Dani Rodrik iz Harvarda je seveda prvo ime med razvojnimi ekonomisti in prvo ime glede globalizacije in njenih učinkov na razvoj. Splača se vam prebrati predvsem “Has Globalization Gone Too Far? “, “The Globalization Paradox: Democracy and the Future of the World Economy” in najnovejšo “Economics Rules: The Rights and Wrongs of the Dismal Science“. Rodrik je zagovornik mednarodne trgovine in globalizacije, vendar svari pred njenimi nekritičnimi navijači in pravi, da ni enega in edinega recepta za uspeh, pač pa mora vsaka država najti svoj lastni recept oziroma globalizacijo izkoristiti specifično v svoj prid. Na podlagi analiz trdi, da je neumno, če se država na vrat na nos, gola in bosa, odpre mednarodni trgovini, pač pa se mora postopoma odpirati in regulirati področja, kjer bi lahko prišlo do škodljivih učinkov. Pri tem kot uspešnoi zgodbi postopne liberalizacije omenja Kitajsko in Indijo, kot neuspešne pa šok-terapijske liberalizacije latinskoameriških držav.

Rodrik je skeptičen, čeprav uravnotežen, do obeh globalnih trgovinsko-investicijskih sporazumov (TPP in TTIP), ki so jih lansirale ZDA. Pravi, da bodo učinki minimalni, če sploh kakšni, medtem ko se je treba paziti potencialno negativnih učinkov (glede GMO in ISDS itd.). Dokaj podobno mojim stališčem (čeprav sem o tem v študiji o TTIP pisal precej pred objavo Rodrikovih stališč). Spodaj so odlomki iz njegovih komentarjev o obeh sporazumih.

Nadaljujte z branjem→

Start watching at 3:20

Nadaljujte z branjem→

Četrti poskus “reševanja” Grčije, kot sem pisal že zadnjič, ostaja nezmanjšano brutalen. Bolj kot Grčija ne zmore  dosegati ciljev, ki so ji jih postavili “prijatelji” v EU in IMF v prejšnjih treh paketih pomoči, bolj Grčijo posiljujejo z istim. Grčiji predpisujejo, da mora na letni ravni v neskončnost dosegati primarni presežek v proračunu (saldo proračuna pred izdatki za plačilo obresti) v višini 3.5% BDP. Zakaj? Da bi lahko tako nemoten0 servisirala plačilo obresti do upnic. Da bi to zmogla doseči vsaj teoretično, bi morala Grčija znižati pokojnine in povečati davke v skupni višini 2.5% BDP. S tem pa bi še bolj stisnila že tako depresivno agregatno povpraševanje (ki je eno četrtino izpod predkriznega leta) in recesija bi se še poglobila, s čimer bi se doseganje cilja primarnega presežka glede na BDP še bolj oddaljevalo. Bolj kot bi Grčija rezala javne storitve in pokojnine ter zviševala davke, bolj bi ubijala svoje gospodarstvo in svoje ljudi in tem bolj bi se oddaljevala od zahtevanih ciljev.

Norost. Wahnsinn. Gangbang. Nadaljujte z branjem→

Zabavna prigoda prejšnji teden, ko so z letala sneli italijanskega ekonomista Guida Menzia, ker je sopotnica njegovo zapisovanje diferencialnih enačb zamenjala za teroristična sporočila v arabščini, terjajo dodatne previdnostne ukrepe. Ekonomisti se ne razkrijejo samo tako, da na papirju zapisujejo grške hieroglife, pomešane z arabskimi številkami, pač pa tudi z načinom obnašanja in komuniciranja. The Economist je izdal varnostna navodila, kako zraven sebe na letalu prepoznati nevarnega terorista, preoblečenega v ekonomista:

1. He refuses to listen to the safety announcement because “in the long run, we’re all dead”

2. He keeps telling you that “there is no such thing” as a “complimentary refreshment service”

3. He avoids prolonged conversation with you because he has a “rational expectation” that you’re an idiot since you chose the middle seat

4. But he offers to trade his aisle seat for yours in a competitive auction with the woman sitting behind you

…

10. Spends all the flight scribbling Greek letters into a notebook. Turns out it’s not a series of equations; he’s part of the IMF negotiating team en route to Athens.

Nadaljujte z branjem→

Veseli nas lahko, da je tudi sedanja vlada po skoraj dveh letih odkrivanja tople vode končno prepoznala pomen razvoja železniške infrastrukture, in znotraj njega predvsem drugega tira Koper – Divača. Lahko nas veseli, da je tudi sedanja vlada spoznala, da gre pri slednjem za prioritetni razvojni projekt. Ne glede na to, kako pomemben je drugi tir za razvoj slovenske logistike, pa menim, da ga ne bi smeli zgraditi za vsako ceno, kot je to država dopustila pri projektu TEŠ6, pač pa poiskati najbolj racionalne rešitve. Tako glede tehnične plati kot tudi glede finančne vzdržnosti. *

Nadaljujte z branjem→

Start watching at 4:30

• Leaked: The annotated Lagarde letter on Greece – Peter Spiegel
• Imagining a New Bretton Woods – Yanis Varoufakis
• Real Exchange Rates and European Adjustment – Paul Krugman
• The Mythology Of Trump’s ‘Working Class’ Support – FiveThirtyEight
• This Is Extraordinarily Unprofessional! – Brad DeLong
• Brad DeLong pulpifies a Cochrane graph – Noahpinion
• The Eurozone recovery – Simon Wren-Lewis
• Can governments offset helicopter money? – Simon Wren-Lewis
• Ben Bernanke and Democratic Helicopter Money – Simon Wren-Lewis
• The Davos lie – Kevin O’Rourke
• The Legacy of Joan Robinson – Barkley Rossey
• The Revenge Of Joan Robinson: Capital Theory Controversies – Barkley Rosser
• Who Was David Hume? – The New York Review of Books

Profesorja na University of Pennsylvania Guida Menzioja so sneli z letala, ker se je njegova soseda pritožila, da ga sumi terorizma. Menzio je namreč zraven nje delal algebro (= na listu papirja izpeljeval enačbe), kar je soseda razbrala kot nevarna sporočila v arabščini.

Heh, mnoge matematične modele v ekonomiji bi res morali prepovedati z zakonom, denimo tistega o racionalnih pričakovanjih, ampak o tem najbrž ne morejo presojati četrtinteligentni naključni potniki, ki ne ločijo med algebro in arabščino, ali med italijansko in arabsko fizionomijo.

To smo sicer že vsi vedeli, toda še sveža študija nemških ekonomistov Rocholla & Stahmerja (2016) “Where did the Greek bailout money go?” to lepo ilustrira: Od 220 milijard evrov, ki jih je v prvih dveh paketih “pomoči” (beri: kreditov) dobila Grčija, je 95% šlo za odplačevanje obstoječih kreditov in plačilo obresti ter dokapitalizacijo bank. Le manj kot 10 milijard evrov (manj kot 5% celotne “pomoči”) je šlo za potrebe grškega proračuna.

Nadaljujte z branjem→