Trump je sicer napovedal 35% carino na uvoz ameriških avtomobilov, izdelanih v Mehiki, in te dni se hvali z odločitvijo Forda, da v Mehiki ne bo ustvaril dodatnih 600 delovnih mest. Toda to so vse prazne marnje. Prvič, Trump ne more uvesti takšne enostranske carine brez ustreznih povračilnih ukrepov. In drugič, nikakor ne more zaustaviti odliva ameriških delovnih mest v avtomobilski panogi v Mehiko.

Kot kaže dobra analiza Davida Welcha in Dava Merrilla v Bloombergu, avtomobilske tovarne do leta 2019 načrtujejo za 22 milijard $ naložb v Mehiko in 25,000 novih delovnih mest. Trump tega ne more preprečiti oziroma preusmeriti teh delovnih mest v ZDA, ker Mehika ni privlačna za naložbe v avtomobilski industriji (zgolj) zaradi nižje cene delovne sile, pač pa zaradi mehiške večje trgovinske odprtosti, zaradi česar so uvožene komponente v Mehiko cenejše kot če bi bile uvožene v ZDA.

Nadaljujte z branjem→

Bine Kordež je pred dnevi zelo nazorno analiziral (ko bi le naši novinarji bil sposobni tega!), da se po prodaji Heliosa v njegovem poslovanju ni zgodilo nič dramatičnega. Vsekakor pa ne tako dramatičnega, da bi upravičevalo kar 400 mio evrov razlike med nakupno in prodajno ceno Heliosa ob preprodaji Japoncem. Resnici na ljubo se je obseg skupne prodaje po nakaupu Heliosa s strani avstrijskega Ringa celo zmanjšal za dobrih 30 mio evrov, vendar pa je dodana vrednost ostala enaka (na ravni 80 mio evrov). Število zaposlenih se je zmanjšalo za 500, vendar je bila to posledica že začetih ukrepov prejšnjega vodstva družbe. Edini dve opazni veliki spremembi sta, prvič, da je avstrijski lastnik prikazal večje dobičke (predvsem iz naslova prodaje nepotrebnih osnovnih sredstev ter zmanjšanja zalog in terjatev), da bi si na ta način lahko izplačal za 25 mio evrov dividend. Druga sprememba je zmanjšanje finančnih obveznosti in neto finančnega dolga (za skoraj 40 mio evrov), kar pa je šlo iz naslova lastnega prostega denarnega toka ter tudi po zaslugi drastičnega zmanjšanja investicij.

Kordež zaključuje, da:

navedeni podatki o poslovanju namreč ne izkazujejo nekega pretiranega preobrata pod novimi lastniki, ki bi upravičevali toliko višjo vrednost družbe v tako kratkem času. Ocenimo lahko, da prodajalci niso zadosti ovrednotili potencialov, ki jih Helios ima. […] Tudi ta primer predvsem kaže, da po nepotrebnem hitimo s prodajami najbolj prepoznavnih slovenskih podjetij v neposredni ali posredni državni lasti.

Nadaljujte z branjem→

Na novoletno noč je po dolgi bolezni umrl Anthony B. Atkinson, nekdanji profesor na London School of Economics, sicer pa pionir zbiranja podatkov in empiričnih študij o nenenakosti ter mentor celi generaciji današnjih superzvezdnikov – od Saeza, Zucmana do Pikettyja. Glede na njegov prispevek k analiziranju neenakosti ga lahko postavimo ob bok slovitemu ameriškemu nobelovcu Simonu Kuznetsu. Razlika med Atkinsonom in ostalimi ekonomisti, ki se ukvarjajo z neenakostjo (razen morda Branka Milanovića) je, kot je pokazala tudi Atkinsonova zadnja knjiga “Inequality: What Can Be Done?“, ob sicer enaki rigoroznosti glede podatkov in vsebinske analize predvsem v njegovi praktičnosti. Atkinson se z analizo neenakosti ni ukvarjal zgolj zaradi analize, pač pa z namenom, kako na podlagi poznavanja vzrokov za povečanje neenakosti le-te tudi odpraviti prek pravega nabora ukrepov ekonomske politike.

Thomas Piketty, četrtletje dolgo protežiranec Atkinsona, mu je na svojem blogu v Le Mondu napisal lep “In memoriam”. Predvsem mi je všeč, ko Piketty pove, da je Atkinson neenakost pripeljal spet nazaj v osrčje  družbene problematike, s čimer je demonstriral, da je ekonomija najprej in predvsem družboslovna in moralna znanost.

Nadaljujte z branjem→

Bine Kordež

Prodaja Heliosa Japoncem s strani avstrijskih lastnikov je v začetku decembra vzdignila veliko prahu, ki pa se je kot običajno, kmalu polegel. Vstop strateškega lastnika z Daljnega Vzhoda lahko ocenimo kot dober obet za nadaljnji razvoj družbe, posebno če se bodo uresničile napovedi o oblikovanju centra za prodor japonskega koncerna v Evropo. Razumljivo pa je informacija o prodajni vrednosti 570 milijonov evrov, kolikor naj bi avstrijski lastniki iztržili pri prodaji, potem ko so družbo leta 2014 odkupili od slovenskih lastnikov za 145 milijonov, povzročila precej razburjenja. Večina jeznih komentarjev je izhajala iz domnevnega 400-milijonskega zaslužka Avstrijcev, kar seveda ni točna primerjava, prav tako pa je težko pritrditi »opravičevanju« premiera, da je šlo za popolnoma drugačno družbo. V večini komentarjev je šlo za pavšalne ocene, zato poskušajmo v nadaljevanju podrobneje pogledati, kaj so Avstrijci kupili in kaj prodali.

Nadaljujte z branjem→

Pogovor z Markom Blythom (avtorjem “Austerity: The History of a Dangerous Idea“) o kapitalizmu, ki se je zaplezal tako daleč, da potrebuje resno generalko.

Mnogi na eni skrajnosti sicer hočejo novo komunistično revolucijo, mnogi na drugi skrajnosti zanikajo kakršnekoli “težave v raju”, jaz pa menim, da je potrebna resna reformacija sistema. Transormacija v sistem z več prerazdelitve, z več države v šolstvu in zdravstvu in z več participacije zaposlenih v lastništvu (delavsko delničarstvo). Treba je vzpostaviti bolj enake štartne pogoje za vse in treba je spodnjim 70 ali 80% populacije ponovno dati občutek, da so pomembni in da aktivno sodelujejo pri gradnji prihodnisti.

Če vam Dunajski filharmoniki in goveja juha niso pregnali mačka, bodo mogiče pomagali Haiku Garden (nova skupina Luke Flegarja). Zadnjič sem jih poslušal v Radgoni. Fantje dobro špilajo, meni precej vlečejo na psihedeliko My Bloody Valentine. Izvrstno za zdravljenje mačka.

Nadaljujte z branjem→