• Are open economies only good for a small elite? – The Economist
• Europe May Finally End Its Painful Embrace of Austerity – Peter Goodman
• The New View of Fiscal Policy and Its Application – Jason Furman
• The end of ‘QE infinity’? – Gavyn Davies
• How quantitative easing works – Di Maggio, Kermani & Palmer
• Piketty’s housing capital results: New US facts – VoxEU
• How the Free Market Can Fight Poverty – The New York Times
• Where the Economics Nobel Came From – Justin Fox
• Robert Frank on Frankness – Robert Waldmann
• Multinational firms and tax havens – VoxEU
• Financial Globalization, Inequality and the Top 1% – Unassuming Economist

Jason Furman, predsednik Sveta ekonomskih svetovalcev (Council of Economic Advisers) predsednika Baracka Obame je včeraj odlično povzel (tukaj je link na celoten članek) spremenjen pogled ekonomistov na fiskalno politiko v zadnjih desetih letih ali celo manj). Pogled se je seveda spremenil zaradi spremenjenih okoliščin – iz obdobja velike moderacije s stabilno rastjo in nizko inflacijo smo prišli v obdobje likvidnostne pasti z ničelnimi obrestnimi merami, dolgo stagnacijo z nizko rastjo in prenizko inflacijo na meji deflacije. To pa zahteva povsem drugačno terapijo. Zahteva drugačno kombinacijo zdravil. Če je bila prej dominantna monetarna politika, fiskalna pa v outu, je danes monetarna politika sama zase impotentna, potreben je koordiniran pristop monetarne in fiskalne politike z monetarnim financiranjem fiskalnega stimulusa. Kar je ključno, ta pogled se ni spremenil samo pri individualnih ekonomistih, pač pa pri vplivnih mednarodnih organizacijah, kot sta IMF in OECD. Samo še EU ostaja imuna pred tem, čeprav današnji New York Times piše, da tudi uradna EU spreminja stališče glede politike zategovanja pasu.

“Stari” pogled na fiskalno politiko:

Vir: Jason Furman, CEA Chair

Nadaljujte z branjem→

Spodnja zgodba Trumpovega volilca je boleča  zgodba stotisočev ali milijonov nedolžnih žrtev globalizacije in kazino finančnega neoliberalizma ter sistematičnega uničenja socialne države v zadnjih 35 letih. Boleča zgodba milijonov prizadetih in ponižanih v človeškem dostojanstvu, ki v svojem eksistencialnem obupu nimajo več skoraj ničesar izgubiti – zato v razočaranju nad politiko gredo za nekom, ki glasno kriči, da ni del establishmenta. Gredo za njim, čeprav je klovn, čeprav je idiot, čeprav je prevarant in čeprav je jih bo še bolj nategnil. V svojem obupu volijo za “nekaj drugega”, karkoli to že je.

To zgodbo spodaj bi lahko povedal tudi Bruce Springsteen (podobno kot v “The River” ali “Born in the USA” ali “My hometown”), vendar bi jo on le povedal, ne bi pa “njegov junak” glasoval za Trumpa. Toda časi so se spremenili odkar je Springsteen napisal te pesmi. 30 let kasneje je svet za “navadnega Američana” bistveno drugačen. Ta zgodba relativizira moj včrajšnji post, kjer sem glede Trumpovih volilcev omenjal “odpuljenost od realnosti volilnega telesa“.  Ta oznaka, vsaj, kar se tiče množice navadnih ljudi, ni bila ustrezna. Pri njih ne gre za odpuljenost od realnosti, pač pa za ponižane, ki jih je realnost z vso močjo udarila po glavi in ki v svojem obupu sledijo najglasnejšemu, čeprav napačnemu, mesiji. Gre za eksplozivno mešanico socialnega brezupa spodaj in populizma od zgoraj. V takšnem okolju prosperirajo “hitlerji”.

