Dober predlog, kako prestrukturirati presežni dolg evrskih držav in zmanjšati stroške servisiranja obresti prek konverzije presežnega dolga (nad 60% ali 90% BDP) v ECB obveznice, brez da bi ta strošek padel na davkoplačevalce in brez da bi napihovali kapitalski balon.
My latest column for Project Syndicate is now out. Click here for the Project Syndicate page or read on:
View original post 897 more words
Robert Solow (MIT) je leta 1978 na akademski konferenci Fed v Bostonu s sarkazmom poskušal ustaviti Roberta Lucasa pri uveljavljanju racionalnih pričakovanj v ekonomske modele:
Suppose someone sits down where you are sitting right now and announces to me that he is Napoleon Bonaparte. The last thing I want to do with him is to get involved in a technical discussion of cavalry tactics at the Battle of Austerlitz. If I do that, I’m getting tacitly drawn into the game that he is Napoleon Bonaparte. Now, Bob Lucas and Tom Sargent like nothing better than to get drawn into technical discussions, because then you have tacitly gone along with their fundamental assumptions; your attention is attracted away from the basic weakness of the whole story. Since I find that fundamental framework ludicrous, I respond by treating it as ludicrous–that is, by laughing at it–so as not to fall into the trap of taking it seriously and passing on to matters of technique…
Vir: Brad DeLong
Ta zapis Brada DeLonga je Must read, če hočete razumeti, v katerem kontekstu je nastala Lucasova makroekonomska revolucija konec 1970. let, ki je etablirala racionalna pričakovanja, racionalnega reprezentativnega posameznika in “trge, ki se počistijo” (ni brezposelnosti). Bila se je bitka med “starimi” velikimi keynesianskimi ekonometričnimi makromodeli za oceno učinkov ekonomskih politik ter Lucasovo kritiko, ki je tem modelom očitala izostanek “strukturnosti” in mikrofundiranosti (v optimizacijskem obnašanju racionalnih reprezentativnih posameznikov).
Zmagala je Lucasova smer in dobili smo mikrofundirane makromodele, sicer ne tiste z market-clearingom, kot je želel Lucas, pač pa tiste, ki jih je utemeljil Greg Mankiw in ki še vedno temeljijo na racionalnih pričakovanjih, ki zaradi predpostavke “lepljivih cen” dopuščajo kratkoročno brezposelnost in se zaradi tega (napačno) imenujejo “neo-keynesianski” (predvsem DSGE modeli). No, ti “neo-keynesianski” modeli danes prevladujejo … toda bolj kot igračke med akademiki. In ta “toda” je ključen: medtem ko “stari” keynesianski ekonometrični makromodeli še vedno odlično delujejo v napovedovanju kratkoročnih gibanj makroekonomskih kazalcev (inflacija, BDP), pa ti brilijantni “neo-keynesianski” mikrofundirani (DSGE) modeli praktično nimajo uporabne vrednosti za tiste, ki ustvarjajo ekonomske politike, kot se je pridušal tudi Mankiw.
Robert Lucas, Lives of the Laureates:
I loved the Foundations [Samuelson’s Foundations of Economic Analysis]. Like so many others in my cohort, I internalized its view that if I couldn’t formulate a problem in economic theory mathematically, I didn’t know what I was doing. I came to the position that mathematical analysis is not one of many ways of doing economic theory: It is the only way. Economic theory is mathematical analysis. Everything else is just pictures and talk.
Oh, come on. Would anyone ever think that unless you can formulate the problem of whether the earth revolves around the sun or the sun around the earth mathematically, you don’t know what you are doing? And, yet, remarkably, on the page following that silly assertion, one finds a totally brilliant description of what it was like to take graduate price theory from Milton Friedman.
Nenagradno vprašanje: katera izmed predpostavk v tem modelu velja v realnem svetu?
In New Keynesian DSGE models the natural rate has a specific definition: it is the real interest rate (the nominal interest rate adjusted for expected inflation) that would prevail in a hypothetical environment, where nominal prices and wages can adjust immediately, and where mark-ups in the goods and labour market are constant. Because output is at its potential or natural level when nominal price and wage rigidities are absent, the natural rate is a counterfactual rate that would occur only if all the economy’s resources were fully employed as set out in Del Negro et al. (2015).
Vir: Goldby, Laureys & Reinold, 2015
In zakaj potem tak DSGE model uporabljati za oceno česarkoli, ne samo “naravne obrestne mere“?!?
Bine Kordež
V tekstu z nekoliko skrivnostnim naslovom poskušam predstaviti nekaj dodatnih pogledov na napovedano dokapitalizacijo Perutnine Ptuj d.d. s strani Slovenske industrije jekla d.o.o. (SIJ) (1) , danes v lasti investitorjev iz Rusije. Perutnina je vsekakor pomemben igralec v živilski industriji s skoraj štiri tisoč zaposlenimi v Sloveniji ter državah nekdanje Jugoslavije, kar je tudi njen največji trg. Hiter razvoj pred leti so financirali večinoma s posojili, zadolžili pa so se tudi za nekatere slabe finančne naložbe in zaradi relativno visokega dolga banke zahtevajo povečanje kapitala ter vsaj delno poplačilo posojil. Kot »rešitelj« (če bodo transakcijo podprli obstoječi delničarji) se je pojavil SIJ, ki namerava vplačati 40 milijonov evrov dodatnega kapitala in s tem družbi omogočiti, da se ponovno posveti predvsem poslovanju in razvoju. To je za bodočnost Perutnine vsekakor pozitivno, ima pa predlagan posel nekaj zanimivih podrobnosti. Nadaljujte z branjem
Must read za vse, ki bi radi razumeli, kdaj in kako je ekonomska teorija zablodila v “Lucasovo smer” Neoklasike 2.0, ki dopušča zgolj optimalna ravnotežja brez brezposelnosti. Kar je seveda, kot kaže že tedanja kritika Kennetha Arrowa, ogromna razlika od originalne Samuelsonove Neoklasične sinteze, kjer je bilo prvo zgolj ena izmed možnosti. In kar je Samuelson eksplicitno priznaval.
Škoda, da ekonomske šole po svetu (in seveda tudi pri nas) nimajo več dovolj dobrih in poglobljenih kurzov iz zgodovine ekonomske misli. Šele to bi, kot sem že nekajkrat napisal, študentom omogočilo, da razumejo zgodovinski kontekst, v katerem je bila neka teorija razvita in katere parcialne odgovore na specifična vprašanja je poskušala dati, ne pa da doktorandi tudi iz najboljših ekonomskih šol na svetu te parcialne teorije (ki se zavajujoče imenujejo splošne) jemljejo kot svete in njihove predpostavke kot dogme.
Prvi del okrog Romerja lahko preskočite, ker ga poznate že iz zapisov iz tega bloga, ključen je drugi del, ki se nanaša na Lucasa.
A couple of months ago, Paul Romer created a stir by publishing a paper in the American Economic Review “Mathiness in the Theory of Economic Growth,” an attack on two papers, one by McGrattan and Prescott and the other by Lucas and Moll on aspects of growth theory. He accused the authors of those papers of using mathematical modeling as a cover behind which to hide assumptions guaranteeing results by which the authors could promote their research agendas. In subsequent blog posts, Romer has sharpened his attack, focusing it more directly on Lucas, whom he accuses of a non-scientific attachment to ideological predispositions that have led him to violate what he calls Feynman integrity, a concept eloquently described by Feynman himself in a 1974 commencement address at Caltech.
It’s a kind of scientific integrity, a principle of scientific thought that corresponds to a kind of utter…
View original post 3,593 more words
Dani Rodrik, kot vrhovna avtoriteta med razvojnimi ekonomisti, pravi, da je čas hitre rasti držav v razvoju, ki je temeljila na poceni denarju, kapitalskih prilivih in surovinskem balonu, mimo. Treba se bo vrniti k fundamentom. To pa so vlaganja v izobraževanje, infrastrukturo, razvoj institucij in strukturna transformacija k visoko produktivnim dejavnostim. Slednje je bila v preteklosti industrija, današnje utemeljevanje tega na storitvenem sektorju je kratkega daha oziroma generira počasnejšo rast.
Cheap external finance, plentiful capital inflows, and commodity booms helped hide many such shortcomings and fueled 15 years of emerging-market growth. As the world economy generates stronger headwinds in the years ahead, it will become easier to distinguish countries that have truly strengthened their economic and political fundamentals from those that have coasted on false narratives and the tenuous strength of fickle investor sentiment.
Odkrito priznam, da nisem dovolj pameten ali dovolj vešč politične strategije, da bi v popolnosti lahko dojel smotrnost nedavnega grškega referenduma o sprejetju pogojev za njihovo nadaljne kreditiranje. Celotna epizoda me je v določeni meri spomnila na naš ne-referendum o odpiralnem času trgovin iz leta 2003. Nekakšna vaja v tehniki. Grki so se opredeljevali celo do nerelevantnega predloga posojilodajalcev, saj so ga ti pred referendumom že umaknili z mize. Vseeno je premier Cipras od svojega ljudstva dobil zaupnico in pooblastilo za nadaljevanje protivarčevalnega stališča pri pogajanjih s kreditodajalci. S popotnico povsem nedvoumnega “oxi” (ne) nadaljnemu stiskanju , se je odpravil na nova pogajanja v Bruselj in … pokleknil. Grška vlada je namreč po hitrem postopku pristala na še precej bolj ostre varčevalne ukrepe in privatizacijo v zameno za rešilno vrv finančne pomoči obubožani državi in bankam. Nadaljujte z branjem
DAMIJAN blog 
You must be logged in to post a comment.