O tem sem sicer pisal že lani v Kako resno jemati fiskalno pravilo?, tukaj pa je moje današnje predavanje o fiskalnem pravilu. Natančneje o tem, zakaj je fiskalno pravilo, tako kot ga uveljavlja Evropska komisija, izjemno nevarno za ekonomsko politiko posameznih držav.

Tudi meni je bilo fiskalno pravilo všeč, saj gre za en tak lep mehanski pripomoček, ki vladi pove, koliko lahko troši v naslednjem letu. Toda ljubezen se je hitro nehala, ko sem pogledal v drobovje, kako fiskalno pravilo deluje. Ohladila se je tudi ljubezen do njega tistih, ki so ga predlagali. Zakaj?

Nadaljujte z branjem→

Colm McCarthy ima problem z uradnim poimenovanjem evrskega območja kot Evropske monetarne unije. Glede na manjkajoče ključne elemente (prava bančna unija) namreč ne gre za monetarno unijo, pač pa za valutno unijo s skupno centralno banko. Problem seveda ni samo v semantiki, pač v realnih problemih, ki izhajajo iz tega. Pri tem pa tega ključnega manjka tudi nova evropska bančna unija seveda ne rešuje: ne jamči namreč za vloge varčevalcev posamičnih poslovnih bank, evropski reševalni sklad pa je premajhen, da bi lahko rešil banke v primeru večje finančne krize.

Defenders of the Eurozone’s initial design, subsequent management and purported reform invariably refer to the system as a ‘monetary union’. So do academic commentators including the authors of the recent Vox piece on the origins of the crisis. Whether intended or unconscious, this is an abuse of language.

Nadaljujte z branjem→

• Review: Coldplay’s New Album, ‘A Head Full of Dreams,’ Is Blissful and Bittersweet – NY Times
• A Review of Robert Reich’s “Saving Capitalism: For the Many, Not the Few” – Paul Krugman
• The New Supply-Side Economics – Mark Thoma
• A puzzle Janet Yellen cannot solve with a rate rise – Financial Times
• For Any Fed Action on Interest Rates, an Unforeseeable Reaction – Robert Shiller
• Monetary Policy Renormalization – Narayana Kocherlakota
• Financial Stability and Shadow Banks – Stanley Fischer
• The FRBNY DSGE Model Meets Julia – Liberty Street Economics
• Anchors Away (Slightly Wonkish) – Paul Krugman
• The Euro Debate and the Abuse of Language – Colm McCarthy
• What a devolved eurozone should look like – Centre for European Reform
• The Real Value of the ISIS Antiquities Trade – The New Yorker

Tisti, ki ste dlje časa v tem “biznisu”, ste gotovo že slišali za Petra Bofingerja, in sicer kot enega izmed bolj s svojo glavo razmišljujočih nemških ekonomistov. Ta teden je Bofinger lansiral pravo malo bombo, ko je v VoxEU (portalu CEPR) objavil kratko analizo, v kateri dokazuje, kako je Nemčija z namernim in med vlado in sindikati usklajenim paktom pred desetletjem in pol zamrznila nominalne plače in s tem (prek znižanja inflacije) povročila povečanje nemške izvozne konkurečnosti glede na ostale države v evrskem območju. Hkrati je z zmanjšanjem kupne moči plač vplivala tudi na zmanjšanje domačega in uvoznega povpraševanja ter dramatično povečanje nemškega izvoznega presežka in nemškega izvoza kapitala.

Bofinger ni sicer povedal nič takšnega, česar ne bi že vedeli, zanimivo pa je, da je to povedal član peterice nemškega vladnega sveta ekonomskih svetovalcev. Sveta, ki sicer slovi po radikalni konzervativnosti svojih nasvetov (tudi v nedavnem mnenju, kjer so zahtevali konec sedanje ekspanzivne monetarne politike ECB). Bofingerjeva analiza se zato bere kot nekakšno njegovo ločeno mnenje.

Večina v Nemčiji in najbrž večina ljudi tudi pri nas, sploh pa v raznih strokovnih gospodarskih združenjih, meni, da s to nemško politiko ni bilo nič narobe. Kaj je slabega v tem, če vlada, in to v soglasju s sindikati, zamrzne plače? Saj res, kaj je lahko narobe s tem?

Nadaljujte z branjem→

Če slučajno koga zanima moje predavanje glede tega, kako v krizi spodbuditi rast (s strukturnimi reformami ali s povečanim trošenjem), pride do njega s klikom na spodnjo sliko. Te slide lahko vzamete kot ilustracijo h komentarju “Čarovnija strukturnih reform“. Morda bo na tej osnovi lažje razumeti, zakaj v času krize od strukturnih reform ne morete in ne smete pričakovati čudežev.

Strukturne reforme namreč premikajo potencialni output navgor, v krizi pa je problem, ker je agregatno povpraševanje (aktualni output) manjše od potencialnega outputa. To vrzel (output gap) pa je mogoče “pozitivno” zapreti le s povečanjem trošenja. Če ne, se pač potencialni output premakne navzdol (proizvodne kapacitete se zmanjšajo) in “negativno” zapre output gap. Tega pa nihče noče, mar ne? Toda kako to razložiti ideološkim jastrebom?

Bine Kordež

V zadnjem tekstu ob padcu mini davčne reforme sem zapisal, da bi namesto nepreglednega znižanja obdavčitve dodatnih prejemkov zaposlenih, mogoče »vseeno raje premislili o korekcijah davčne lestvice, tudi za ceno manjših prilivov v proračun«. Čeprav sem ocenjeval, da kakega podobnega poskusa z znižanjem dohodnine kot ga bodo uvedli s 1.1.2016 v Avstriji, ne upamo izvesti, se je ministrstvo za finance vseeno odločilo za manjšo korekcijo in znižanjem obdavčitve višjih plač. Menim, da je odločitev dobra, vseeno pa preseneča argumentacija, da gre za razbremenitev srednjega sloja. Ta poudarek smo slišali s strani premiera in praktično ni bilo medija, ki te trditve ne bi ponovil. To preprosto ne drži in zato na kratko nekaj konkretnih številk. Nadaljujte z branjem→