Tadej Kotnik postaja vse bolj osamljen glas razuma oziroma razumevanja makroekonomije na Financah. V današnjem komentarju analizira napako ECB iz leta 2011, ko se je ustrašila inflacije in za razliko od drugih centralnih bank (Fed, BoE, BoJ) dvignila obrestne mere in s tem dodatno zabremzala gospodarstvo ter povzročila deflacijska tveganja. V nadaljevanju pa se sprašuje ali z napovedjo kvantitativnega sproščanja (QE) ECB utegne postati podobna tiskalnica denarja in “proizvajalka hiper inflacije” kot nekdanji Topčider NBJ. Kotnik seveda pravilno ugotavlja, da te nevarnosti ni v nobeni izmed držav s politiko QE, saj se je količina denarja v obtoku kljub izdatni QE le malenkostno spreminjala.

Na žalost je Kotnik bralcem pozabil razložiti, zakaj povečanje monetarne mase s QE ne pomeni “tiskanja denarja” v dobesednem pomenu besede oziroma bolj pravilno, ne pomeni tudi večje količine denarja v obtoku. Da bi bilo to res, bi morale poslovne banke te dodatne rezerve posoditi naprej v obliki novih kreditov in tako “ustvariti denar” (centralna banka ne “ustvarja” denarja, ustvarjajo ga poslovne banke s krediti, za katere pa banke v osnovi ne potrebujejo depozitov in rezerv). Vendar ga v času negotovosti ne. Tveganje višje inflacije je le na daljši rok, vendar to tveganje centralne banke z lahkoto izničijo z dvigom obrestne mere in umikom denarja iz obtoka (prek prodaje kupljenih vrednostnih papirjev v času QE). Skeptiki, poglejte QE na wikipediji. Problem QE ni hiper inflacija, pač pa napihovanje kapitalskih in nepremičninskih balonov. Torej ustvarjanje prihodnjih kriz. Toda ali ostane še kakšno drugo zdravilo proti deflaciji, ko je konvencionalna monetarna politika v času likvidnostne pasti impotentna?

Da sta bili zvišanji ključne obrestne mere, za kateri se je leta 2011 v želji »še trdnejšega zasidranja inflacijskih pričakovanj« odločila ECB, napaki, danes ne gre več dvomiti; dovolj je, da pogledamo grafikon in nadaljnje odločitve ECB o tej obrestni meri. Zakaj je bilo povečanje inflacije začasno in zakaj so bile apokaliptične napovedi o skorajšnjem prehodu v hiperinflacijo neutemeljene, pa je poleg Bernankeja že takrat razčlenilo več znanih ekonomistov […]. Te ekonomiste so takrat mnogi razglašali za slepe, neumne in škodljive, a je dejstvo, da so imeli – ideologija gor ali dol – v tem pogledu prav: ključna obrestna mera Feda je še danes pri 0,25 odstotka, pa hiperinflacije v ZDA kar ni in ni. 

…

Med branjem prejšnjega odstavka ste se verjetno nekateri razjezili, da sem spregledal glavni vzrok za pričakovanja hiperinflacije – obrestne mere so vendar pri tem drugotnega pomena, bistveno je tiskanje denarja! Ker je splošno znano, da se tiskarne bankovcev, ki jih upravljajo ameriška, britanska in japonska centralna banka, že nekaj let hudo pregrevajo, je tudi prihod hiperinflacije le vprašanje časa!

Pa je to, kar je splošno znano, tudi res? Ali tiskarne ameriške, britanske in japonske centralne banke res tiskajo denar s podobno hitrostjo kot nekoč tista v beograjski četrti Topčider? Smo s četrtkovo odločitvijo ECB, da bo zdaj še sama začela tiskati denar, dobili nov Topčider še v Frankfurtu na Majni?

Vir: Tadej Kotnik, Finance