorabljanje pooblastil v gospodarstvu in zlasti problematično v bančništvu. Po logiki, da prilika dela tatu, je povsem logično, da zaradi pomanjkljivega in neustreznega opravljanja nadzornih dolžnosti s strani pristojnih organov nosilci odločanja ne odločajo v javno korist, ampak raje omogočajo okoriščanje sebi in njim prijateljskim združbam in posameznikom. Vsekakor je naklep pri sprejemanju škodljivih odločitev zelo težko dokazljiv, malomarnost, kot jo gotovo lahko ugotovimo pri poslovanju naših bančnikov, pa ni podlaga kazensko postopanje. Pravno sredstvo, ki bi bilo možno, to je pravdno izterjevanje povrnitve z malomarnostjo povzročenih škod, pa očitno pristojni organi bank ne uporabljajo, lastni, največjih slovenskih bank, Slovenija po svojem pristojnem organu Vladi RS pa tega od bank niti ne zahteva. Kolikor so moja stališča pravilna sodim po tem, koliko ljudi mi argumentirano pritrdi, ali mi argumentirano oporeka in me poduči, zakaj se motim, nečesa ne vem in nimam prav. Užaljenost zaradi mojega pisanja ni argument, ki bi ga lahko in ki bi ga moral upoštevati.

  5. »Tarča« o bančni luknji je pretresla marsikaterega državljana. Ne počutimo se varne, saj plačujemo za grehe drugih, tistih ki se ob sedanji učinkovitosti pravne države še naprej počutijo varne. Vsi udeleženci tarče, na čelu s pravosodnim ministrom, mag. Goranom Klemenčičem, so prepričani, da je bančna luknja politični problem, šele za tem pravni. Upam, da sledi nadaljevanje »Tarče« in to s politiki, ki so vodili državo in bili v vladah, ko je nastajala bančna luknja, da pojasnijo, kaj so tedaj storili, da bi to preprečili. Izvršna oblast menda tudi odgovarja za kvaliteto dela tožilstva in policije, ki ne moreta biti vladi oz. izvršni oblasti le za okras. Ve se: »Brez tožnika, ni sodnika!«
    Mediji bi morali razkriti, kdo vse je pisal in kdo je sprejel takšno zakonodajo, da so lahko organi pravne države, zlasti tožilci, zato že desetletja neučinkoviti. Volivci imajo do tega pravico, da lahko opravijo volitve. Politiki pa menda ne morejo nič, kar je najbolj usodno in neodgovorno sprenevedanje. Tožilstvo je vendar v sestavi izvršne oblasti, vlade, a ga ne ocenjujejo, ne vlada, ne DZ RS, ne ljudstvo. Komu služi? V Tarči je mlajši državni tožilec le izpostavil problem, ki ga srečuje ob delu. Dogaja se, da isti profesorji, pravni strokovnjaki, ki so pisali zakonodajo, ki naj bi bila orodje za delovanje tožilstva, za kar so dobili iz proračuna plačilo, potem po naročilu in proti plačilu pišejo ekspertize v bran in korist osumljenih po tej zakonodaji. Pravni strokovnjaki dobijo tako za »nasvete« dvakrat plačilo iz javnih sredstev. To je korupcija na najvišjem »intelektualnem nivoju naroda«, perfidno zavita v svetovanje, brez odgovornosti za posledice, če rezultatov od tega ni, se pa zopet naroči ekspertize, saj »denarja za nasvete za »pravo« rešitev se ne špara«. Državljani vse to plačujemo, a država prava je do sedaj obsodila le enega bankirja. Bančna luknja pa ostaja, njeni botri so pa na prostosti in se nikogar ne bojijo, saj jih z molkom ščiti prvo odgovorna politika, to so vodstva političnih strank, ki so delovale v zakonodajni in izvršni oblasti, vladah, ki so vodile državo. Žal se ta usodna tema, to je problematična privatizacija, premalo javno obravnava. To je najbolj nevarna, draga in usodna slovenska korupcija, je povedal švedski strokovnjak, ki je bil v Sloveniji odveč.

  6. Igor Kadunc, MBA, sedanji direktor RTV Slovenije, je v Dnevniku, 23. februar 2016 napisal: »Še vedno se v javnosti ponavljajo nekatere napačne predstave v porazdelitvi odgovornosti za naše težave. Za bančno luknjo (torej tudi zaradi kreditov ob prevzemanju podjetij) so neposredno odgovorni člani uprav bank in morebiti v nekaterih primerih člani NS bank. Posredno pa zagotovo vsi člani NS bank, Banka Slovenije in v primeru državnih bank tudi Vlada Republike Slovenije kot posredni ali neposredni lastnik.. Vendar, pozor: ni vsako slabo ravnanje tudi kriminalno dejanje. Ne poznam ureditev zadosti držav EU, da bi ocenil, ali je res v večini držav prepovedano kreditiranje podjetij znotraj holdingov in zastava delnic. Vem pa, da takih omejitev v uspešnih državah ni, ker so nesmiselne.«
    V sporočilu za javnost o sklepih, ki jih je Vlada RS sprejela na 148. seji, 28. novembra 2007, piše: «Vlada RS je na današnji seji na predlog Ministrstva za gospodarstvo določila besedilo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o prevzemih (ZPre-1A) in ga poslal v obravnavo in sprejem DZ RS. Predlog zakona ureja spremembo postopka dajanja prevzemne ponudbe, in sicer v smislu prepovedi zastave vrednostnih papirjev ciljne družbe. Taka sprememba je usmerjena v preprečevanje situacij, ko prevzemnik zastavi vrednostne papirje ciljne družbe za pridobitev bančne garancije za njen prevzem. S to rešitvijo naj se onemogoči izčrpavanje ciljne družbe. Ministrstvo za gospodarstvo je pri pripravi sledilo ključnim načelom, ki so usmerjena zlasti v zaščito interesov vseh in še posebej manjšinskih delničarjev ter enakost njihove obravnave itd. Sprejeta novela zakona bo izboljšala preglednost na področju tako imenovanih menedžerskih odkupov gospodarskih družb. Večina držav EU prevzemniku zakonsko prepoveduje finančno pomoč družbe, ki jo prevzema. Prepovedano je, da prevzemnik zastavi vrednostne papirje, delnice, ciljne družbe za pridobitev denarja ali posojila (kredita) s strani finančnih institucij (bank). S to rešitvijo naj se onemogoči izčrpavanje ciljne družbe. S predlagano spremembo pa da se želi zaščititi interese ciljne družbe, predvsem v smeri zaščite manjšinskih delničarjev in enakost njihove obravnave«.
    EU torej prepoveduje prevzemniku izčrpavanje in oškodovanje gospodarske družbe. Slovenska država pa temu torej ni sledila in ni sledila evropski direktivi o varovanju delničarjev in upnikov. Jože Lenič, direktor državnega sklada – Kapitalske družbe je že l. 2002 dejal: »Večina menedžerskih odkupov temelji na obremenjevanju prihajajočih denarnih tokov družbe. Z drugimi besedami; na dodatnem zadolževanju družbe. Menedžment namreč za nakupe ne tvega svojega denarja, ampak denar, ki bi ga družbe lahko porabile za naložbe ali razvoj.« Politika, leva in desna, je to dovoljevala. Nerazumljivo in nedopustno je, da je slovenska politika tako dolgo odobravala take menedžerske prevzeme, ko je šlo vendar pri prevzemu očitno za izčrpavanje in oškodovanje gospodarske družbe oz. drugih deležnikov družbe. Kdaj in kako in kdo bo sankcioniral to ravnanje? Ali je bila omejitev za kreditiranje menedžerskih prevzemov res nesmisel? Ali je bila nesmiselna tudi Tarča o odgovornosti za nastanek bančne luknje? Politika naj že poskrbi za državo prava, saj velja: «Brez tožnika ni sodnika!« Vsaka vlada obsega tudi »tožilce«, za katerih rezultate tudi vlada odgovarja, saj ji menda ji niso le v okras. Če pa velja,»Kadija tuži, kadija sudi!«, bančna luknja ostaja stalna, enako luknja v državi prava.

  7. Prof. dr. Andrej Umek, bivši dvakratni minister, član nadzornega odbora SLS in član strokovno operativnega odbora SLS, je nedavno apeliral: »Samo uspešna sanacija posledic ponesrečenega ‘beneficiranega notranjega odkupa’ lahko vodi do večje konkurenčnosti slovenskega gospodarstva in višje dodane vrednosti na zaposlenega. Le tako bomo izzive četrte industrijske revolucije obrnili sebi v prid in Slovencem zagotovili višji življenjski standard, primerljiv z najuspešnejšimi državami EU. Prepričan sem, da je to v resničnem nacionalnem interesu in bi moralo biti cilj vsake odgovorne vlade.«

%d bloggers like this: