To smo sicer že vsi vedeli, toda še sveža študija nemških ekonomistov Rocholla & Stahmerja (2016) “Where did the Greek bailout money go?” to lepo ilustrira: Od 220 milijard evrov, ki jih je v prvih dveh paketih “pomoči” (beri: kreditov) dobila Grčija, je 95% šlo za odplačevanje obstoječih kreditov in plačilo obresti ter dokapitalizacijo bank. Le manj kot 10 milijard evrov (manj kot 5% celotne “pomoči”) je šlo za potrebe grškega proračuna.

Vir: Rocholl & Stahmer (2016)

V prvih dveh paketih sta EU in IMF naredila zgolj zamenjavo dolga, pri čemer so tuji imetniki grških obveznic te zamenjali z novimi in z nižjo obrestno mero. S tem reprogramom je grški dolg postal bolj vzdržen na dolgi rok, toda bistvo tega programa je bilo, da se imetnikom grških obveznic (pretežno francoske in nemške banke) omogoči trdnejša garancija, da bodo svoje terjatve dobili poplačane. Sicer bi Grčija morala bankrotirati in tuji imetniki obveznic bi morali sprejeti bistveno slabše pogoje v pogajanjih o poplačilu obveznosti. Drugače rečeno, mnoge francoske in nemške banke bi nasedle na grških obveznicah in morale bi jih reševati matične države.

Toda struktura prvih dveh paketov “pomoči” Grčiji ni omogočila gospodarske rasti. Temu paketa “pomoči” tudi nista bila namenjena, pač pa je bila “pomoč” pogojevana s tem, da Grčija sklesti proračunske izdatke (javne izdatke, plače v javnem sektorju, pokojnine itd.) in da začne izvajati strukturne reforme, s čimer naj bi spodbudila rast. Plastično rečeno, Grčija naj bi se s stradanjem pripravila na šprint. Če le malo poznate osnove makroekonomije, veste, da to ne more delovati. 

In ni delovalo. Grški BDP je zaradi fiskalnega stradanja še naprej upadal kot kamen in grška država ni bila sposobna poravnavati niti reprogramiranih obveznosti. Grčija bi lani morala bankrotirati do svojih novih upnikov – IMF in držav EU. Zato je bil lani “izpogajan” (beri: vsiljen z ultimatom) nov, tretji paket “pomoči”, katerega logika pa je povsem enaka kot pri prvih dveh: namenjen je poplačilu upnikov.

Vir: Rocholl & Stahmer (2016)

Tudi ta program je pogojevan z enakimi ukrepi (fiskalna konsolidacija, strukturne reforme). Tudi v tretjem paketu se fokus “pomoči” ni premaknil niti za milimeter k spodbujanju gospodarske rasti. Zato seveda tudi ta program ne more delovati in zato spet lahko spremljamo dramo v ozadju, ko države upnice in IMF pripravljajo četrti paket “pomoči”. Ki pa spet temelji na isti logiki, da upnice sebi zagotovijo trdnejšo garancijo za poplačilo terjatev in da je dolžnika s stradanjem mogoče pripraviti na šprint. Ne bo šlo.

Noben program, ki Grčiji ne bo zmanjšal bremena dolga za polovico in hkrati omogočil grški vladi, da s povečanimi javnimi izdatki zažene rast, ne more biti uspešen. Grčija lahko vrne svoje dolgove samo, če bo dosegala visoko gospodarsko rast. Lahko se s to osnovno ekonomsko logiko ne strinjate, toda tako pač je. Tako pri podjetjih, kot pri državah. Oboji lahko poplačujejo svoje kredite samo, če rastejo, in čim prej upnice to spoznajo in dolžiku omogočijo, da začne rasti, tem prej si bodo lahko oddahnile.

Toda tega prebliska zdrave pameti v grški zgodbi še nekaj časa ne bomo videli. In kar spremljamo danes, je samo četrti poskus, kako ubiti neko državo in njene prebivalce. Upnice bi za Grčijo naredile bistveno več, če bi ji pustile bankrotirati, če ji že pomagati na pravi način nočejo.