Japonski, ki se bori s pošastjo deflacije zaradi depresivnega povpraševanja, IMF svetuje naj dvigne plače oziroma začne zasledovati cilj rasti plač, da bi tako spodbudila rast povpraševanja. Natančneje, Japonska naj bi dvignila plače v gospodarstvu in javnem sektorju ter minimalno plačo.

Gospodarstvo seveda ni navdušeno (konkurenčnost izvoza!), ampak počakajte šele na jastrebe v poslovnih časnikih in naše gospodarske zborničarje, ki bodo znoreli zaradi predloga dviga plač v javnem sektorju. Kaj če bo IMF to predlagal tudi EU in Sloveniji?! To bi bila pa katastrofa za izvoz, ane? (kaj pa povečanje konkurenčnosti skozi tečaj jena?)

Oni bi zniževali plače in izdatke v javnem sektorju, niso pa preštudirali uvoda v makroekonomijo in ne znajo povedati, kako bi drugače spodbudili mrtvo domače povpraševanje.

Nadaljujte z branjem→

How do you remember Slovenia’s position during the Greek crisis? The Economist described an incident where our prime minister (during the final phase of negotiation) lost his temper, started shouting at Tsipras lecturing him to that extent that Italy had to intervene and calm him down…

I was not privy to that incident. But I can confirm that the Slovenian finance minister’s interventions in the Eurogroup were hostile to such a degree that they were almost helpful to me – in the sense that they were bordering on the comical. Indeed, he was the first finance minister to threaten me with Grexit, which was precious coming from a country that would suffer hugely from… Grexit. Seldom have I encountered such a combination of economic illiteracy and self-defeating hostility.

Nadaljujte z branjem→

Samo Evropejci, ki v davčnih oazah skrivajo 2,600 milijard dolarjev (tretjino globalnega “zaklada, skritega v davčnih oazah), prikrajšajo domače proračune letno za 78 milijard dolarjev prihodkov.

Vir: The Atlantic, povzeto po Gabrielu Zucmanu

Nemški finančni minister Wolfgang Schäuble si je prejšnji petek privoščil krepko izjavo, in sicer da je Mariu Draghiju v pogovoru povedal, da je s politiko ohlapne monetarne politike kriv za polovico volilnega rezultata nemške desničarske “protievropske stranke” AfD (Alternative für Deutschland). Temu so se pridružili tudi ostali nemški politiki z izjavami, da ECB z ekspanzivno monetarno politiko in negativnimi obrestnimi merami ogroža prihranke nemških upokojencev. In natanko s tem vprašanjem me je v torek na Unicreditovem Zajtrku finančnih trgov izzval urednik Financ Peter Frankl.

Je torej ECB kriva za uničevalni učinek negativnih obrestnih mer na prihranke nemških upokojencev  in s tem za vzpon nemškega desnega ekstremizma? Ne!

Nadaljujte z branjem→

Spodnji dve sliki najbrž ne potrebujeta posebnega komentarja.

Slogan tega poletja: ‘Mossack Fonseca – … ker davki so za revne ljudi’

.

Nadaljujte z branjem→

Eksperimentiranje nekaterih centralnih bank od ECB do BoJ z negativnimi obrestnimi merami na depozite (trenutno so negativne obrestne mere v veljavi v kar četrtini svetovnega gospodarstva, merjeno z deležem v svetovnem BDP) ne kaže samo tega, da so izčrpale vso konvencionalno municijo v boju proti deflaciji in da so povsem nemočne, pač pa vnaša nov, izjemno nevarni vir nestabilnosti v svetovno gospodarstvo. Ideja negativnih obrestnih mer, kot piše Joseph Stiglitz, izhaja iz modelskih prepričanj centralnih bank (CB), da je s “šraufanjem” obrestnih mer gor in dol mogoče uravnavati gospodarske cikle. Če je recesija, pač CB znižuje obrestno mero, dokler se ne pojavijo znaki okrevanja. In če tudi ničelna obrestna mera ne deluje, gredo CB pač tudi na “negativni teritorij”.

Vendar je to modelsko prepričanje napačno.

Nadaljujte z branjem→

Stanko Štrajn

Kjer ni odgovornosti lahko oblast gradi ograje in ne gradi železnic, lahko neomejeno pije, saj zapitek vedno plačajo državljani.

Na vprašanje kdo odgovarja za posledice ravnanja, ali za posledice opustitve ravnanja daje pravna teorija zelo jasen in enostaven odgovor. Odgovoren je, kdor je ravnal krivdno, torej naklepno ali malomarno in je s svojim ravnanjem ali opustitvami ravnanja povzročil sebi ali drugim škodo. Takšno škodljivo ravnanje je mnogokrat narejeno zaradi neumnosti, velikokrat pa ne gre za neumnost, ampak za namerno povzročanje škode, saj je običajno, da škoda enemu, poraja korist drugemu.

Nadaljujte z branjem→

V zadnjem postu v trilogiji o možnostih monetarne politike, da spodbudi rast, nekdanji predsednik Fed Ben Bernanke diskutira teoretične možnosti za uvedbo helikopterskega denarja in možnosti za njegovo učinkovitost. Bernanke je – seveda – naklonjen helikopterskemu denarju. Konec koncev je ta koncept, da bi se izognili najhujšemu zlu – deflaciji, leta 1969 predlagal njegov vzornik Milton Friedman, sam Bernanke pa ga je že leta 2002 kot teoretično možnost predlagal Japonski.

Helikopterski denar (HD) seveda ni noben bav bav, pač pa gre zgolj za monetarno financirano ekspanzivno fiskalno politiko (znižanje davkov ali povečanje javnih investicij), kjer centralna banka odkupi novoizdane obveznice države (za financiranje proračunskega deficita), ki pa jih obdrži za vedno in država nanje ne plačuje obresti. Gre za povečanje deficita, ki se (tako kot QE) ustvarja iz nič. Lepota politike HD je v tem, da ne povečuje ne sedanjega ne prihodnjega javnega dolga in tudi ne tekočega proračunskega deficita.

Edini problem HD je institucionalne narave: kako skomunicirati politični kasti v ZDA oziroma spremeniti zakonodajo v Evropi, da sta monetarna in fiskalna politika dejansko dve plati iste politike in da morata biti ne neodvisni, ampak koordinirani, kar sta skozi zgodovino vedno bili. Centralne banke so bile vedno zgolj en oddelek ministrstva za finance, le zadnjih 20 let se delajo (oziroma so jih zakonsko naredili) formalno neodvisne.

Huh, si predstavljate nemške monetarne in fiskalne jastrebe ob ponovni “združitvi” monetarne in fiskalne politike? Inflacija!!!! Hja, prav temu – spodbuditvi inflacije – je politika HD namenjena.

Nadaljujte z branjem→

Glavni namen ECB pri odločitvi za politiko kvantitativnega sproščanja (QE) je bila, da bo z dodatno likvidnostjo, ki jo bodo banke dobile, le-te znižale obrestne mere in spodbudile povpraševanje po kreditih za financiranje investicij, kar bi spodbudilo rast in posledično še inflacijo. Toda do tega željenega učinka po letu dni izvajanja QE ni prišlo. Zakaj ne?

Chris Bryant v Bloombergu trdi, da do porasta investicij ni prišlo, ker je cena kapitala za podjetja še vedno zelo visoka. Spodnja slika, narejena na podatkih ankete KPMG med 148 nemškimi, avstrijskimi in švicarskimi velikimi podjetji, kaže, da se je cena zadolževanja v zadnjih letih res zmanjšala za polovico (na 3.4%), toda cena svežega kapitala na trgu je še vedno zelo visoka (iz 9.9% v 2008 pa do danes se je zmanjšala le na 8.4%). Skupna tehtana cena kapitala (za dolg + lastniški kapital) za podjetja (Weighted average cost of capital, WACC) je tako s 7.1% še vedno zelo visoka.

Nadaljujte z branjem→

Huh, včeraj, ko sem se vozil, so me na Rock radiju spet spomnili, kakšne dobre pesmi so delali Eric Burdon & The Animals. Tam okrog mojega rojstva. In ta pesem je bila himna neke generacije:

.

Nadaljujte z branjem→