Kolikokrat se je dovoljeno zmotiti pri izračunih ocen ponudb na javnem razpisu, preden moraš odstopiti?

Zgodbe glede napačne izbire (ekonomsko) najbolj ugodnega ponudnika makete 2. tira sploh še ni konec. Dejansko se je šele začela odpletati. Zgodba, čeprav v bistvu enostavna in jo je najbrž mogoče poimenovati s tujko “b.. r…..g” (sami vstavite črke), je zelo kompleksna v izpeljavi, kajti pri izbiri najbolj ugodnega ponudnika na tem razpisu je šlo narobe vse, kar je mogoče iti narobe: (1) izračun točk za oceno najbolj ugodnega ponudnika, (2) sum dogovorjenih ponudb na razpisu in (3) neustreznost končnega izdelka glede na zahteve javnega naročila. Vse troje bomo tukaj podrobneje predstavili.

Naj danes za začetek osvetlim le prvo “napako”. Minister za infrastrukturo je namreč v ponedeljek imenoval štiričlansko Komisijo za pregled izračuna meril v postopku oddaje javnega naročila (…) makete drugega tira. In ta komisija je v svojem poročilu hitro ugotovila, da pri izračunih ni prišlo samo do ene napake, pač pa do dveh serij napak. V prvi seriji je izbirna komisija narobe izračunala praktično vse, tako po cenovnem kriteriju kot po kriteriju kvalitete. Nato je svojo oceno posredovala naprej Direkciji (DRSI). Na Direkciji so odpravili napako v izračunih po kriteriju kvalitete (in obema ponudnikoma pripisali pravilne ocene), nato pa pri kriteriju cene oebema ponudnikoma med seboj zamenjala oceni (pri čemer je bila pri enem ponudniku ocena povsem napačna še iz prve serije).

Da se ne mučim preveč, prikazujem spodaj kar originalne dele iz poročila Komisije, ki je zelo nazorno. Najprej prva serija računskih napak:

DRSI napaka-1

DRSI napaka-2

Zdaj pa še druga serija napak, zagrešena na Direkciji (naročniku):

DRSI napaka-3

Se je mogoče pri tako preprostem izračunu še večkrat zmotiti? Ali se je pač bilo potrebno “zmotiti”? Te serijske zmote so zelo zanimive.

Pazite, šlo je samo za dva ponudnika in za najbolj enostaven razpis, kar jih je možnio narediti. Morda je lažje naročiti le svinčnike ali WC papir. Pa še tam nastopa več ponudnikov. Kaj mislite, kakšne napake v izračunih delajo šele pri zelo kompleksnih javnih naročilih. Tam gre resnično za milijonske napake. In čisto zares se dogajajo.

Napake se seveda lahko zgodijo. Toda, kolikokrat se je dovoljeno zmotiti ali “zmotiti” pri izračunih ocen ponudb na javnem razpisu in se pustiti zalotiti javnosti, preden moraš odstopiti? Tukaj obstaja objektivna odgovornost pristojnega za to javno naročilo. In obstaja še subjektivna odgovornost pristojnega za to javno naročilo, kadar ne gre samo za računske napake in sumljive popravke, pač pa tudi za vsebinske napake, kot bomo pokazali jutri.

One response

  1. Komisija Ministrstva za infrastrukturo je pod vodstvom Jožeta Talerja ugotovila in potrdila vse ugotovitve, ki jih je ugotovila tudi kritično razmišljujoča javnost, ki ni tako neumna, da bi verjela, da je vse res, kar piše.

    Žal se je komisija omejila zgolj na preveritev odločitve o oddaji naročila, ni pa preverila koliko so bili razpisni pogoji za oddajo naročila za izdelavo makete ustrezni. Zlasti komisija ni ugotavljala:
    – ali Slovenija takšno maketo sploh potrebuje;
    – zakaj bi morala tudi Slovenija slediti avstrijskemu vzgledu in po vzorcu makete dunajske železniške postaje, ki so jo hodili gledat strokovnjaki inhouse inženirja DRI d. o. o. izdelati maketo drugega tira Divača- Koper;
    -ali res potrebujemo še maketo,čeprav že več kot leto dni na televiziji pogosto lahko uživamo ob gledanju računalniško animirane risanke, ki kaže potniško kompozicijo, ki drvi s hitrostjo 160 km/ uro, po tiru, ki bo služil tovornemu prometu;
    – kdo je do ideje, da bi takšno maketo potrebovali sploh prišel;
    – kdo se je odločil, da za to maketo porabimo javen denar;
    – ali je bila Direkcija za infrastrukturo sploh pristojna izvesti to naročilo, če pa so vse investicijske naloge po šepavem zakonu poverjene 2 TDK d. o. o.;
    -kdo je skratka Direkciji za infrastrukturo naročil, naj to maketo naroči in zanjo porabi javni denar v višini, ki zadošča povprečnemu državljanu, da si zgradi v lastni režiji dostojno domovanje;
    – ali je izdelek, ki je že umaknjen očem javnosti sploh predmet, ki je bil z naročilom naročen.