Nadaljujte z branjem→

Bine Kordež

Kot vsako leto je AJPES tudi letos pred poletjem je objavil Informacijo o poslovanju gospodarskih družb Slovenije v letu 2015. V Informaciji je predstavljen poslovni izid in premoženjsko finančni položaj družb, s katerim spremljamo ekonomska gibanja v državi. Kot vemo, so bili lanski podatki dobri, precej boljši kot v letu 2014 in med njimi je posebej izpostavljeno, da je neto celotni dobiček za 81 % višji kot leto poprej, neto čisti dobiček pa celo za 127 % (znašal je 1,64 milijarde evrov).

Ali verjamete, da bi bil rezultat lahko tudi za milijardo evrov boljši? Da je bil dejanski neto čisti dobiček slovenskega gospodarstva mogoče za več kot polovico višji in s tem precej ugodnejša slika naše ekonomije? Tega seveda ne morete vedeti, ker računovodskih izkazov vsebinsko nihče ne pregleduje, niti ne komentira – analitiki podatke seštejejo, odštejejo, izračunajo odstotke in njihovo delo je končano. Direktor dokument tako samo podpiše, saj ima ustrezne službe, ki jim zaupa. Potem pa imamo še uporabnike, ki agregatne podatke uporabljajo za svoje potrebe in se v ozadja seveda ne spuščajo. Zato poglejmo, kaj se je lani v teh bilancah dejansko dogajalo, zakaj so agregatne številke morda precej drugačne, čeprav ni nobenega dvoma, da so posredovane bilance sestavljene v skladu s predpisi in računovodskimi standardi.

Nadaljujte z branjem→

Matični instituciji New York University, Stern School of Business, je v splet nehote ušlo povabilo na tiskovno konferenco z Nobelovim nagrajencem za ekonomijo za 2016 Paulom M. Romerjem (*), čeprav nagrada še ni bila podeljena. Tiskovna konferenca naj bi bila organizirana 10. oktobra (na dan, ko iz Stockholma sporočijo ime nagrajenca). To seveda pomeni, da je nagrajencu (in njegovi matični instituciji) že znano, da bo dobil nagrado. No, če bo Romer (trenutno sicer glavni ekonomist Svetovne banke) dobil Nobelovo nagrado, jo bo formalno dobil predvsem za delo na področju teorije endogene rasti (tukaj sta dva njegova glavna prispevka, 1986 in 1990, jih je pa kar še nekaj, ki teorijo endogene rasti širijo na področje mednarodne trgovine). Glavna ideja te teorije je, da gospodarska rast ni odvisna od zunanjih dejavnikov (denimo od stopnje povečevanja investicij), pač pa nastaja endogeno zaradi interakcij med človeškim kapitalom, ki vodijo k inovacijam. Seveda pa je tudi tukaj dolgoročni razvoj odvisen od zunanjih dejavnikov, in sicer od političnih odločitev, kot je politika glede vlaganj v izobraževanje in subvencije za raziskave in razvoj, ki izboljšujejo človeški kapital in s tem prispevajo k hitrejši rasti in razvoju.

Toda to najbrž ni bil odločilni razlog komiteja švedske akademije akademije znanosti, da je letošnjo Nobelovo nagrado(dejansko nagrado švedske centralne banke) namenil prav Romerju. Romer je seveda odličen teoretik (in zdaj praktik) na področju gospodarske rasti in si za svoj prispevek Nobelovo nagrado zelo zasluži. Vendar je v žarišče javne pozornosti vstopil lani januarja, ko je na srečanju ameriške zveze ekonomistov predstavil članek Mathiness, ki ga je nekaj mesecev po tem objavil v reviji Papers and Proceedings (American Economic Review) in zelo široko populariziral na svojem novem blogu. V članku se je Romer lotil pristopa k znanosti veje ekonomske znanosti, ki ideologijo in politiko skriva v matematične enačbe. Lotil se je ekonomistov, na čelu s svojim svetovalcem pri doktoratu Robertom Lucasom, ki svoja ideološka prepričanja zamaskirajo v enačbe in s tem implikacijam njihovih matematičnih modelov dajo pridih čiste znanstvene resnice (preberite več tukaj).

