Trump, Juncker & Gašperšič: Naložbe v infrastrukturo ali privatizacijska prevara?

Mnogi so Trumpa zaradi njegovih infrastrukturnih načrtov že proglasili za keynesianca. Seveda takšni, ki nimajo veliko pojma o keynesianizmu oziroma ga mešajo z infrastrukturnimi naložbami. No, lahko bi ga imenovali bastardianskega keynesianca. Kajti Trumpov velik infrastrukturni program je v bistvu velik nateg, namenjen zgolj temu, da bi investitorjem drastično znižal davke in omogočil velike zaslužke (kot veste, Trump to dobro obvlada, saj zaradi izkazane bilančne izgube pred 18 leti nato 18 let ni plačeval davkov). Ampak v tem je Trumpov program dejansko podoben Junckerjevemu planu, še bolj pa Gašperšičevemu načrtu za gradnjo drugega tira Koper-Divača. Predvsem prvi in zadnji sta velik, pretkan nateg, namenjen prelivanju javnega denarja v zasebne žepe prek efektivne privatizacije infrastrukture.

Poglejmo najprej Trumpov vele-infrastrukturni načrt. Podrobnosti tega načrta so sicer bolj kot ne zgolj skicirane, toda v osnovi Trumpov načrt predvideva za 1 bilijon $ (1,000 milijard $) naložb v različne vrste novih ter popravila in vzdrževanja obstoječih infrastrukturnih projektov v obdobju 10 let. Vendar pa, ker večinsko republikanski Kongres nasprotuje kakšrnimkoli povečanjem naložb v infrastrukturo, ki bi imele negativni vpliv na proračun (je absolutno proti javnemu financiranju), sta Trumpova svetovalca in avtorja tega načrta, Peter Navarro in Wilbur Ross, skovala peklenski načrt, kako to oviro zaobiti z zasebnimi naložbami. Uganili ste – predvidela sta, da bi podjetjem znižali davke, če bi investirala v infrastrukturne projekte. Natančneje, če bi jim znižali davke za 137 milijard $, bi to lahko generiralo približno 8-kratnik novih naložb, pri čemer bi podjetja prek znižanja davkov dobila povrnjeno 82% investiranega lastniškega kapitala.

“Matematika” tega finančnega vzvoda je nekoliko bolj zapletena in ni nujno, da jo boste razumeli. Spodaj je skopiran celoten odsek z razlago, tukaj pa zgolj razlaga v nekaj vrsticah. Navarro & Ross predvidevata, da bi za naložbe v višini 1 bilijona $ investitorji namenili 167 milijard $ (16.7%) lastniškega kapitala, preostalo pa bi bili bančni krediti. S 137 milijardnim znižanjem davkov bi tako država zasebnikom efektivno zmanjšala (povrnila) kapitalski vzložek, ki bi ga morali dobiti na trgu, za 82% – iz 16.7% na vsega 3%. Ker je lastniški kapital bistveno dražji od dolžniškega (zahtevan donos naj bi bil 9-10%, dolgoročna bančna obrestna mera, povečana za operativne stroške, pa med 4.5 in 5%), bi naj država s temi davčnimi odpustki zasebnikom efektivno znižala stroške financiranja za 18 do 20%. To pa bi naj zasebnikom znižalo potreben donos od infrastrukturne naložbe, da bi se jim naložba splačala.

Če zelo poenostavimo, da znaša bančna obrestna mera 5%, lastniški kapital pa stane 10% letno, bi Trumpove davčne razbremenitve zahtevano stopnjo donosnosti naložb v infrastrukturo znižale iz 5.8% na 5.1%. pri tem pa seveda morate paziti na to, da omenjene zahtevane stopnje donosnosti pokrivajo zgolj stroške financiranja naložbe, ne pa tudi nadomestil za tveganje in pričakovanega dobička. Z drugimi besedami, lastniki podjetij, ki bi investirala v infrastrukturne naložbe, ne bi bili srečni zgolj s 5+% donosom, ki bi pokrival zgolj stroške financiranja. Lastniki pač zase vedno hočejo okrog 9-10% letni donos, to pa v konkretnem primeru skupen zahtevan donos za lastnike, če uporabimo metriko Navarra & Rossa, dvigne na 15%. Kdor najde infrastrukturne naložbe z 10 ali 15% letnim donosom je poslovni genij!