    Komisija je ugotovila, kaj vse je pri odločitvi o oddaji naročila narobe, ni pa ugotovila, če pa je, pa v svojem poročilu tega ni navedla, kdo je odgovoren za takšno ravnanje. Kdo je bil malomaren ali kdo je namerno povzročal škodo in na račun proračunskega denarja omogočal okoriščanje obeh ponudnikov izdelave makete. Zlasti komisija ni preverila, ali so strokovne službe Direkcije za infrastrukturo in njenega inženirja DRI d. o. o. ravnale po lastni iniciativi, ali so samo izpolnjevali delovne naloge in naročila, ki bi jih po hierarhiji pričakovali po lestvici od Vlade, preko Ministrstva do Direkcije. Če so strokovne službe že zagrešile računske napake, niso znale uporabljati excela, niso spoštovale lastnih razpisnih pogojev in so povzročile škodo proračunu, je ključno vprašanje, zakaj pristojni funkcionarji Damir Topolko, Jure Leben, Peter Gašperšič in na koncu še Miro Cerar niso takšnega škodljivega ravnanja strokovnih služb Direkcije in njenega inhouse inženirja preprečile. Zakaj je še po tem, ko je civilna družba na Damijanovem blogu javno dokazala zlorabe proračuna in jasno obrazložila, zakaj je odgovor Ministrstva za infrastrukturo, ki ga je verjetno pisal kdo na DRI, norčevanje iz državljanov in njihove pravice vedeti, kako in zakaj Vlada troši javni denar, saj je Damir Topolko zavajajoče na TV odmevih ves škandal prikazoval kot neko nepomembno napako, pomoto in brez občutka sramu povedal da ne bo odstopil.

    Čeprav je predsednik Vlade Miro Cerar še nekaj ur preden je naznanil svoj odstop napovedal, da bo za nedopustno ravnanje Direkcije za infrastrukturo pri naročilu škandalozne makete terjal odgovornost akterjev, ki so to blamažo povzročili, se je hitro, v nekaj urah premislil in je raje odstopil sam. Namesto da bi Miro Cerar zahteval odgovornost znotraj njegovih struktur na področju infrastrukture, namesto da bi vsaj sedaj, ko je Vrhovno sodišče ugotovilo, da referendum O zakonu o drugem tiru ni veljaven podvomil v dobronamernost ljudi, ki so v nasprotju s utemeljenimi kritikami inženirske, ekonomske in pravne stroke trdovratno vztrajali pri modelu gradnje, ki je v šepavem zakonu uzakonjeno sistemsko izčrpavanje proračuna, je raje vso odgovornost in vse grehe storjene pri projekt Drugi tir Divača- Koper prevzel nase in je sam odstopil. Gotovo so motivi za njegov odstop širši kot le kaplja čez rob in poraz pri drugem tiru, a v kontekstu drugega tira je jasno, da je Miru Cerarju pomembneje zaščititi ljudi, ki so mu kot njegovi funkcionarji po domače povedano puščali gume pri tem, za Slovenijo trenutno najpomembnejšem infrastrukturnem projektu. Očitno Miro Cerar noče razkriti nesposobnosti, spletkarstva in zlonamernosti odgovornih ljudi na Ministrstvu za infrastrukturo, Direkciji za infrastrukturo, 2 TDK d. o. o., Slovenskih železnicah in DRI d. o. o., ampak raje igra užaljenega predsednika vlade in se hvali z uspehi Slovenije, ki jih je brez njegove zasluge doseglo slovensko gospodarstvo in njeni državljani v času njegovega vladanja. Vidimo, da še vedno ni jasno, da civilna družba od izvršne in zakonodajne oblasti ne zahteva nič drugega kot odgovorno opravljanje pristojnosti oblasti v javnem interesu in brezkompromisno nenehno preprečevanje zlorab, ki jih v privatnem interesu zasledujejo od vlade imenovani sekretarji, direktorji, svetovalci, vodje projektov v naštetih organih in družbah Slovenije. Odstop Mira Cerarja dokazuje le to, da dejansko kot predsednik Vlade struktur izvajanja vladne politike pri investicijah v infrastrukturo ni obvladoval, ampak obratno, da so njega obvladovali minister Peter Gašperšič, njegov državni sekretar Jure Leben, direktor direkcije Damir Topolko, uprava 2 TDK d. o. o. Žarko Sajič in Metod Dragonja in vse skupaj njihov inhouse inženir na čelu s upravo Juretom Kačem in Tadejem Vebrom.

    Odstop Mira Cerarja ni zmaga civilne družbe razmišljajočih ljudi, temveč je to dokaz, da ima stroka nevladne civilne družbe, ki odklanja kolaboracijo z zlorabami oblasti prav, ko zahteva odgovornost vseh ključnih deležnikov odločanja in izvajanja investicijske politike v infrastrukturo. Odstop Mira Cerarja še zdaleč ni zmaga stroke in poštenja nad zlorabami oblasti, ampak je jasno sporočilo, da se prizadevanja za odgovorno in strokovno vodenje investicij v državno infrastrukturo nujno nadaljujejo. Namreč če je predsednik Vlade odstopil in bo po volitvah ta položaj zavzela neka druga marioneta, se bodo zlorabe samo nadaljevale, saj brez jasne ugotovitve, kdo je nestrokovno in zlonamerno v preteklih letih škodil Sloveniji, ni mogoče misliti, da se bo praksa zlorab spremenila, če se tudi ne spremenijo nosilci te prakse. Prav zato je poročilo komisije dejansko ne razkritje, temveč potuha dejanskim krivcem maketnega škandala, ki so brez dvoma isti kot nosilci vseh manipulacij v projektu drugega tira, saj poročilo komisije ne odgovori, kdo je delal ugotovljene napake, še manj pa odgovori na vprašanje zakaj se je to lahko zgodilo in kdo in zakaj je opustil dolžno skrbnost pri opravljanju njegove pristojnosti.

    Vidimo, da bo nevladna stroka civilne družbe imela v prihajajočem predvolilnem obdobju še veliko dolžnosti v obrambi proračunskega denarja terjati odgovorno ravnanje in sprejemanje gospodarnih odločitev in zlasti zahtevati izpolnjevanje vseh dolžnosti od pristojnih organov nadzora. Ker je komisija Ministrstva za infrastrukturo zamudila priložnost javno razkriti kdo, kaj in zakaj je zlorabil svoja pooblastila in povzročil škodo proračunu, bodo to zamudo sedaj lahko nadoknadili Nacionalni preiskovalni organ( NPU) Komisija za preprečevanje korupcije (KPK) Računsko sodišče, Urad za varstvo konkurence in proračunska inšpekcija Ministrstva za finance. Vsi ti bi morali in mogli razkrinkati, kaj vse in zakaj je pri projektu drugega tira Divača -Koper Vlada nekritično sprejemala škodljive odločitve, nato pa bi morali Državno pravobranilstvo in tožilstvo sprožiti ustrezne civilne in kazenske postopke za povrnitev škode in kaznovanje vseh, ki s svojim ravnanjem prispevajo k siromašenju Slovenije in povzročajo naraščanje neenakosti, naraščanje revščine, izseljevanje mladih, zlasti visoko šolanih ljudi in to kljub temu, da nam raste BDP in se gospodarski položaj Slovenije izboljšuje.