Nadaljujte z branjem→

S Trumpom se na tem blogu zavestno ne ukvarjam, ker njegove besede in dejanja preprosto žalijo inteligenco in kulturni nivo povprečnega zemljana. Omenjam ga le v povezavi s stranko, ki ga je nominirala za predsedniškega kandidata. In moja ocena, enkrat in za vselej: Donald Trump je seveda kujon in klovn najslabše vrste, vendar ni izjema, ni outlier, pač pa je zgolj (trenutno z žarometi obsijan) tipičen produkt republikanskega institucionalnega in intelektualnega okolja. Na tako nizkem intelektualnem, kulturnem in etičnem nivoju pač republikanska stranka je. Trump je zgolj to, v kar je republikanska stranka v desetletjih degenerirala. Trump je zgolj slika degeneriranosti republikancev. Če hočete zelo eksplicitno:

Republikanci = Trump = nizki davki na premoženje in visoke dohodke + nobenega prerazdeljevanja + davčno skrivanje prihodkov v oazah + intelektualni neandertalizem + kulturni primitivizem + rasizem + skrajni nacionalizem.

Boleče je le spoznanje, da bi Trumpa kot predsedniškega kandidata lahko zamenjal resnični klovn iz cirkusa ali pa ptičje strašilo z njive, pa bi slednja na volitvah še vedno dobila blizu polovice volilnih glasov. Bolečina je spoznanje, da te lahko neka izjemno ozka elita 150 najpremožnejših družin desetletja dolgo nateguje, te sili v suženjske delovne aranžmaje, ti meče drobtinice in se norčuje iz tebe, ti pa še vedno (in vedno znova) voliš za klovne (od Reagana, prek Busha do Trumpa), ki ti jih ponudi na volitvah. Ta neobčutljivost na realnost, ta odpuljenost od realnosti volilnega telesa je tisto, kar resnično boli.

Nedavno razkritje New York Timesa, da predsedniški kandidat republikancev Donald Trump zadnjih 18 let, povsem legalno, (najbrž) ni plačal niti centa zveznega davka na dohodek, ker je spretno izkoristil to, da je leta 1995 s katastrofalno slabimi naložbami v igralnice in hotele pridelal za 916 milijonov dolarjev izgube, je dejansko kikiriki (zanemarljivo majhno, kapljica v morje) v primerjavi s tem, koliko davka utajujejo (se mu izogibajo) ameriške korporacije. Prejšnji teden objavljena študija Offshore Shell Games 2016 (US PIRG, CTJ, ITEP) namreč kaže, da 500 največjih ameriških korporacij na Forbesovi lestvici pred ameriško davkarijo v tujini v davčnih ozazah skriva za 2,500 milijard dolarjev dobičkov. Od tega 30 največjih korporacij za 1,650 milijard dolarjev. Kot lahko vidite na spodnji sliki, je rekorder Apple z 215 milijardami dolarjev skritega dobička v svojih podružnicah (predvsem na Irskem). Sledi Pfizer s 194 milijardami, General Electric s 104 milijardami in nato plejada najbolj znanih tehnoloških, farmacevtskih in finančnih družb s v tujini spravljenimi dobički v višini med 40 in 100 milijardami dolarjev vsaka.

Nadaljujte z branjem→

Milton Friedman – Pinochet And Chile

Nadaljujte z branjem→

• Democracy does not cause growth – Ruiz Pozuelo, Slipowitz & Vuletin
• A General Theory Of Austerity? – Paul Krugman
• Why was austerity once so popular? – Simon Wren-Lewis
• Lagarde Calls Trade Restrictions ‘Economic Malpractice’ – NYTimes
• Four Modifications To Fed’s Current Posture – Larry Summers
• Trump’s Magical Economic Thinking – Simon Johnson
• The Markets Are Afraid of Donald Trump – Justin Wolfers
• Does Forward Guidance Work? – Liberty Street Economics
• Why Unconventional Monetary Policy Works in Theory – Roger Farmer
• Small and Medium Companies in World Trade – Tim Taylor

Zanimivo predavanje Josepha Stiglitza o evru včeraj v Amsterdamu (na podlagi njegove nove knjige The Euro: How a Common Currency Threatens the Future of Europe) in kasnejša diskusija z Jeroenom Dijsselbloemom, šefom evroskupine (in krvnikom Grčije).

Nadaljujte z branjem→