Zdaj pa k bistvu. Kot je opazila večina komentatorjev, bi Trumpove davčne spodbude privabile zasebne investitorje zgolj v tiste vrste infrastrukture, kjer so zaslužki sploh možni, to pa so predvsem plačljive avtoceste. Vse ostale vrste infrastrukture, ki so res nujne – dotrajane lokalne ceste in mostovi, vodovodna omrežja in kanalizacije itd. – seveda niso plačljive in tako seveda ne bi bile privlačne za naložbe. Na drugi strani pa so naložbe v električna omrežja in naftovode  tako ali tako že finančno privačne za zasebnike in bi jim Trumpovi davčni odpustki dejansko prinesli zgolj dobrodošla davčna darila.

Pri tem pa ne smete pozabiti, da bi ta davčna darila navrtala proračun in povečala deficit, kar bi republikancem služilo kot odlično izhodišče za zmanjševanje drugih javnih izdatkov – za socialne programe, zdravstvo in šolstvo. Reagan in Bush sta v svojem času naredila natanko to. V času Reaganove vladavine je ta praksa dobila tudi zelo prikladno ime – “stradanje pošasti” javnega sektorja (“starve the beast”).

Ta Trumpov infrastrukturni načrt je torej, tako kot vse, česar se je Trump v življenju lotil, zgolj pretkan poskus natega. Gre zgolj za prebrisan plan, kako bi velika podjetja od države pridobila bogata davčna darila na račun kleščenja socialnih programov ter javnega zdravstva in šolstva.

V ZDA seveda takšne božjastne načrte lahko kadarkoli prodate, saj je to modus vivendi republikanske večine v Kongresu, ki ni nič drugega kot koncentiran gromozanski konglomerat lobistov velikega kapitala, ki je kongresnikom natanko s tem namenom kupil njihove stolčke v Kongresu. Toda različice tega božjastnega plana najdemo tudi v evropskih demokracijah.

Prvi tak primer je t.i. Junckerjev investicijski sklad, ki danes sliši na ime EFSI (European Fund for Strategic Investments). Ta sklad naj bi spodbudil za 315 milijard € naložb v EU v treh letih, pri čemer naj bi bile to večinsko zasebne naložbe, EU proračun prispeva zgolj garancije, EIB pa delno sofinanciranje projektov. Če pogledate strukturo naložb v prvih dveh letih delovanja, je od skupno 385 odobrenih projektov bilo le 7% denarja namenjeno v transportne projekte, dobrih 70% pa za naložbe majhnih podjetij, v energetiko in R&D. “Junckerjev sklad” torej z EU garancijami in delnim EIB sofinaciranjem naložbenikom zmanjšuje efektivno obrestno mero. Gre seveda za projekte, ki bi bili izvedeni tudi brez te “Junckerjeve spodbude”, slednja investitorjem prinese zgolj finančno darilo. V primerjavi s Trumpovim infrastrukturnim načrtom je Junckerjev sklad sicer dokaj nedolžna zadeva, čeprav gre za darila investitorjem projektov, ki bi bili izvedeni tudi brez tega.

To pa ne velja za Gašperšičev plan glede drugega tira. Kot sem že nekajkrat napisal, je njegov načrt gradnje drugega tira Koper – Divača prek javno-zasebnega partnerstva (JZP) zgolj pretkan načrt, kako dva ključna logista – Luko Koper in tovorni promet Slovenskih železnic – privatizirati tujcem. Drugače rečeno, gre za to, kako tujcem, ki bi prinesli le za peščico lastnega financiranja, podariti ključni del slovenske logistike, hkrati pa jim iz proračuna plačevati večino stroškov financiranja ter donose na naložbo prek nadomestil za razpoložljivost. Ta načrt JZP je za državo za 4 do 5-krat dražji, kot če bi se za projekt drugega tira sama zadolžila, hkrati pa izgubi še LK in SŽ.

Gre za božjastno neumni, vendar trumpovsko pretkani načrt, namenjen prelivanju javnega denarja v zasebne žepe, ki pa ga Cerarjeva vlada očitno izvaja z nezmanjšano politično silo.

Trumpe imamo tudi pri nas. Pri njih glavna značilnost – ob populizmu – nikakor ni neumnost, pač pa pretkanost. In Janković še zdaleč ni glavni trumpist pri nas.