    Miro Cerar v svojem javnosti namenjenem odstopnem govoru poudarja pozitivna gospodarska gibanja, pozabi pa, da dobri rezultati ne prispevajo k dostojnejšemu življenju državljanov, če ti rezultati odtečejo preko proračunske distribucije v žepe elit, ki upravljajo javne investicije. Seveda zlorabe na področju javnih investicij v infrastrukturo niso edine in mogoče tudi ne največje, saj se podoben vzorec dogaja na finančnem področju (bančna luknja), obrambnem področju, kjer imamo za mnogo denarja slabo vojsko,varnostnem področju, kjer imamo namesto varnosti žično ograjo na meji, zunanjepolitičnem področju, kjer imamo arbitražno sodbo, nimamo pa urejene meje s Hrvaško, pravosodnem področju, kjer imamo dosti sodnikov in velike zaostanke, na zdravstvenem področju, kjer imamo drago zdravstveno zavarovanje in dolge vrste čakajočih pacientov, nezadovoljne zdravnike in ogorčene paciente,šolstvu in policiji, ki stavkata, na področju socialne varnosti imamo množico upokojencev, ki ne morejo ne živeti ne umreti, na trgu dela imamo ogromno fiktivno zaposlenost samozaposlenih, ki ne zaslužijo niti za kruh in jih preživljajo družinski proračuni itd. Skupni imenovalec vseh težav slovenskih državljanov je trdovratno opuščanje preprečevanja in preganjanja nezakonitih in škodljivih odločitev v javni in civilni sferi, kar je ena od najpomembnejših dolžnosti zakonodajne, izvršilne in pravosodne veje oblasti v socialni in pravni državi.

    Odstop Mira Cerarja nam dokazuje, da SMC in njen predsednik nista izpolnila, kar sta obljubljala v svojem volilnem programu izpred štirih let. Še več. Ta odstop dokazuje, da sta izvršilna in zakonodajna oblast še vedno trdno odločena nadaljevati politiko zlorab javnega premoženja in še naprej omogočati bogatenje elite za ceno revščine in nedostojnega življenja množice, ki vpije in protestira pred hramom demokracije in pred vlado zaradi ogorčenja nad arogantnostjo naših politikov, ki smo jih izvolili in jim zaupali mandat, da bodo v interesu vseh državljanov ravnali tako, kot je dobro in prav. Vlade Mira Cerarja si ne bomo zapomnili po uspehih, ki si jih Miro Cerar lasti, saj za te uspehe ni zaslužna, pač pa si bomo to vlado zapomnili po trdovratnem zavračanju strokovnih predlogov civilne družbe, po prikrivanju informacij, ščitenju nesposobnih in škodljivih funkcionarjev, omogočanju bogatenja različnih prisklednikov, po žilet in panelnih ograjah na Hrvaški meji, po 3.3% povečanju pokojnin, ki so sedaj realno mnogo nižje kot so bile pred štirimi leti, po naraščanju neenakosti, po begu možganov, po vsesplošnem nezadovoljstvu javnih uslužbencev, po revoltu kulturnikov, ogorčenju znanstvenikov v raziskovalni dejavnosti, ki v prekarnih oblikah dela nimajo omogočenih pogojev za življenje, kaj šele, da bi kaj raziskovali. Vsekakor si Cerarjeve Vlade ne bomo zapomnili kot Vlade, ki bi spoznala svojo napako in pravočasno preprečila nepotreben referendum z predlogom Zakona o razveljavitvi šepavega zakona o drugem tiru Državnemu zboru, ki bi tak predlog sedaj, ko ni več koalicijskega trgovanja gotovo z veliko večino sprejel.Vse ostale zadeve vredne spomina bo nedvomno razkrila predvolilna kampanja v prihajajočih volitvah, na katerih lahko le upamo, da bomo izvolili oblast, ki bo delovala drugače in bo za kriterij svojega odločanja jemala resnico, stroko in bo predvsem ravnala v dobro javnega interesa in bo dosledno preprečevala in preganjala kakršne koli zlorabe oblasti.

    Miru Cerarju smo lahko hvaležni, čeprav je s svojim odstopom dokazal, da ne želi prekiniti prakse zlorab oblasti, temveč da te zlorabe pravzaprav s svojimi opustitvami podpira in jim daje potuho.Vendarle pa se je Miro Cerar s odstopom odpovedal oblasti ki jo je imel in upajmo, da vsaj v času opravljanja tekočih zadev ne bo več podpiral razmetavanja javnega denarja, kot ga je simbolno razkril škandal o maketi drugega tira Divača- Koper. Ali bo čas opravljanja tekočih zahtev Miro Cerar izkoristil tudi za to, da bo izposloval razkrivanje zlorab vsaj pri tej nesrečni maketi, če že ne na drugih pomembnejših primerih bo pokazal čas. Mogoče bo pa Miro Cerar le spregledal, da nima nikakršnih tehtnih razlogov, da jemlje nase grehe svojih prisklednikov, ki so mu ves čas njegove vlade puščali gume in bo končno začel govoriti jezik resnice in bo zavrgel jezik pravšnjosti, ki ga je vneto uporabljal ves čas svoje vladavine.

%d bloggers like this: