Nekako sem vesel, da je ta stresni dan za banke in za državo za nami in da smo ga kot država zvozili. Ocena kapitalske luknje v treh državnih bankah (NLB, NKBM in Abanka) je – kljub negotovosti glede metodologije stresnih testov – na ravni, ki sem jo pričakoval. Kot sem povedal, bi bilo zame presenečenje, če bi bila ta luknja večja od 2.5 do 3 milijard evrov. Skupaj s 445-milijonsko dokapitalizacijo še dveh zasebnih bank v likvidaciji (Factor banka in Probanka) ter s sredstvi za delovanje slabe banke (DUTB), pa bo celoten strošek za državo okrog 3.66 milijarde evrov. Ta strošek v višini 10% BDP je za Slovenijo zaenkrat obvladljiv.
Seveda pa je, kot sem že večkrat napisal, to šele prvi nujni korak k prestrukturiranju in ponovnem okrevanju gospodarstva. Prvi naslednji korak je finančno prestrukturiranje prezadolženih podjetij, katerim bo treba odpisati dolgove, reprogramirati kredite in najti nove lastnike, ki jih bodo dokapitalizirali. Drugi korak je privatizacija bank. Tretji korak pa je zagon gospodarstva. Vlada bo morala pripraviti strategijo za zagon gospodarstva, ki bo morala vključevati predvsem nove (javne in javno-zasebne) naložbe v transportno in logistično infrastrukturo. V ta namen bomo v naslednjih petih letih morali vložiti vsaj 2.5 do 3 milijarde evrov. Sočasno s tem mora vlada izvesti nadaljnjo debirokratizacijo poslovanja in začeti delati na zniževanju davkov na delo. Socialna kapica je prvi nujen ukrep. Ostale reforme, predvsem na trgu dela, so potrebne, vendar niso na prvem mestu prioritetne liste.
Na srečo bo konec teh stresnih razmer končno pomiril tudi finančne trge, zaradi česar se bo znižala cena zadolževanja. Po eni strani bo država z najemom novih, cenejših dolgov lahko poplačala sedanje dražje ter dobila denar za potrebne javne naložbe. Na drugi strani se bo zaradi znižanja premije za deželno tveganje končno znižala tudi cena tujih virov za banke in s tem tudi za podjetja.
Pred nami so 3-4 leta napornega in bolečega prestrukturiranja na poti k trajnejšemu okrevanju. Toda po petih letih sivine in depresije končno lahko bolj optimistično zremo v prihodnost.
DAMIJAN blog 
Strinjam se s prvim in tretjim odstavkom. Tudi prvi dve točki drugega odstavka sta logični (odpis dolgov in privatizacija bank). Tretja točka (zagon gospodarstva) pa se brez drugačne razlage lahko bere, kot, da bi jo pisal kak sindikalni ekonomist. Od kje naj vendar vlada vzame denar za javne naložbe v transportni sektor? Naj se zadolži čez 3% BDP? Naj zmanjša pokojnine in plače v javnem sektorju? In ne navsezadnje, če vladi to celo uspe, mar ne bomo ob novem ciklu državnih investicij priča še “tretji privatizaciji”? Lahko samo naivno upamo, da bo prebujena pravna država poskrbela za manj kraje. Poleg tega izkušnje kažejo, da v Sloveniji spodbujanje infrastrukturnih investicij zažene gospodarstvo tako, da se najame nov val migrantov in vložena sredstva hitro končajo izven države namesto, da bi krožila znotraj nje. Socialna kapica, z ozirom na socialno “osveščeno” volilno telo v Sloveniji ni realna možnost. Od kod naj torej vlada črpa sredstva za zniževanje davkov na delo lahko samo ugibamo. Avtor bi moral ta del svojega predloga mnogo bolje utemeljiti.
Všeč mi jeVšeč mi je
Mislim, da bomo z malo domišljije, kreativnosti, veliko trdega dela in predvsem brez političnih laži in sprenevedanja, Slovenci to zmogli in na koncu zmagali.
Všeč mi jeVšeč mi je
“Prvi naslednji korak je finančno prestrukturiranje prezadolženih podjetij, katerim bo treba odpisati dolgove, reprogramirati kredite in najti nove lastnike, ki jih bodo dokapitalizirali. Drugi korak je privatizacija bank. Tretji korak pa je zagon gospodarstva.”
Tretji korak bodo morali narediti lastniki in podjetniki s korakom, da bodo vlozili svoj kapital v projekte, ideje in nacrte, ki jih radi predstavljajo…obicajno nevescim bankirjem. Neredki med njimi imajo ustrezne kapitale, a niso pripravljeni vloziti v projekt, ker se sami ne verjamejo vanj. A kaj bankir ve! Je treba poskusiti prvic, pa drugic in tretjic, dokler se “pravilo” ne upogne dovolj, da gre projekt skozi. Ce uspe, bomo vsi zadovoljni, eni bolj, drugi manj…ce ne uspe, pa saj bo banka ze zrihtala…. To je poenostavljen model, ki je veljal do krize, v krizi in tudi danes in bojim se, da bo veljal se naprej. Zakaj? Ker nismo zreli, ker ne zelimo dozoreti, ker nam tak sistem ustreza…
Podjetniki, lastniki, v Sloveniji nikoli ne bodo pristali na igro “vse ali nic”, kar je pretezno gonilo razvoja v Ameriki in deloma tudi ze v Evropi. Ce me spomin ne vara, je tudi Jobs bil na vrhu in padel skoraj na dno in zelo podobno ustanovitelj TESLA Motors….
Všeč mi jeVšeč mi je