_______

* Finančni vzvod Trumpovega infrastrukturnega načrta

For infrastructure construction to be financeable privately, it needs a revenue stream from which to pay operating costs, the interest and principal on the debt, and the dividends on the equity. The difficulty with forecasting that revenue stream arises from trying to determine what the pricing, utilization rates, and operating costs will be over the decades. Therefore, an equity cushion to absorb such risk is required by lenders. The size of the required equity cushion will of course vary with the riskiness of the project. However, we are assuming that, on average, prudent leverage will be about five times equity. Therefore, financing a trillion dollars of infrastructure would necessitate an equity investment of $167 billion, obviously a daunting sum. We also assume that the interest rate in today’s markets will be 4.5% to 5.0% with constant total monthly payments of principal and interest over a 20- to 30-year period. The equity will require a payment stream equivalent to as much as a 9% to 10% rate of return over the same time periods. To encourage investors to commit such large amounts, and to reduce the cost of the financing, government would provide a tax credit equal to 82% of the equity amount. This would lower the cost of financing the project by 18% to 20% for two reasons. First, the tax credit reduces the total amount of investor financing by 13.7%, that is, by 82% of 16.7%. The elegance of the tax credit is that the full amount of the equity investment remains as a cushion beneath the debt, but from the investor point of view, 82 percent of the commitment has been returned. This means that the investor will not require a rate of return on the tax credited capital. Equity is the most expensive part of the financing; it requires twice as high a return as the debt portion, 9 to 10% as compared to 4.5 to 5.0%. Therefore, the 13 percent effective reduction in the amount of financing actually reduces the total cost of financing by 18 to 20 percent. By effectively reducing the equity component through the tax credit, this similarly reduces the revenues needed to service the financing and thereby improves the project’s feasibility.

Vir: Peter Navarro & Wilbur Ross

4 responses

  1. Definitivno je tole katastrofalna privatizacijska prevara. Vendar je potrebno tudi vedeti, da Amerika kot tudi Evropa (še posebej Slovenija) nimata več veliko manevrskega prostora za dodatno zadolževanje – servisiranje dolga za Ameriko postaja vse bolj nevzdržno. V tem primeru se Trump za novo infrastrukturo skorajda ne zadolži, ljudem pa populistično prinese ”konkretne in vidljive rezultate”. Čeprav je to na dolgi rok pogubno, ga to vseeno naredi herojem delavskega razreda – prinaša ”konkretne rezultate” ala Janković v LJ.

    • To o javnem dolgu nekako ni podprto z empiričnimi dejstvi. Cena zadolževanja še nikoli ni bila tako nizka… Tudi cena servisiranja dolga glede na BDP je izredno nizka http://krugman.blogs.nytimes.com/2016/05/07/where-do-trumps-bad-ideas-come-from/ ! (poglej Federal net interest payments as % of GDP)! Tudi v Evropi je cena zadolževanja izredno nizka… (Nemčija, Francija pod 1%…) – Slovenija je bila sedaj kar nekaj časa pod 1% za 10-letne obveznice… Res lahko sklepamo, da je Slovenija zaradi politične (ne)moči omejena pri zadolževanju, ampak to vsekakor ne velja za ZDA oz. EVROPO (center)… Vsekakor se cena servisiranja dolga zmanjšuje! Tudi zato, ker investitorji v državnih obveznicah vidijo redko priložnost, da sploh kam investirajo (shranijo) svoj denar oz. presežke! 🙂 http://www.nytimes.com/2015/08/21/opinion/paul-krugman-debt-is-good-for-the-economy.html http://krugman.blogs.nytimes.com/2016/10/22/debt-diversion-distraction/ LPPT

      • Ja to je res neverjetno. Republikanska mizantropska zver žre naprej z nezmanjšano močjo, njene različice pa vidimo tudi tu. Le da se tu ideologije in fetiša zasebništva ne da prodati tako zlahka.

        Dobra plat Slovenije je v tem, da je javnost tukaj bolj enotna in monolitna (pomajkanje migracij? ) proti takim političnim tatovom. Mislim pa, da se v ZDA projekte, ki so slabi za večino ljudi tudi veliko lažje proda javnosti. Pač po rasnih in kakih drugih delitvah se beda določenih ukrepov vedno porazdeli nekoliko neenakomerno. Ljudje se zato ločujejo in obrnejo drug proti drugemu, namesto, da bi stopili skupaj in onemogočili tako razlaščanje.

      • Ameriške korporacije in elite so tako bogate, da bi že z malce višjimi davčnimi stopnjami, sploh pa z bolj doslednim pobiranjem davkov, politiki plačali potrebno infrastrukturo kot si rekel keks. Brez vsakega dodatnega zadolževanja.

        Slovenski problem je moč korumpirancev, ki so tako ali drugače prisesani na tokove javnega denarja. Problem v ZDA pa je bolj anti-socialna moč korporacij in politikov, ter ideološko oprana javnost, ki jim še vedno naseda, denarja imajo pa za razliko od nas več kot dovolj.

%d bloggers like this: